Jedro

B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, da se cepljenje proti Covid-19 mladoletnemu A. A. ne dovoli do nastopa okoliščin, ki jih v predlogu navaja nasprotna udeleženka (I. točka sklepa). Vsebinsko enak predlog za izdajo začasne odredbe glede mladoletnega B. B. je prvo sodišče zavrnilo (II. točka sklepa). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (III. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da v primeru cepljenja z eksperimentalnim „cepivom“ ne gre za standarden medicinski postopek, kjer bi se lahko nekritično in avtomatično uporabljale določbe Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in Družinskega zakonika (DZ). Cepivo zoper Covid-19 ima zgolj začasno oziroma pogojno dovoljenje. Pravilno materialnopravno podlago za odločanje v konkretnem primeru predstavlja 18. člen Ustave RS, Pravilnik o kliničnih preskušanjih zdravil in 2. alineja tretjega odstavka 20. člena Zakona o zdravilih. O varnosti in učinkovitosti cepiv zoper Covid-19 se objektivno ne ve še nič. Zdravnikova pojasnilna dolžnost tako ni in ne more biti veljavno izpolnjena, pacientova privolitev pa posledično tudi ni informirana in veljavna. Sodišče ne more in ne sme avtomatično uporabiti 35. člena ZPacP. Opozarja, da ni in ne more biti v otrokovo korist to, da je podvržen biomedicinskemu eksperimentu brez njegove polne informiranosti in soglasja v skladu z 2. členom Pravilnika o kliničnih preskušanjih zdravil. Sklicuje se na določbe Helsinške deklaracije iz leta 1964, ki varuje človekovo osebno in duševno integriteto pred morebitnimi zlorabami znanosti in stroke. Pri cepivih proti Covid-19 gre za zdravila, ki so v fazi kliničnih preizkušanj. Pri pacientih, ki so se cepili s temi cepivi, doslej pojasnilna dolžnost dejansko še nikoli ni bila opravljena. Sodišče je spregledalo dejstvo, da sta oba otroka že prebolela Covid-19 in s tem pridobila naravno imunost, zato je cepljenje zanju brez pomena. Če se bo mld. B. B. želel cepiti zato, da bo lahko „svoboden“, kar je bil njegov odgovor na centru za socialno delo, je očitno, da ni sposoben razumeti pomena dejanja, ki ga lahko zaznamuje za celo življenje. Iz naročilnice za cepiva zoper Covid-19 izhaja, da tudi Slovenija kot sodelujoča država priznava, da dolgoročni učinki in učinkovitosti cepiva trenutno niso znani ter da lahko obstajajo škodljivi učinki cepiva, ki trenutno niso znani. Glede na zapisano v naročilnici nihče, ki se želi cepiti, ne more prejeti pojasnilne dolžnosti, kot jo to veleva od zdravnika ZPacP v svojem 20. členu. Zato tudi ne more podati informiranega privolitvenega soglasja k medicinskemu posegu. Prvo sodišče je nekritično povzelo navedbe nasprotne udeleženke, brez kakršnegakoli relevantnega zaključka in argumentov, na podlagi katerih bi se lahko preverilo njegov sklep. Gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Po poteku pritožbenega roka je nasprotna udeleženka vložila dopolnitev pritožbe, katere pritožbeno sodišče ni upoštevalo že zato, ker za to ni bilo tehtnih razlogov (tretji odstavek 36. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1). Dopolnitev pritožbe se sklicuje le na sklepa organov Zdravniške zbornice Slovenije glede kršenja Kodeksa zdravniške etike s strani posameznih zdravnikov, kar se je navezovalo na vprašanje pravilnosti izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti po 20. členu ZPacP, v zvezi s cepljenjem s cepivi proti Covid-19. Slednje za odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi ni imelo nobenega pomena. Pritožbeno sodišče je zato dopolnitev pritožbe zavrglo kot prepozno (1. točka 365. člena ZPP).

