Jedro

Udeleženec je zelo bolan, napet in vznemirjen ter povezuje stvari med sabo. Razvil je nanašalne in preganjalne blodnje, ne premore bolezenske uvidevnosti ter distance do kateregakoli elementa psihotičnega doživljanja. Preganjalna nanašalna blodnja spreminja njegovo vedenje in ravnanje, doživlja ukazujoče slušne halucinacije s homicidno vsebino, zato predstavlja njegovo stanje ogroženost za okolje, če se ne bi zdravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pridržalo osebo G. D. v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Psihiatrični kliniki Ljubljana za čas enega meseca, torej do 14.12.2011. Hkrati je pridržanemu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje pridržana oseba. Graja odločitev sodišča, da so izpolnjeni vsi pogoji v skladu z 39. členom ZDZdr za sprejem in zdravljenje osebe brez privolitve. Pridržani navaja, da ne uboga glasov, ki jih sliši, in ocenjuje, da nima psihoze. Z materjo ima primerne odnose, saj živi z njo v isti hiši. Sam je iskal psihiatrično pomoč in prepoznava, da jo potrebuje, vendar pa ocenjuje, da zdravljenje na oddelku s posebnim nadzorom brez njegove privolitve ni dopustno. Ne strinja se z ugotovitvijo izvedenca, da je to edina možna oblika pomoči. Nima hudo motene presoje realnosti in je sposoben obvladovati svoje ravnanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali, če huje ogroža svoje, zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alinee tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, tako na podlagi zaslišanja samega udeleženca, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. V. F. R. ter na podlagi mnenja lečečega zdravnika dr. U. G., da je udeleženec zelo bolan, napet in vznemirjen ter povezuje stvari med sabo. Razvil je nanašalne in preganjalne blodnje, ne premore bolezenske uvidevnosti ter distance do kateregakoli elementa psihotičnega doživljanja. Preganjalna nanašalna blodnja spreminja njegovo vedenje in ravnanje, doživlja ukazujoče slušne halucinacije s homicidno vsebino, zato predstavlja njegovo stanje ogroženost za okolje, če se ne bi zdravil. Sodišče je v dokazni oceni tudi prepričljivo obrazložilo, da bi oseba brez ustrezne terapije lahko ogrožala tako sebe, kakor tudi bližnje v okolici, kar je bilo razvidno tudi iz njegovega nekontroliranega in napetega obnašanja. Glasovi, ki jih sliši, mu govorijo, naj ubije strica in nečakinjo ter vse osebe, ki se pišejo na -ič, zato je z zadostno verjetnostjo izkazano, da je nadzorovana terapija potrebna tudi zato, ker bi lahko ob opustitvi zdravljenja podlegel tem ukazom. Pritrditi tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da bi zdravljenje udeleženca lahko potekalo z drugimi oblikami pomoči, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca jasno izhaja, da je zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom potrebno tako zaradi njegove varnosti, kot tudi varnosti drugih, česar pa ne bi bilo mogoče zagotoviti z drugimi oblikami pomoči. Odločitev prvostopnega sodišča, da se udeleženca zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom do 14.12.2011 je tako dejansko in materialnopravno pravilna. Nasprotna pritožbena izvajanja tudi ob tehtanju ustavno varovanih osebnostnih pravic udeleženca, kot so pravica do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS), pravica do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravica do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS), so neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, saj je zagovornica udeležencu postavljena po uradni dolžnosti in zato pritožbeno sodišče o stroških ni odločilo.