Jedro

Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je sodelavcu, brez računov in brez takojšnjega prejema plačila, izdala blago. Prodajalkam je bilo dovoljeno izdati blago vsem zaposlenim, brez računa ter z odlogom plačila. Tožnica je sama sanirala dolg, ki je nastal zaradi neplačila dolga sodelavca. Takšno izdajanje blaga je bilo dopustno, zato ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ki tudi, če bi obstajala, ne bi pomenila dovolj resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožeča stranka s svojim ravnanjem tako ni kršila niti določb 31. in 35. člena ZDR, prav tako pa je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje, zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 8. 2012 (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja ter jo za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter obračunati pripadajoča nadomestila plače, od bruto zneskov nadomestil plače odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoča neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je bila izvedba tistih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, nepravilna. Izvedba predlaganega dokaza z vpogledom v obvezno navodilo predsednika uprave tožene stranke o dopustnosti prodaje artiklov v prodajalni „A.“ iz leta 2011 bi pripomogla k ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s prvo očitano kršitvijo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da je bilo tožeči stranki v prodajalni „A.“ dovoljeno izdajati blago vsem zaposlenim in to kljub izpovedbi predsednika uprave tožene stranke B.B., da je izdal natančno navodilo o prodaji izdelkov tožene stranke, ki ne sodijo v asortima prodajnih izdelkov v omenjeni prodajalni, ta dokaz pa je sodišče zavrnilo. Odločilno dejstvo ne more biti, da je tožeča stranka kasneje sama poravnala dolg C.C.. Tožena stranka pritožbi prilaga navodilo z dne 16. 12. 2011, ki ga je po nalogu predsednika uprave podpisal takratni vodja trženja D.D.. Iz navodila je razvidno, na kakšen način lahko zaposleni kupijo meso „rinfuza“ pri toženi stranki, enako kot je kupil C.C.. Navodilo je bilo izdano zaposlenima v prodajalni „A.“ in razvidno je, da ga je tožeča stranka 16. 12. 2011 tudi prejela, kar je potrdila s svojim podpisom. Zato je zaradi neizvedbe tega dokaza sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kršitev ni take narave, da bi predstavljala resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodba nima dokazne ocene o dejanju tožeče stranke v povezavi s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodja z dne 19. 6. 2009 in opisom del na tem delovnem mestu. V zvezi z drugo očitano kršitvijo sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče le ugotavlja, da kršitev ni izkazana. Edini relevantni razlog pa naj bi bil, da je tožeča stranka z enkratno obvestitvijo nadrejene E.E. zadostila svojemu dolžnemu ravnanju in se razbremenila svoje odgovornosti, pri tem pa sodišče tudi ugotavlja, da je tožeča stranka poklicala poslovodje drugih trgovin F.F. in G.G. ter je nekritično sledilo njeni izpovedbi, predlagani dokaz po zaslišanju teh dveh prič pa zavrnilo kot nepotreben. Po prepričanju tožene stranke ta okoliščina ni bistvenega pomena, v kolikor bi sodišče ravnanje tožnice tudi v tej smeri presodilo v luči njene odgovornosti v skladu z že citirano pogodbo o zaposlitvi in opisom nalog in opravil ter opisom odgovornosti za poslovodkinjo. Sodba nima dokazne ocene, temveč zgolj posplošeno ugotovitev, da kršitev ne predstavlja dovolj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zraven ugotovljenih okoliščin, ki po mnenju tožene stranke niso odločilnega pomena, je bistveno oz. odločilno, da tožeča stranka kot odgovorni poslovodja pred zapiranjem prodajalne „A.“ in ob njenem zaprtju ni ravnala skrbno in odgovorno. Takrat je zamrznjene izdelke pustila v zamrzovalniku, ki je bil še en mesec in pol od inventure celo priključen na električno omrežje. Ni jasno, zakaj vrsta in vrednost blaga ne moreta biti odločilni razlog, pomemben za presojo resnosti in utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, prerekala je navedbe iz pritožbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in ji ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka s tem, ko navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v navodilo „Nakup mesa za zaposlene - rinfuza“, ki ga je podpisal vodja trženja D.D., izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bilo delavcem tožene stranke dovoljeno prevzemati blago v prodajalni 40 - A., v kateri je bila poslovodja tožeča stranka, brez izdaje računa oziroma s kasnejšim plačilom, s tem pa smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po 1. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2012 (priloga A4) je tožena stranka očitala tožeči stranki, da je kršila pogodbene obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja iz 31. člena ZDR, to je obveznost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot tudi kršitev 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škoduje delodajalcu s tem, ko je storila dve kršitvi: - delavcu C.C. naj bi v prodajalni 40 - A. na ulici H. 1, I., brez računov in brez takojšnjega prejema plačila, dne 16. 3. 2012 izdala 39,60 kg svinjskega mesa II in 59,40 kg svinskega vrata B.K. ter dne 20. 3. 2012 111 kg svinjskega plečeta 4 D v skupnem znesku 704,25 EUR, kar je sicer C.C. kasneje delno poravnal v dveh delih v skupnem znesku 130,00 EUR, ostal pa je dolžan 574,25 EUR; - drugo kršitev pa je storila s tem, da je kljub zaključku (prenehanju) poslovanja prodajalne 40 - A. z dnem 19. 5. 2012 kot poslovodja pustila v prodajalni še vklopljeni zamrzovalnik in v njem blago in sicer 0,47 kg golenice s kostjo, 2,372 kg rac, 21,61 kg gosk, 1,15 kg piščančjih jeter, 1,67 kg piščančjih želodčkov, 3,41 kg piščančjih perutnic, 0,56 kg piščančjih krač, 0,864 kg piščančjega paprikaša, v skupni vrednosti približno 160,00 EUR, kateremu je potekel rok uporabnosti in je bilo neprimerno za prehrano ljudi ter o tem ni opozorila tožene stranke, ki bi v tej zvezi sprejela ustrezno odločitev o nadaljnjih postopkih.

