Jedro

Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.

Izrek

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v A..

Obrazložitev

: Tožnici vlagata tožbo "zaradi kršitev človekovih pravic z dejanjem po 1. odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s predlogom za začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena in 3. odstavku 32. člena ZUS-1". Pod točko A. ima tožba naslov "nezakonit odvzem prostosti in nezakonita omejitev svobode gibanja prvi tožnici". V okviru tega dela tožbe tožnici pravita, da gre v zadevi za nezakonit odvzem prostosti in nezakonito omejitev svobode gibanja prvi tožnici. V tem delu tožbo utemeljujeta z naslednjo vsebino: A.A. je bila prvič odvzeta prostost (verjetno tudi nezakonito, vendar ta tožba tega vprašanja ne odpira - to tožnici navajata le kot uvod v nadaljnje, bolj očitne kršitve) že dne 15. 2. 2008 s prisilno odvedbo na Kliniko za pediatrijo UKC B. in s hospitalizacijo do dne 7. 3. 2008 (21 dni). Prvo-tožeča stranka je bila tja prejeta zaradi domnevne "suicidalnosti in akutne stresne situacije" (priloženo odpustno pismo z dne 7. 3. 2008), vendar se odpustno pismo končuje takole: "Čustveno je bila razgibana, ni bila depresivna in ne suicidalna. Danes A.A. odpuščamo po posvetu s sodnico go. B.B. v domače okolje, saj ne izpolnjuje več indikacij za zdravljenje proti svoji volji. Uredimo psihoterapevtsko vodenje pri prof. C.C. v A..". V soglasju s sodnico so jo odpustili domov k materi. Toda kljub gornjim jasnim strokovnim ugotovitvam je samo teden dni kasneje (14. 3. 2008) prišlo do ponovne prisilne odvedbe, tokrat na psihiatrični oddelek Pediatrične klinike UKC C.. Odvedba je bila izvedena tudi na surov in za otroka skrajno neprimeren način (opis je v priloženem dopisu Združenja proti spolnemu zlorabljanju (ZPSZ) Ministrstvu za zdravstvo z dne 27. 6. 2008), kar dodatno pomeni tudi kršitev ustavnih pravic, navedenih spodaj pod točko B. te tožbe. Ta odvedba je bila povezana s fiktivno predajo otroka očetu (na podlagi sodnega sklepa o izvršbi z dne 10. 3. 2008). Vendar pa otrok v resnici ni bil predan očetu, ker se oče očitno zaveda, da tega zaradi odpora otroka sploh ni mogoče izvesti, ampak je bila prvo-tožeča stranka v policijskem prijemu večjega števila policistov ter kasneje še zvezana na voziček in odpeljana v rešilno vozilo in v bolnico v C.. Kot formalno pokritje za to prisilno odvedbo (z grobim odvzemom prostosti otroku, celo s podplutbami, bolečinami v rebrih in vratu, raztrgana pižama itd.) bi se utegnila prikazovati napotnica ZD A., za katero pa ni gotovo, da je bila napisana pred začetkom te policijske intervencije ob 10. uri. Možno je, da jo je dr. D.D., enako kot pri prvi odvedbi mesec dni poprej, napisala šele med vožnjo v C. - potem, ko je spodletel poskus ponovne napotitve otroka na pedopsihiatrijo UKC B.. Ta sum potrjuje tudi ročno vpisani zaznamek ure zgoraj na napotnici: 13.25 PPO (=pedopsihiatrični oddelek), skladen z uradnim podatkom o sprejemu domnevne pacientke tega dne ob 14.00 (priložena odpustnica z dne 12. 6. 2008). Po opisu dogajanja v že omenjenem dopisu ZPSZ z dne 27. 6. 2008 materi, ki je hčer smela spremljati, med vožnjo niso hoteli ali vedeli povedati, kam jih peljejo - ko so prispeli, so bili najmanj še pol ure v vozilu, medtem, ko se je dr. D.D. verjetno dogovarjala o sprejemu, nato pa je trajalo še eno uro, preden jih je sprejela psihiatrinja dr. E.E. (prim. E.E., vodja Službe za otroško psihiatrijo). Njena prva izjava "kaj naj delam sedaj, kaj naj delam" tudi kaže na to, da je bil medtem verjetno nanjo izvršen pritisk, naj otroka hospitalizira. Ne glede na to, ali je bila napotnica napisana pred policijsko - medicinskim odvzemom prostosti ali po njem, je jasno, da je bila dr. D.D. ves čas