Jedro

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva. V obravnavanem primeru je tožnik pravico do sodnega varstva že sam uresničil brez stroškovnih posledic, zato bi bila kakršnakoli drugačna odločitev od izpodbijane (zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoč) nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče Republike Slovenije prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu oprostitve plačila stroškov sodnega postopka na prvi in drugi stopnji v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 275/2012 z dne 3. 9. 2012, zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik pri Upravnem sodišču RS skupaj s tožbo vložil tudi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu oprostitve plačila stroškov sodnega postopka na prvi in drugi stopnji v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 275/2012 z dne 3. 9. 2012. Omenjena prošnja po prepričanju Upravnega sodišča RS ni utemeljena. Pri tem se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da je iz predložene odločbe Centra za socialno delo Krško z dne 13. 4. 2012 razvidno, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2012 do 30. 9. 2012. Zato po izrecni določbi drugega odstavka 12. člena ZBPP ni bilo potrebno ugotavljati prosilčevega finančnega položaja, ki je sicer pogoj, določen z tretjim odstavkom 11. člena ZBPP.

V nadaljevanju organ za BPP v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ugotavlja, da je prosilec v omenjeni zadevi že vložil tožbo. Ta je bila poslana v odgovor toženi stranki. Dne 12. 10. 2012 pa je Upravno sodišče prejelo odgovor na tožbo tožene stranke skupaj z upravnimi spisi. Iz podatkov v spisu tako ne izhaja, da bi prosilcu v obravnavanem upravnem sporu I U 1470/2012 nastali kakršnikoli stroški postopka. Prosilec ni izkazal stroškov, zaradi katerih bi zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval brezplačno pravno pomoč. Glede na določbo 26. člena v povezavi z drugim odstavkom 11. člena ZBPP, je prošnja za brezplačno pravno pomoč tako nepotrebna. Zato organ ni preverjal, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pač pa je prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem še pojasnjuje, da ZBPP v petem odstavku 34. člena določa, da se nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu, krijejo iz sredstev po 44. členu zakona, če upravno sodišče tožbi ugodi. Če pa upravno sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam.

Tožnik v tožbi izpostavlja, da naslovno sodišče z direktnim naklepom onemogoča uresničevanje enakosti pred zakonom na podlagi 14. člena Ustave oziroma enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva iz njegovega 22. in 23. člena. Meni, da kljub temu, da sodišče ve oziroma bi moralo vedeti, da z odločanjem izvršuje lastno objektivno in subjektivno korist, ki nastane kot vzročna posledica protipravne zaščite kazenske odgovornosti konkretnim uradnim osebam v zakonodajni, izvršilni in sodni veji oblasti, na podlagi zavračanja dostopa do brezplačne pravne pomoči doseže, da kazensko ne odgovarjajo za naklepno kaznivo dejanje osebe, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Prav tako iz ravnanja sodišča izhaja, da sodišče ne more odločati neodvisno in nepristransko, saj je materialno in nematerialno neposredno odvisno od zakonodajne in izvršilne veje oblasti, zaradi česar sodišče tem pričakovanim koristim daje prednost pred izvrševanjem zakonitosti, varstvom pravne države in spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tožbi se sklicuje tudi na druge sodne postopke, to je kazenski postopek IV Kr 39796/2010, odločbo Bpp 275/2012 Okrožnega sodišča v Krškem ter navaja razloge, ki so po njegovem relevantni v omenjenih zadevah.

Sodišču glede na navedeno predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je, kot izhaja iz njegovega prvega člena, uresničevanje pravice do sodnega varstva. Načelo enakopravnosti upošteva socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, te pravice ne bi mogla uresničevati. V danem primeru pa je tožnik pravico do sodnega varstva uresničil brez stroškovnih posledic, kar izhaja iz spisa tukajšnjega sodišča št. I U 1470/2012. Dejstvo namreč je, da je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožba, ki jo je tožnik vložil sam, bila sposobna za obravnavanje in je pristojno sodišče z njo tako tudi ravnalo. Prav tako je upravni organ navedel, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi prosilcu v omenjenem upravnem sporu nastali kakršnikoli stroški postopka. Še pred izdajo izpodbijane odločbe, to je 24. 10. 2012, je tukajšnje sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo in ta je omenjenega dne tudi postala pravnomočna. Dne 5. 11. 2012, ko je tukajšnje sodišče odločilo o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi I U 1470/2012, je bilo o omenjeni zadevi že pravnomočno odločeno. V takšni situaciji, ko je tožnik že sam uresničil pravico do sodnega varstva, bi bila kakršnakoli drugačna odločitev, tudi po mnenju sodišča, nerazumna.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.