Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub predlogu tožeče stranke, da naj se sklep o izvršbi obdrži v veljavi, slednjega razveljavilo, prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje namreč na njen „tehnični“ predlog, kako naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (torej ali naj sklep o izvršbi ohrani v veljavi, ali pa naj ga razveljavi in toženi stranki posebej naloži plačilo vtoževane terjatve), ni vezano.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 3. 12. 2014 (I. točka izreka), razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 113268/2014 z dne 28. 8. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača glavnico v višini 1.036,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 105,34 EUR od 13. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 211,29 EUR od 7. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 109,37 EUR od 3. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 244,57 EUR od 10. 5. 2014 dalje do plačila in od zneska 366,27 EUR od 10. 6. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 236,24 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper odločbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Sprva je treba pojasniti, da je tožena stranka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi, potem pa nobene vloge več, čeprav bi lahko vložila še eno vlogo, v kateri bi navedla vsa dejstva in dokaze, in nato še eno pripravljalno vlogo, s katero bi odgovorila na navedbe tožeče stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Sodišče lahko upošteva le tiste trditve in dokaze, ki so navedeni oziroma predlagani v teh vlogah (453. člen ZPP), drugih pa ne. Torej tudi ne more upoštevati tistih, ki jih tožena stranka prvič navaja (šele) v pritožbi. To velja za pritožbene navedbe, da predloženi listinski dokazi ne dokazujejo, da bi tožena stranka prejela blago in da tožeča stranka tega ni izkazala.

7. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navedla le, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, da ji izpisek odprtih postavk ni znan in ga ni nikoli prejela, ter da ne izkazuje terjatve tožeče stranke, in nadalje še, da do tožeče stranke nima nikakršnega dolga. Tak ugovor je obrazložen ugovor, zaradi česar je izvršilno sodišče izdalo sklep, s katerim je razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana, da jo dopolni. V dopolnitvi je tožeča stranka celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve, za svoje trditve pa je predlagala tudi dokaze, vendar tožena stranka na to vlogo ni odgovorila. In glede na to, da so bile tudi njene prejšnje ugovorne navedbe pavšalne in nekonkretizirane, in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva, s katerimi tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek, niso sporna. Zato tudi ni bilo potrebe po dokazovanju z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke, kar tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Pa tudi sicer je ostal ta dokazni predlog nesubstanciran.

8. Ker tožena stranka po dopolnitvi tožbe ni vložila nobene vloge več, je šteti, da ni nasprotovala spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka podala v dopolnitvi tožbe, ko je povišala tožbeni zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP). V predlogu za izvršbo (ki ga je vložila na podlagi izpiska odprtih postavk – IOP) je namreč zahtevala zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice v višini 1.036,84 EUR (le) od 29. 7. 2014 dalje, v dopolnitvi tožbe pa je povišala obrestni del zahtevka, saj je zahtevala zakonske zamudne obresti (že) od zapadlosti vsakega posameznega računa, ki sestavlja vtoževano glavnico. Temu tožena stranka ni nasprotovala niti s procesnega, niti z vsebinskega vidika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da (tudi) obrestni del zahtevka ni sporen. Tožena stranka svoje neaktivnosti pred sodiščem prve stopnje ne more nadomestiti s pritožbenimi zatrjevanji, s katerimi skuša vzpostaviti spornost obrestnega dela tožbenega zahtevka. To velja za pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kljub temu, da je zahtevala zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa, vztrajala pri tem, da naj sodišče prve stopnje ohrani v veljavi sklep o izvršbi, četudi ta temelji na IOP. S temi pritožbenimi navedbami si tožena stranka namreč prizadeva, da bi sodišče tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti skladno z IOP (torej le od 29. 7. 2014 dalje). Tudi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje kot pravni temelj tožbe upoštevati izpis odprtih postavk z dne 28. 7. 2014, in ne računov, tožena stranka (prepozno) zasleduje enak cilj - vzpostaviti spornost obrestnega dela tožbenega zahtevka, ki mu tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala. Deloma pa skuša tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami prikazati, kot da si tožbeni zahtevek tožeče stranke in trditvena podlaga nasprotujeta, kar pa ne drži, saj tožeča stranka ves čas zatrjuje in dokazuje isto terjatev (le da je enkrat izražena v IOP, drugič pa v fakturah).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub predlogu tožeče stranke, da naj se sklep o izvršbi obdrži v veljavi, slednjega razveljavilo, prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje namreč na njen „tehnični“ predlog, kako naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (torej ali naj sklep o izvršbi ohrani v veljavi, ali pa naj ga razveljavi in toženi stranki posebej naloži plačilo vtoževane terjatve), ni vezano. Sploh pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je razveljavilo sklep o izvršbi, saj je tožeča stranka zahtevala več (višje obresti), kot izhaja iz predloga za izvršbo. Obrestni del zahtevka je utemeljevala izven verodostojne listine (IOP), ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).