Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe OT namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep v IV. točki izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek 792,13 EUR zniža na znesek 736,93 EUR. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 792,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da nasprotuje priznanju stroškov oziroma nagrade za ugotovitev oziroma potrditev pravnomočnosti (20 točk), saj tak strošek sploh še ni mogel nastati in tudi ni znano, ali bo sploh nastal. Tožena stranka se tudi ne strinja s priznanjem 20 točk za obvestilo stranki, saj ne gre za samostojno storitev, ampak je obvestilo stranki že vsebovano v storitvi sestave tožbe oziroma pripravljalne vloge in zastopanja stranke na naroku, za kar pa je bila že odmerjenega nagrada. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino priznanega zneska potnih stroškov tožnice za prihod na dva naroka (kilometrina na relaciji A. - Ljubljana - A.) in sicer v znesku 39,96 EUR. Kakor izhaja iz zapisnikov o opravljenih narokih, je tožnica pristopila le na en narok za glavno obravnavo. V tem primeru pa je mogoče tožnici prisoditi zgolj stroške prihoda na en narok za glavno obravnavo. Upoštevaje Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik)1, bi moralo sodišče tožnici priznati stroške zgolj za prevoz z javnim prevoznim sredstvom na prej navedeni relaciji. Le v primeru, če bi ugotovilo, da ni javnega prevoza, bi lahko priznalo kilometrino, s tem da relacija na omenjeni razdalji znaša skupaj 57,00 km v obe smeri. Kilometrino pa bi lahko priznalo le v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da znesek priznanih stroškov ustrezno zniža oziroma da stroškovni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno kasneje.

5. Glede na to, da je stranka s tožbo uspela, je sodišče prve stopnje tožnici in njenemu pooblaščencu priznalo tudi nagrado ter stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje. Sporna nagrada je v višini 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti in 20 točk za obvestilo stranki.

6. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)3 namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse4. 7. Glede potnih stroškov za tožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je tožnica udeležila zgolj enega naroka. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica prisotna tako na naroku 15. 9. 2017 kot tudi 9. 5. 2018, le da je na navedeni narok pristopila kasneje. Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi moralo sodišče skladno z 19. členom v zvezi s 6. členom Pravilnika tožnici priznati potne stroške za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Ker na relaciji A., Ljubljana obstaja povezava z vlakom, je upoštevaje ceno vozovnice za potovanje na dva naroka in nazaj potrebno priznati 7,40 EUR, ne pa 39,96 EUR, kot je to priznalo sodišče prve stopnje.

8. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in stroškovni sklep (IV. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 792,13 EUR znižalo na znesek 736,93 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015. 4 Glej Pdp 507/2017 z dne 14. 2. 2018.