Po oceni izvedenih dokazov je glede prve kršitve, ki se je tožeči stranki očitala, sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni sporno, da je tožeča stranka poravnala celotni neplačan znesek C.C., to je znesek v višini 574,25 EUR. Sodišče je v zvezi z njeno izpovedbo povzelo, da je bila pri toženi stranki praksa, da so zaposleni pri toženi stranki lahko dvignili blago, v prodajalno pa je bila dostavljena dobavnica, pri čemer so lahko blago plačali takoj, lahko pa z odložnim plačilom do konca meseca, ko se je delala inventura. Takih nabav z odloženim plačilom je bilo približno od 5 do 8 na mesec, uporabljali pa so jo tako zaposleni kot tudi vodilni, vse pa si je tožeča stranka zapisovala v trgovsko knjigo. Praviloma je bilo blago do konca meseca tudi plačano, če ni bilo, pa je vodila tožeča stranka aktivnosti, da je zaposleni plačal vsaj do 5. dne v mesecu. Tudi v primeru zaposlenega C.C. je bilo tako in sicer je bilo blago zanj naloženo kar v skladišču, tožeči stranki pa je C.C. v prodajalno prinesel le dobavnico, vendar blaga ni v celoti plačal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožničino izpoved, kot jo je zgoraj povzelo, in sicer, da je bila pri toženi stranki za zaposlene praksa nabave blaga preko prodajalne 40 - A. z odlogom plačila možna, potrdil tako direktor tožene stranke B.B., kot tudi zaslišani priči E.E. in J.J.. Direktor je sicer v svojem zaslišanju zanikal, da bi tako nabavljal blago, vendar je tudi pojasnil, da je samo v primerih, ko je šlo za obisk kakšnih poslovnih partnerjev in ker je bila prodajalna A. prodajalna, na katero so bili ponosni, včasih vzel posamezne artikle, ki so bili kot takšni tudi popisani. Vsi zaslišani so torej potrdili, da so sami na tak način nabavljali blago (pri čemer je J.J. pojasnila, da je sama nabavljala izdelke manjše vrednosti (hrenovke) in ji ni bilo znano, da bi drugi delavci nabavljali večje količine), tožeča stranka pa je v trgovski knjigi vodila evidenco zaposlenih, ki so prevzemali blago ter vrsto in vrednost prevzetega blaga (priloga A6). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je zaslišana priča E.E., ki je bila tožnici nadrejena, izpovedala, da pri takšni nabavi blaga ni obstajala omejitev v nabavi asortimana izdelkov. To pomeni, da je bila na ta način možna nabava celotnega asortimana izdelkov tovarne K., prav tako ni bilo omejitve, do kolikšnega zneska se lahko izdajajo izdelki brez takojšnjega plačila.

Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je bilo tožeči stranki dovoljeno izdati blago vsem zaposlenim, tudi takrat zaposlenemu C.C., brez računa ter z odlogom plačila in da glede asortimana izdelkov, ki se lahko prodajajo iz navedene prodajalne na opisan način ni bilo omejitev. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožeča stranka sama sanirala dolg, ki je nastal zaradi neplačila dolga C.C., je tudi pravilno štelo, v povezavi s tem, da je bilo takšno izdajanje blaga dopustno, da ne gre za kršitev, ki tudi, če bi obstajala, ne bi pomenila dovolj resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožeča stranka torej s svojim ravnanjem ni kršila niti določb 31. in 35. člena ZDR, prav tako pa je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje z dne 19. 6. 2009 (priloga B2) in v skladu z nalogami in opravili, kot za poslovodje izhajajo iz opisa del in nalog (priloga B4). Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na navodilo, ki ga je predložila šele v pritožbi. Tožeča stranka je sicer v svojem zaslišanju, oziroma ko je bila soočena z direktorjem tožene stranke, pojasnila, da je prejela navodilo, vendar pa to ne more biti odločilno za presojo njenega ravnanja, če se je dovoljevalo drugačno poslovanje v poslovalnici 40 - A., kar je potrdila nadrejena E.E. in navsezadnje tudi direktor tožene stranke.

Tožena stranka tudi v zvezi z drugo kršitvijo neutemeljeno očita tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s tem, ko je o dejstvu, da nekaterih količin mesa ne bo možno prodati do zaprtja trgovine, obvestila nadrejeno delavko E.E.. Prav tako je verjelo tožeči stranki, da je klicala poslovodji v drugih poslovalnicah pri toženi stranki, ki sta ji povedala, da blaga ne moreta prevzeti, ker ga imajo sami na zalogi. S tem je tudi po stališču sodišča druge stopnje tožeča stranka zadostila zahtevam, ki se v primeru zaprtja trgovine pričakujejo od poslovodje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vodji poslovalnic, katere je tožeča stranka klicala pred zaprtjem trgovine, F.F. in G.G., pa ni jasno, kaj naj bi predlagani priči sploh izpovedali, posebej ob dejstvu, da je ugotovljeno, da je tožeča stranka nadrejeno delavko pravočasno obvestila, da bo ostalo nekaj izdelkov neprodanih do zaprtja poslovalnice.

Ker je tožeča stranka torej ravnala skrbno, pred zaprtjem obvestila nadrejeno in tudi poizkušala to blago predati drugim poslovalnicam, ni mogoče trditi, da ni ravnala v skladu z zadolžitvami iz pogodbe o zaposlitvi oziroma opisom del poslovodje. Tožena stranka niti ne pove, kako naj bi tožeča stranka ravnala oz. kaj naj bi lahko še v tem primeru storila, zato so njene pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu z 2. točke 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.