Jedro

Tožeča stranka je bila kot dolžnik stranka izvršilnega postopka, v katerem se zatrjuje nepravilno in neustrezno ravnanje izvršitelja, zaradi česar ima pravni interes za udeležbo v disciplinskem postopku zoper omenjenega izvršitelja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zaradi zastaranja pregona, zavrgla predlog tožeče stranke za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A., zaradi kršitev, ki naj bi jih storil v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. In 307/2006. V obrazložitvi povzema predlog tožeče stranke vložen dne 13. 9. 2013, v katerem se sklicuje na svoje predhodne vloge posredovane na ministrstvo, v katerih opisuje nepravilno in neustrezno ravnanje izvršitelja ob deložaciji tožeče stranke dne 13. 5. 2010, saj naj ne bi popisal predmetov, ki so se v času deložacije nahajali v stanovanju in so bili kasneje domnevno izgubljeni. Nadalje navaja, da v skladu z 297. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nadzor nad delom izvršiteljev opravlja minister pristojen za pravosodje, ki lahko zoper izvršitelja uvede tudi disciplinski postopek. Disciplinski postopek je urejen v ZIZ in v Pravilniku o disciplinskem postopku, deloma pa se uporabljajo tudi določila skrajšanega postopka iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Dejanja izvršitelja, ki pomenijo hujše disciplinske kršitve, so taksativno določena v 298.č členu ZIZ, kjer je v 4. točki določeno, da predstavlja hujšo disciplinsko kršitev tudi dejanje, če izvršitelj z dolžnikovim premoženjem ne ravna v skladu z določili zakona in po pravilih podzakonskih aktov. V 298.e členu ZIZ je nadalje določeno, da pregon disciplinskih kršitev zastara v enem letu od dneva kršitve, ter da zastaranje pregona pretrga vsako dejanje v disciplinskem postopku zoper izvršitelja, pregon kršitve pa zastara v vsakem primeru, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno z zastaranje pregona izvršitve disciplinskega ukrepa. ZIZ v drugem odstavku 298.e člena sicer tudi določa, da pregon za disciplinsko kršitev, ki je ob enem tudi kaznivo dejanje, zastara v enakem roku, kot ga določa zakon za zastaranje pregona za kaznivo dejanje, kar pomeni, da bi se zastaralni rok v primeru, če bi izvršitelj storil kaznivo dejanje, lahko podaljšal. Tožena stranka po preučitvi predložene dokumentacije ugotavlja, da v obravnavani zadevi zoper izvršitelja disciplinskega postopka več ni mogoče uvesti, saj je pregon kršitve že zastaral. Tako je zastaral enoletni relativni kot tudi dvoletni absolutni zastaralni rok (298.e člen ZIZ). Izvršitelj je domnevno nepravilno deložacijo v izvršilnem postopku opravljal 13. 5. 2010, kar pomeni, da bi moral predlagatelj predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja vložiti najkasneje do 13. 5. 2011, da bi bil ta pravočasen. Po mnenju tožene stranke očitano ravnanje izvršitelja v konkretnem primeru tudi ne predstavlja ravnanja, ki bi utegnilo imeti znake kaznivega dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila ali javna sredstva, niti iz listin spisa ne izhaja, da bi bil izvršitelj pravnomočno obsojen za tako kaznivo dejanje, zaradi česar specialne določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ker je tožena stranka vlogo tožnika prejela šele 13. 9. 2013, torej po izteku enoletnega, kot tudi dvoletnega zastaralnega roka, ki tečeta od dneva storitev opisanega dejanja, to je deložacije dne 13. 5. 2010, je zaradi zastaranja pregona na podlagi 298.e člena ZIZ, 298.f člena ZIZ v povezavi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku in smiselni uporabi 161. člena ZKP, predlog tožeče stranke za uvedbo disciplinskega postopka kot prepozen zavrgla.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja ter vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Tožeči stranki na podlagi dokumentiranih vlog ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da ga sodišče odpravi ter s sodbo odloči o stvari, ker meni, da je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino pripravljalnih vlog naslovljenih na toženo stranko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma prereka aktivno legitimacijo tožeče stranke za vložitev tožbe v upravnem sporu. V obravnavanem primeru tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni izkazala, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist. V postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja A.A. zaradi domnevnih nepravilnosti storjenih pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. In 307/2006 je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pobudo tožeče stranke kot prepozno zavrgla. Navedeno pomeni, da postopek ni stekel zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi tožeče stranke, zaradi tega bi morebitna sankcija izrečena izvršitelju v disciplinskem postopku, za tožečo stranko ne imela vpliva, torej bi tožeča stranka tudi v primeru ugoditve njenemu zahtevku ne dosegla nobene pravne koristi. Zatrjuje, da tožeča stranka ne uživa lastnosti stranke v disciplinskem postopku zoper izvršitelja, saj ZIZ v tretjem odstavku 298.d člena določa, da lahko pritožbo zoper odločbo o disciplinski odgovornosti vloži samo izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Nadalje določba drugega odstavka 5. člena Pravilnika o disciplinskem postopku, ki ureja ustno obravnavo, določa, da se vabilo na ustno obravnavo vroči izvršitelju, medtem ko vročitev vabila predlagatelju ni predvidena. Izpodbijani akt torej v ničemer ni posegal v pravni položaj tožeče stranke, zaradi česar sodišču predlaga, da tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za njeno vložitev, zavrže. V nadaljevanju prereka navedbe tožeče stranke kolikor se z njimi izrecno ne strinja in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje še, da tožeča stranka v svoji tožbi ne navaja zakaj je izpodbijana odločitev nepravilna. Utemeljenost svojega zahtevka vidi predvsem v dejstvu, da o njenih številnih vlogah naslovljenih na različne organe, vse do danes ni bilo odločeno. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je predmet disciplinskega postopka zoper izvršitelja zgolj in samo ugotavljanje izvršiteljeve disciplinske odgovornosti pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in izrek ustrezne sankcije, če je taka odgovornost ugotovljena, nikakor pa ni in ne more biti stvar disciplinskega postopka odgovarjanje na navedbe v številnih vlogah predlagatelja, naslovljene na različne organe. Ne glede na navedeno pa tožena stranka ponovno opozarja, da je potrebno pred vsebinsko obravnavo prejete vloge preveriti formalne predpostavke za njeno obravnavo, med drugim tudi pravočasnost vloženega zahtevka. V obravnavni zadevi je pregon kršitev nesporno že zastaral, saj je potekel tako relativni kot tudi absolutni zastaralni rok iz 298.e člena ZIZ. Izvršitelj je domnevno deložacijo v zgoraj navedenem izvršilnem postopku opravljal 13. 5. 2010, zato bi moral predlagatelj predlog za uvedbo disciplinskega postopka vložiti najkasneje do 13. 5. 2011, da bi bil tak predlog pravočasen. Ponavlja stališče iz izpodbijanega sklepa, da opisano ravnanje izvršitelja tudi v konkretnem primeru ne predstavlja ravnanja, ki bi imelo znake kateregakoli kaznivega dejanja, kar bi pomenilo, da bi zastaranje pregona za naveden prekršek bilo enako kot je rok, ki ga določa zakon za zastaranje pregona za kaznivo dejanje in bi se zastaralni rok lahko podaljšal. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, oziroma podredno, da jo v primeru vsebinske obravnave kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru je sporna odločitev o zavrženju predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku v zvezi z 298.e členom v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega ZIZ. Ker zoper izpodbijani akt po ZIZ ni predvidena pritožba, gre torej za dokončen posamični akt, ki ga je izdal državni organ in je zato lahko predmet presoje v upravnem sporu (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), v zvezi s katerim po presoji sodišča tožeča stranka izkazuje tudi potreben pravni interes oziroma je aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. Zakonsko pravico, da vložijo predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja, o katerem odloči upravni organ z upravnim aktom, daje določba prvega odstavka 298.a člena ZIZ med drugim tudi strankam izvršilnega postopka. Stranki v izvršilnem postopku pa sta po določbi 16. člena ZIZ upnik in dolžnik. Okoliščina, da je bila tožeča stranka kot dolžnik stranka izvršilnega postopka (In 307/2006), v katerem se zatrjuje nepravilno in neustrezno ravnanje izvršitelja, v obravnavanem primeru niti ni sporna, zato ji tožena stranka po presoji sodišča pravni interes neutemeljeno odreka.

