Jedro

Iz mnenja izvedenca izhaja, da potrebuje pridržani zaradi demence, psihičnih in telesnih simptomov, stalno strokovno oskrbo, brez katere prepuščen sam sebi, ne bi zmogel preživeti. Potrebuje stalen nadzor in vsestransko pomoč za zadovoljevanje vseh nujnih življenjskih potreb, sam ni sposoben niti priklicati pomoči. Navedeno pomeni, da je ogroženo ne le zdravje pridržanega, ampak tudi življenje. Zdravljenje in pomoč se mu lahko nudi le na oddelku pod posebnim nadzorom, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ne potrebuje zdravljenja pod posebnim nadzorom v psihiatrični kliniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. še najdalj do 17. 3. 2020 ter mu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

2. Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, niti huje ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih, in ni nevarnosti, da bi sebi ali drugim povzročil hudo premoženjsko škodo. Strinja se z ugotovitvijo, da potrebuje določeno obliko zdravljenja v eni od zdravstvenih ustanov, vendar ne zdravljenja pod posebnim nadzorom v psihiatrični kliniki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz druge in tretje alineje in vsaj eden od pogojev, ki so našteti v prvi alineji 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Zdravljenje je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; če navedenih vzrokov ali ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. V obravnavanem primeru je pritožbeno sporno, če pridržana oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih in če je prisilna hospitalizacija res zadnja in edina možnost oziroma če so izčrpani drugi načini zdravljenja na prostosti. Pritožnik v pritožbi navaja, da ne ogroža svojega življenja in zdravja, niti življenja in zdravja drugih ter da ne potrebuje zdravljenja pod posebnim nadzorom v psihiatrični kliniki, ampak zdravljenje v eni od zdravstvenih ustanov.

6. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje postavljenega izvedenca dr. M. K. in izpostavilo ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je ocenilo, da so izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa pridržanja na zdravljenju brez privolitve na oddelku pod nadzorom, kot to predvideva 39. člena ZZZdr. Ugotovilo je, da gre pri pridržani osebi v okviru demence1 za delirantno stanje, ko sta zaradi miselnega upada njegova presoja realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje hudo moteni ter nujno potrebuje stalno varovanje, oskrbo ter zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom P. največ za dva meseca. V tem času bi se mu stanje s terapijo, ki bi jo prejel, izboljšalo in bo lahko usmerjen v dom starejših občanov, kjer bo zanj poskrbljeno v smislu nege in skrbi za vsa življenjska opravila in potrebe, za katere ni več sam sposoben poskrbeti. O zdravljenju v pravem pomenu pri njem ni več mogoče govoriti, s pomočjo zdravil bo mogoče odpraviti opisano simptomatiko (nemir), bolezen pa bo žal napredovala.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da pridržana oseba ne ogroža svojega življenja niti svojega zdravja. Iz mnenja izvedenca izhaja, da potrebuje pridržani zaradi demence, psihičnih in telesnih simptomov, stalno strokovno oskrbo, brez katere prepuščen sam sebi, ne bi zmogel preživeti. Potrebuje stalen nadzor in vsestransko pomoč za zadovoljevanje vseh nujnih življenjskih potreb, sam ni sposoben niti priklicati pomoči. Navedeno pomeni, da je ogroženo ne le zdravje pridržanega, ampak tudi življenje. Zdravljenje in pomoč se mu lahko nudi le na oddelku pod posebnim nadzorom, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ne potrebuje zdravljenja pod posebnim nadzorom v psihiatrični kliniki. Prvostopenjsko sodišče je imelo za tak zaključek podlago v mnenju izvedenca, ki je ocenil, da pridržanec ob demenci in v delirantnem stanju potrebuje stalno strokovno oskrbo in brez nje prepuščen sam sebi ne bi zmogel preživeti. Odločitev, da se pritožnika zadrži na zdravljenju pod posebnim nadzorom, je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilna. V času zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom bo z zdravili zdravljeno in odpravljeno delirantno stanje (nemir), po prejemu terapije se mu bo stanje izboljšalo2 in bo lahko zanj poskrbljeno v smislu nege in skrbi z drugimi oblikami pomoči, izven psihiatrične bolnišnice. Bolezen (demenca) pa bo žal napredovala, saj zdravljenje v pravem pomenu besede, po oceni izvedenca, ni več možno.

8. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

1 Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, razumske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Demenca je duševna motnja (http://psihiater-leser.comdusevne_motnje/splosno_o_ dusevnih_motnjah/. 2 Pridržani ob sprejemu ni bil le v delirantnem stanju, ampak tudi izsušen (primerjaj izvid na list.št. 5)