Jedro

Izvajanje vojaške vaje na zasneženi površini, ki pokriva zaledenelo in zato drsečo podlago, posejano s kamenjem, zavzemanje ležečega položaja in skok čez sklonjenega sovojaka, spremeni tveganje v taki meri, da v ugodnih vremenskih okoliščinah sicer nenevarna vaja, ki obsega tek, zavzemanje položaja in skok čez sklonjenega vojaka v polni bojni opremi, postane nevarna.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se ugodi pritožbi tožene stranke še za nadaljnjih 150.000,00 SIT in se zato razsodi: "Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati tožniku M. S. odškodnino v znesku 900.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 122.119,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 25.2.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 17.164,00 SIT pritožbenih stroškov.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 18.340,00 SIT revizijskih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.250.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnik kot vojaški obveznik dne 12.2.1996 poškodoval med vojaško vajo, ko je na zasneženem in spolzkem terenu pri skoku padel na koleno. Glede na okoliščine nesreče je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožniku je prisodilo za pretrpljene telesne bolečine 800.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT, skupaj 1.250.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je znižalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na 600.000,00 SIT in torej tožnici prisodilo v celoti 1.050.000,00 SIT. V ostalem je tudi to pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper to sodbo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek oziroma ga primerno zniža, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost. Meni, da vaja s preskokom čepečega vojaka ni nevarna. Poudarja, da je treba v tem primeru upoštevati pri oceni, ali je neka dejavnost nevarna, rizike v okviru vojaškega usposabljanja. Primerjava z vsakodnevnimi riziki civilnega življenja ni utemeljena. Zato bi bilo treba odgovornost tožene stranke presojati po načelu krivde. Te pa ni bilo. Pri vaji so padali tudi drugi vojaki, vendar brez poškodb. Tožnik bi se s primerno pazljivostjo izognil poškodbi. Ker se ni, je sam odgovoren za škodo. Ugovarja tudi višini prisojenih zneskov. Navaja, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zanemarljivo. Tudi odškodnina za strah je previsoka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je delno utemeljena.

Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je krivdna odškodninska odgovornost po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pravilo, objektivna odškodninska odgovornost po drugem odstavku 154. člena ter po 173. in 174. členu pa izjema. Utemeljeno se zavzema tudi za to, da se opredelitev nevarne dejavnosti kot podlage za odškodninsko odgovornost države, ko gre za škodo, nastalo pri izvajanju vojaških vaj, ravna po kriterijih za ugotavljanje rizikov vojaškega urjenja in ne po rizikih vsakdanjega življenja.

Za obstoj odškodninske obveznosti je treba vselej ugotoviti vse elemente civilnega delikta, med katerimi je tudi podlaga za odgovornost. Ta je lahko krivdna ali pa objektivna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZOR), pri čemer je odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) podana le, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR) in v drugih primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 154. člena ZOR).

Vojaško urjenje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Namen vojaškega urjenja je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni ali podobnih dogodkih. Zato je premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram hkrati z izboljševanjem telesne zmogljivosti bistven namen vojaškega urjenja. Vojaški obvezniki so praviloma zdravi mladi moški, ki so v primerjavi z drugo populacijo nedvomno telesno sposobnejši. Zato urjenje obsega tudi težke in glede varnosti zahtevnejše vaje. Po teh merilih je vaja, ki bi bila za telesno šibkejšo osebo (otrok, starec, telesno neaktiven človek) lahko nevarna, za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti povsem primerna. Kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj je zato drugačen, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju.

