Jedro

Ker je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo z navedbami, da sicer popravlja tožbeni zahtevek, navedla drugi medij in drugi datum objave, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo te navedbe kot spremembo tožbe tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe tožeče stranke z dne 20. 1. 2015 in pod II. točko tožbo zavrglo. Tožnici je naložilo plačilo stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil ZPP. Sodišče je odpravo lapsusa tožnice na naroku 20. 1. 2015 zmotno štelo za spremembo tožbe. Moralo bi pravilno uporabiti določbo 108. člena ZPP, saj je šlo za očitno napako in zmotne navedbe objave v S. dne 26. 9. 2014, ki sploh ni predmet tega postopka. Že iz same zahteve popravka se vidi, da tožnica zahteva objavo od tožene stranke in taka je navedba v točki 1 v tožbi. Zato ne gre za drugo objavo v mediju. Gre le za nerazumljivo vlogo v smislu določila 108. člena ZPP. Na naroku je tožnica pojasnila, da gre za lapsus in pomoto. Zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 108. člena ZPP. Tožba je pravočasna, saj je bila popravljena predno je bila dana v popravo po tretjem odstavku 108. člena ZPP. Sporna objava 17. 10. 2014 je bila nedvoumno namenjena bralcem spletne strani D. Članek je bil objavljen na strani D. Zato odgovarja toženka. Gre tudi za različne bralce te spletne strani v primerjavi z bralci spletnih strani S. Nepravilno sodišče ugotavlja, da ker je tožena stranka objavila le napoved, ni dolžna objaviti popravka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbe se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na naroku 20. 1. 2015 spremenila tožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka takoj po prejemu tožbe, v odgovoru na tožbo ugovarjala, da sporni članek ni bil objavljen na spletni strani D., ampak na spletni strani S. Navajala je tudi, da je odgovorni urednik S. B. B. in ne toženka. Pri tem se je sklicevala na določbo 26. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 36/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZMed) in s tem smiselno ugovarjala pasivno legitimacijo. Na naroku za glavno obravnavo pa je ugovarjala tudi, da ni dolžna objaviti popravka zaradi razlogov, ker je popravek žaljiv, ker se avtorju članka očitajo namigovanja in ker ni v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZMed.

5. Na naroku je tožeča stranka izjavila, da popravlja pisno napako tako, da je „popravila tožbeni zahtevek pod naslovom prvi odstavek in zamenjala s prvim odstavkom iz priloge A4 tako, da se zahtevek popravka začne: „V članku z naslovom“ in konča tam, kjer je zapisano, da je „prizadeta tako čast kot dobro ime tožnice“. Tožena stranka je takoj ugovarjala, da gre za spremembo tožbe, ker se spreminja tožbeni zahtevek in identiteta zahtevka. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu dovoli spremembo tožbe in obrazloži, zakaj šteje navedbe tožeče stranke za spremembo tožbe.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje dokazni oceni in pravni argumentaciji sodišča prve stopnje, ki se nanaša na spremembo tožbe (sklep na strani 3 do 7). Pritožbi je treba odgovoriti, da v prvotnem tožbenem zahtevku tožeča stranka trdi, da je bil sporni članek objavljen 26. 9. 2014 v častniku S. V navedbah na glavni obravnavi pa je tožeča stranka spremenila tako datum objave članka kot tudi spletno stran (iz S. na spletno stran D.). Gre torej za spremembo istovetnosti zahtevka in nenazadnje spremembo zahtevka, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožene stranke. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da ni odgovorna urednica časopisa S. oziroma te spletne strani, ampak, da je to B. B. Gre torej za del tožbenega zahtevka, od katerega je odvisna pasivna legitimacija po ZMed. Sodišče je tudi pravilno argumentiralo pojem identitete tožbenega zahtevka in se sklicuje na relativne odločbe Vrhovnega sodišča RS. Pravilno tudi izhaja iz pravne podlage tožbe in v zvezi s tem pravilno ugotavlja, kakšen je lahko tožbeni zahtevek.

7. Pritožbi je treba tudi odgovoriti, da je določba 108. člena ZPP jasna. V konkretnem primeru sodišče pravilno ugotavlja, da se na konkretne navedbe sklicuje tožena stranka, ko zato sodišče ni dolžno oziroma ne sme vrniti tožbe v popravo po določbi 108. člena ZPP. Treba je tudi pojasniti, da je bila tožba na list. št. 1 popolna, čeprav, kot se v sklepu ugotavlja, materialnopravno zmotna. Zato ni bilo pogojev, da bi sodišče prve stopnje pred vročitvijo tožbe toženi stranki tožbo vrnilo v popravo.

8 Zato je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je spremenjena tožba bila podana 20. 1. 2015. Zato je tožba na objavo popravka prepozna (primerjaj 33. člen ZMed in obrazložitev v sklepu pod odstavkom „Pravočasnost tožbe, str. 7“).

9. Pritožba še trdi, da je bil sporni članek objavljen na spletni strani časopisa D. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi skupaj s strankama vpogledalo arhiv spletne strani časopisa D. in ugotovilo, da sporni članek ni bil na spletni strani časopisa D. Bila je le napoved tega prispevka in tožnica ne zahteva popravka v zvezi z napovedjo članka, ampak zaradi vsebine v članku.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (glede sklepčnosti tožbe je to ZPP) in ker pri tem ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb ZPP in prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).