Jedro

Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe.

Nobenega dvoma ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-4988/2024/8 (1222-18) z dne 21. 2. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) - tožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja (in s tem povezane nezmožnosti dostojnega življenja v izvorni državi) ter družinskega nasilja navajal samo dejstva, ki so glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega je toženka pravilno ugotovila, da Kraljevina Maroko za tožnika predstavlja varno izvorno državo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Upravno sodišče je napačno presodilo, da je navedbe glede neodzivnosti policije zaradi strogih patriarhalnih pravil o družinskem nasilju podal prepozno, zato je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Dejstvo, da zatrjevanega družinskega nasilja ni prijavi organom pregona, je sodišče ovrednotilo brez upoštevanja kulturnih razlik. Splošno znano je, da policija pritožniku zaradi družinskega nasilja v izvorni državi ne bi nudila pomoči, četudi bi iskal njeno pomoč, saj bi štela, da je družinsko nasilje nad njim upravičeno. S tem v zvezi je priložil listinsko dokumentacijo, ki je sodišče ni upoštevalo. Država mu ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov skladno s tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1. Upravno sodišče bi moralo njegov položaj presoditi v smislu subsidiarne zaščite in ugotoviti, ali obstaja utemeljeno tveganje, da pritožnik ob vrnitvi v izvorno državo utrpi resno škodo. Ker tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (20. člen ZMZ-1).

7.Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti1. Tožbene navedbe glede neodzivnosti policije zaradi strogih patriarhalnih pravil arabskega sveta, ki jih je Upravno sodišče povzelo v točki 16 obrazložitve, niso bile upoštevane, ker pomenijo nedovoljeno tožbeno novoto skladno z 52. členom ZUS-1, kot je to pravilno presodilo Upravno sodišče. Razloge za takšno odločitev je Upravno sodišče izčrpno navedlo v 16. točki obrazložitve, zato se pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neobrazložitve sodbe v tem delu izkaže za neutemeljenega.

8.Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, da slabo ekonomsko stanje ali zatrjevano družinsko nasilje, skladno z 52. členom ZMZ-1 nista razloga, ki bi predstavljala utemeljena razloga za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite2. V obravnavanem primeru ni izkazano zatrjevano preganjanje ali resna škoda, ki naj bi jo povzročili subjekti preganjanja ali resne škode, kot jih opredeljuje 24. člen ZMZ-1. Pojem nedržavnih subjektov po 24. členu ZMZ-1 sicer lahko zajema družinske člane, vendar, kot je pravilno navedlo že Upravno sodišče (16. točka obrazložitve), ti ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država, v konkretnem primeru policija, prosilcu ni sposobna ali ne želi nuditi zaščite pred njimi3.

9.Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe4. Ugotovitev, da spodaj navedeno dejstvo to ni, po presoji Vrhovnega sodišča ne zahteva obsežnejše argumentacije. Nobenega dvoma namreč ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva (v tem zatrjevanju pa je pritožnik, kot pojasnjeno zgoraj, prekludiran). Iz predložene listinske dokumentacije zatrjevano tudi ne izhaja. Obenem ta navedba ne zadosti kriterijem, ki jih mora izkazati pritožnik, ko zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem. Ta mora izkazati, kot je pravilno presodilo Upravno sodišče v točki 16 obrazložitve, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite5. Pritožnik dejstva, da zatrjevanega družinskega nasilja v izvori državi ni prijavil policiji, v pritožbi niti ne prereka. Prav tako pa ni dokazal, da mu državni organi niso bili pripravljeni oziroma zmožni nuditi zaščite. Skladno z zapisanim se pritožbeni ugovor, da sodišče ni presodilo teh okoliščin, izkaže za neutemeljen.

10.Po presoji Vrhovnega sodišča so ugotovitve Upravnega sodišča v točki 15 obrazložitve, da ne obstoji utemeljeno tveganje, da bi pritožnik ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo, ki skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, pravilne. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da Upravno sodišče pritožnikovega položaja ni presodilo v smislu subsidiarne zaščite.

11.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1VSRS Sodba I Up 276/2023 z dne 12. 12. 2023, točka 8. obrazložitve.

2V tej zadevi relevantni prva in druga alineja tega člena določata, da če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona, potem prošnja prosilca očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in se šteje za očitno neutemeljeno.

3VSRS Sodba I Up 196/2024 z dne 12. 8. 2024, točka 6. obrazložitve.

4J. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 374.

5USRS Odločba Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019., točka 12. obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 24, 28, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.