4. Predlagatelj ni odgovoril na vročeno pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nasprotna udeleženka je po predlagateljevem umiku predloga predlagala nadaljevanje postopka (prvi odstavek 26. člena ZNP-1). Glede na to sta po umiku predloga predlagatelj in nasprotna udeleženka nastopala v obrnjenih vlogah udeležencev postopka.

7. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih ter ga je mogoče preizkusiti, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je sicer nekonkretiziran) neutemeljen. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni, skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je v bistvenem zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko (glede odločitve, ki se nanaša na mld. B. B.). Pritožbeno sodišče k temu dodaja še naslednje.

8. V pristojnosti sodišča v postopku po četrtem odstavku 151. člen DZ je odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, pa se starša o njem nista sporazumela niti ob pomoči centra za socialno delo. Takšno odločitev lahko sodišče sprejme le tedaj, ko bi o vprašanju sicer odločala starša sporazumno. O tem, kako mora biti opravljena pojasnilna dolžnost in o drugih vprašanjih, povezanih z medicinskim posegom (ki jih načenja pritožnica), sodišče v postopku, kot je obravnavani, ne odloča. 9. Med postopkom je B. B., ki je 15 let dopolnil ... 3. 2022, podal izjavo, iz katere izhaja, da želi samostojno sodelovati v postopku kot udeleženec. Pri tem iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je B. B. sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja (drugi odstavek 45. člena ZNP-1). Pravilno opozarja tudi na drugi odstavek 35. člena ZPacP, po katerem se šteje, da je B. B. sposoben privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da za to ni sposoben, pri čemer se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom. Zato je utemeljen zaključek prvega sodišča, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva (18. točka obrazložitve), v nasprotju z navedenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

10. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predlagane začasne odredbe glede B. B. je navsezadnje pravilna tudi z vidika 165. člena DZ, po katerem se začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka, ki je v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice (drugi odstavek 35. člena v zvezi z 19. točko drugega člena ZPacP), sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, lahko izda le z otrokovim soglasjem. Ob smiselni uporabi 165. člena DZ bi enako veljalo tudi za zrcalno nasprotno situacijo, ko bi šlo za vprašanje izdaje začasne odredbe, da se ne dovoli (tudi) medicinski poseg (zdravljenje), za kakršnega gre prav v obravnavani zadevi.

11. Nasprotna udeleženka v pritožbi prvič zatrjuje, da naj bi B. B. ne bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja. Njena trditev je neobrazložena (zanjo ne ponuja nobenih argumentov), poleg tega pa tudi protispisna, kolikor se sklicuje na B. B. izjavo na centru za socialno delo, saj B. B. ni izjavil, da se želi cepiti zato, da bo lahko „svoboden“ (kot v pritožbi trdi nasprotna udeleženka), temveč je pojasnil, „da je njegova želja, da bi se cepil, da se mu ne bi bilo treba ukvarjati s testiranjem. Čuti se oviranega, nesvobodnega – na primer, ko gre v trgovino kaj kupit, na izlet, v tujino …“ Nasprotna udeleženka zato s to pritožbeno navedbo ne more omajati prepričljive ugotovitve prvega sodišča, da je B. B. sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj ter da zato lahko kot udeleženec v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Z ozirom na obrazloženo ni bilo podlage za izdajo predlagane začasne odredbe glede B. B. Prvo sodišče je zato v tem delu pravilno zavrnilo predlog nasprotne udeleženke (II. točka izpodbijanega sklepa). Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Čeprav nasprotna udeleženka s pritožbo izpodbija sklep prvega sodišča v celoti, ni navedla nobenih argumentov, zakaj zavrača sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe glede mld. A. A. (I. točka izpodbijanega sklepa). V tem delu je njena pritožba gola. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa glede A. A. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča o zavrženju predloga materialnopravno pravilna, prvo sodišče pa pri tem ni storilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).