Vendar je kljub navedenemu po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru vaja, pri kateri se je tožnik poškodoval, glede na posebne okoliščine, pomenila dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za udeležence (drugi odstavek 154. člena ZOR). Vaja sama, ki je obsegala tek, zavzemanje ležečega položaja in skok čez sklonjenega sovojaka, kljub obremenjenosti z vojaško opremo in orožjem, ne bi mogla šteti za nevarno, če bi se izvajala v ugodnih okoliščinah, na primer na suhi travnati površini. Gre za sorazmerno enostavno gibanje, ki ne zahteva večjih sposobnosti. Vajo so napravile nevarno tedanje razmere. Zasnežena površina, ki je pokrivala mokro in zaledenelo podlago, posejano s kamenjem, na kateri je drselo in so vojaki padali (navedba tožene stranke v reviziji) ter obveznost izvajanja vaje v takih okoliščinah, spremenijo tveganje v taki meri, da je sicer nenevarna vaja postala nevarna. Številni padci, ki jih omenja tudi tožena stranka, so na taki spolzki in trdi (led, kamenje) podlagi pomenili nevarnost za poškodbo, ki presega siceršnje nevarnosti, ko je mogoče z ustrezno previdnostjo tveganje zmanjšati. Tožnikov padec kot eden od mnogih je imel za posledico poškodbo. Temu se tožnik ni mogel izogniti, padec in poškodba sta bila odvisna od naključja. To pa predstavlja nevarnost za poškodbo, ki presega meje, ko bi bilo mogoče sprejeti stališče, da zadenejo posledice tveganja posameznega vojaka kot izvajalca vaje, ne pa tistega, ki vajo organizira kot obvezno in jo vodi. Z izvedbo vojaške vaje v takih okoliščinah je vključeno tveganje za poškodbo. S tem je prešla odškodninska odgovornost na toženo stranko (174. člen ZOR). Izvedba vojaške vaje v takih okoliščinah pa ne pomeni krivdnega ravnanja tožene stranke, saj je namen vojaškega urjenja tudi prilagajanje na zahtevne razmere, kakršne bi lahko bile na primer v okoliščinah resničnega vojaškega spopada.

Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 300.000,00 SIT je utemeljena. Tožnik je tri dni trpel hude bolečine, štirinajst dni srednje in še štiri tedne občasne lahke. Prestal je še druge nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina, prisojena na drugi stopnji, je ustrezna in nadaljnje znižanje ne bi bilo v skladu z merili, ki jih določa 200. člen ZOR, in ki se konkretno odražajo v sodni praksi v primerljivih zadevah. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 300.000,00 SIT. Res so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane le v manjši meri. Toda upoštevati je treba, da je tožnika poškodba doletela v življenjskem obdobju, ko okrnitev telesne sposobnosti človeka še posebej prizadene. Prisojena odškodnina ni visoka in ustreza duševnim bolečinam glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Utemeljena pa je revizija glede odškodnine za strah. Pri lahki poškodbi, ki jo je utrpel tožnik pri vojaški vaji, ni šlo za strah take intenzivnosti in trajanja, da bi bil tožnik po sprejetih merilih sodne prakse upravičen do denarne odškodnine. To velja tako za primarni, kot za sekundarni strah. Po padcu je bil tožnik še vedno pokreten. Poškodba je bila taka, da je moral poveljniku dokazovati, da ni sposoben za nadaljevanje urjenja. Med zdravljenjem ni prišlo do zapletov. Zato strah, ki ga ugotavlja izvedenec, ne daje podlage za prisojo denarne odškodnine. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno navaja v reviziji, da strah ni dosegel take intenzivnosti, kot jo zatrjuje tožnik. S tem uveljavlja, da tožnikov strah ni presegel praga, ki ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen ZOR) daje podlago za prisojo denarne odškodnine. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in spremenilo odločitev nižjih sodišč tako, da ni priznalo odškodnine za strah, zaradi česar je skupno prisojeni znesek odškodnine znižan na 900.000,00 SIT.

Sprememba na revizijski stopnji vpliva na sorazmerje uspeha. Tožeča stranka je s tako odločitvijo na prvi stopnji uspela s 56,25 odstotka svojega zahtevka, tožena pa s 43,75 odstotka svojih ugovorov. V tem sorazmerju so priznani stroški vsaki od strank glede na odmero po sodbi prve stopnje: tožniku 214.254,00 SIT (56,25 odstotka od 380.897,00 SIT), toženi stranki 92.137,00 SIT (43,75 odstotka od 210.694,00 SIT), tako da mora tožena stranka povrniti tožniku razliko v znesku 122.119,00 SIT.

Na pritožbeni in revizijski stopnji pa je uspela tožena stranka z 28 odstotki in ji zato pripada ta odstotek od 61.250,00 SIT pritožbenih stroškov, to je 17.164,00 SIT in enak odstotek od 65.500,00 SIT revizijskih stroškov, to je 18.340,00 SIT.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP (1977); o stroških postopka pa na podlagi drugega odstavka 154. in drugega odstavka 166. člena ZPP (1977).