Jedro

Zmota pooblaščenke tožeče stranke, ki je namesto na sedež gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 7, pristopila na sedež glavne stavbe sodišča na Tavčarjevi 9, ne predstavlja opravičenega razloga za izostanek z naroka v smislu določila šestega odstavka 282. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 12. 2012 tožbo z dne 14. 12. 2010 štelo za umaknjeno in je postopek ustavilo.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 1. 2013 pa je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in za odločitev na podlagi listin v spisu, zavrnilo.

3. Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po določilu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi in naložilo toženi stranki plačilo vtoževanega zneska oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zaradi prepletenosti razlogov v obeh sklepih in ene pritožbe proti sklepoma je sodišče druge stopnje odgovarjalo na pritožbene razloge v zvezi s sklepoma skupaj.

7. Tožeča stranka je z vabilom stranki na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 14) sprejela pravilno pisno vabilo z vsemi opozorili na pravne posledice neupravičenega izostanka. Poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 7. 6. 2012. Na tem in na naroku 4.10.2012 je bila navzoča ista pooblaščenka tožeče stranke, ki se je s podpisom zapisnika odpovedala posebnemu pisnemu vabilu in vzela na znanje preložitev naroka najprej na dne 4. 10. 2012 in nato na naroku dne 4. 10. 2012 ( prim. list. št. 24 ), na narok 3. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka pravilno vabljena tudi na narok dne 3. 12. 2012, na katerega pa (nesporno) ni pristopila. Določilo sedmega odstavka 282. člena ZPP(1), je bilo torej pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje ni moglo odločiti na podlagi stanja spisa, glede na to, da tožena stranka ni predlagala, da sodišče odloči na podlagi stanja v spisu. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določilo petega v zvezi s četrtim odstavkom 282. člena ZPP. Če iz kakšnega poznejšega naroka izostane samo tožeča stranka in niso izpolnjeni pogoji za odločitev glede na stanje spisa (prvi stavek petega odstavka 282. člena ZPP) ali če so ti pogoji izpolnjeni, pa tožena stranka ne predlaga sodbe na podlagi stanja spisa (drugi stavek petega odstavka 282. člena ZPP), nastane domneva umika tožbe. Tožena stranka bi lahko domnevo umika tožbe preprečila le tako, če se z njo ne bi strinjala. Ker pa je tožena stranka izrecno predlagala, naj sodišče šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila (kar pomeni, da se je z domnevo umika tožbe strinjala), je lahko sodišče prve stopnje izdalo le izpodbijani sklep o umiku tožbe. (2) Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi glede na že opravljena procesna dejanja, sodišče lahko odločilo, da izda sodbo na podlagi stanja v spisu.

8. Zmota pooblaščenke tožeče stranke, ki je namesto na sedež gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 7, pristopila na sedež glavne stavbe sodišča na Tavčarjevi 9, ne predstavlja opravičen razlog za izostanek z naroka v smislu določila šestega odstavka 282. člena ZPP. Pooblaščenka tožeče stranke je namreč že dvakrat pravilno pristopila na naroka na naslovu Miklošičeva 7. Ob zadostni skrbnosti bi tožeča stranka lahko preprečila zamudo, saj, če bi namesto na Tavčarjevo 9, prišla na narok na Miklošičevo 7, posledica umika tožbe, ne bi nastala. Vzrok za zamudo torej ne more biti opravičljiv, saj ga je stranka zakrivila sama s svojim vedenjem. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da se tožeča stranka udeležuje obravnav na okrožnem in socialnem sodišču, ki se odvijajo na več različnih lokacijah, da je pristopila na oba predhodna naroka in da je vzrok njene zamude pripisati slučaju. Kot je bilo opisano v konkretnem primeru, ni moglo iti za slučaj, saj ni šlo za nepričakovana, med seboj nepovezana dejanja, kar pojmovno pomeni slučajno dejanje.

Tožeča stranka se sklicuje na sodno prakso, ki na drugačne dejanske okoliščine, kot so bile opisane v konkretnem primeru, sploh ni uporabljiva.(3) Procesna situacija, ki jo je moralo obravnavati sodišče prve stopnje se nanaša na uporabo četrtega do sedmega odstavka 282. člena ZPP. V odločbi ustavnega sodišča št. U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010 pa je obravnavana razveljavitev drugega odstavka 282. člena ZPP (izdaja zamudne sodbe, na katero ne pride tožena stranka, ki je odgovorila na tožbo i.t.d.), ki se prav tako ne nanaša na konkretni primer.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanih sklepov ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Pravdni postopek Zakon s komentarjem spremenjenih členov, GV Založba, 2010 J. Zobec, stran 208 in VSM sklep I Cp 1132/2009, drugače VSL II Cp 238/2012

(2) Ibidem, stran 214. (3) Primerjaj VSL sklep I Cpg 588/2010 z dne 18. 5. 2010 – dejanske okoliščine v tem primeru so se nanašale na zamudo sodišča pri vodenju obravnave, na kar pa tožeča stranka dejansko ni mogla vplivati.