Sodišče je zato presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve tožene stranke in ugotovilo, da je le-ta pravilna in zakonita, strinja se tudi z razlogi s katerimi je tožena stranka svojo odločitev utemeljila in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

Po določbi prvega odstavka 298.e člena ZIZ, veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa, pregon disciplinskih kršitev zastara v enem letu od dneva kršitve (relativni zastaralni rok), v skladu z šestim odstavkom citiranega člena pa pregon kršitve in izvršitve ukrepa zastarata v vsakem primeru, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor je določeno za zastaranje pregona kršitve oziroma za zastaranje izvršitve disciplinskega ukrepa. Glede na to, da v obravnavni zadevi iz podatkov spisa izhaja, da naj bi tožeča stranka zatrjevala, da je prišlo do disciplinske kršitve izvršitelja v postopku izvršbe oziroma deložacije, ki se je opravljala dne 13. 5. 2010, sporno pa ni niti to, da je tožeča stranka predlog za uvedbo disciplinskega postopka vložila šele 13. 9. 2013, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je utemeljeno zavrgla predlog zaradi zastaranja. Sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da ravnanje, ki ga očita tožeča stranka izvršitelju (da naj ne bi popisal predmetov, ki so se v času deložacije nahajali v stanovanju in so bili kasneje domnevno izgubljeni), ne predstavlja kaznivega dejanja. To pa pritrjuje tudi ugotovitev, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pravilnost izvršiteljevega dela potrdilo tudi izvršilno sodišče v sklepu z dne 12. 6. 2013. Ob dejstvu, da tožeča stranka v tožbi niti nima ugovorov v zvezi z zastaranjem disciplinskega postopka, je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.