navzoča pri dogajanju in je pri njem aktivno sodelovala in to njeno ravnanje (kot pristojne osebe zdravstvene institucije in nosilke javnih pooblastil) prav tako (enako kot ravnanja policije in kasneje UKC C.) pomeni pravno nedopusten poseg v osebno prostost in svobodo gibanja prizadete osebe - pravno nedopusten še zlati zato, ker je bil očitno narejen zgolj po volji očeta in proti volji matere (ta je temu odločno nasprotovala in je sama po že izvršenem odvzemu prostosti hčerko spremljala v rešilnem vozilu v C., da bi na ta način skušala ublažiti nastale posledice). Morebitno opravičevanje tega ravnanja z domnevnimi medicinskimi indikacijami bi bilo očitno povsem prazno in očitno neutemeljeno, kajti takih medicinskih indikacij sploh ni bilo. Samo en teden prej je bila A.A. namreč (po tritedenski hospitalizaciji) odpuščena iz UKC B., kamor je bila sprejeta z enako začetno diagnozo, kot jo navaja sporna napotnica z dne 14. 3. 2008 (akutna stresna reakcija in suicidalnost), toda v odpustnem listu z dne 7. 3. 2008 je bilo jasno ugotovljeno, da A.A. ni bila ne depresivna ne suicidalna in da "ne izpolnjuje več indikacij za zdravljenje proti svoji volji". Od takrat do izdaje napotnice 14. 3. 2007 ni imela nikakršnega dodatnega zdravstvenega pregleda, ki bi to strokovno oceno lahko ovrgel. Za izdajo sporne napotnice so bili torej lahko le drugi, nemedicinski razlogi - v napotnico zapisani "podatki o bolezni (vzrok za napotitev)", ki so očitno neresnični, napotnica pa pomeni zlorabo medicinskega postopka za pravno nedopusten odvzem prostosti. Dodaten dokaz za gornje je tudi odpustno pismo Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC C.. V njem sprejemna diagnoza sploh ni zapisana in tudi ne razlog napotitve iz napotnice; namesto tega se skuša manipulativno prikazati, kot da je bila hospitalizacija odrejena zaradi domnevnega "materinega navajanja suicidalnih groženj hčere, kot odpustna diagnoza pa je navedeno: "krizna situacija v družini" in "doživljanje stresa". Terapevtski cilj v času hospitalizacije je bil vzpostaviti stik med A.A. in očetom, na kar je pristala tudi mati in zagotovila, da bo hčerko na ta stik tudi pripravila. Kljub zagotovilom pa se to v 8-tedenski hospitalizaciji ni zgodilo, zato se je terapevtska skupina odločila, da sledi odločbi sodišča vsaj deloma in omogoči očetu stik s hčerko, materi pa zagotovi stik s hčerko v skladu z odločbo. Poizkusi terapevtske pomoči s sistemsko družinsko terapijo in ostalimi psihoterapevtskimi tehnikami so v danem primeru izčrpani. Z današnjim dnem hospitalizacijo zaključujemo." Gornje (in še druge) navedbe v tem odpustnem pismu (bistveno drugačne od neresničnih navedb v napotnici) bi sicer najbrž lahko strokovno utemeljevale hospitalizacijo prostosti in omejitve gibanja na podlagi želje očeta in brez soglasja matere. V tem je bistvo kršitve navedenih ustavnih pravic s strani UKC C.. Nadaljnja njihova kršitev teh pravic je v tem, da so kljub izjavi, da s tem dnem hospitalizacijo zaključujejo, A.A. še istega dne (proti njeni volji in brez soglasja matere) "premestili v Center za zdravljenje bolezni otrok D.". Omenjeni center je to kršitev nadaljeval oziroma jo je tudi sam zagrešil s tem, da je to prisilno hospitalizacijo sprejel in nadaljeval - ter jo nadaljuje še danes. Napotnice, na podlagi katere so A.A. sprejeli, pooblaščencu matere F.F. na obisku dne 15. 7. 2008 niso bili pripravljeni dati na vpogled (zato so ga napotili na UKC C.) - toda namen napotitve je razviden že iz zadnjega odstavka odpustnega pisma UKC C., ki se glasi: "Dosežene so bile minimalne spremembe v pozitivno smer, izražena je bila pripravljenost na stike z očetom, ki bodo stekli v Centru za zdravljenje bolezni otrok D., kamor deklico premeščamo in kjer bo mogoče opraviti tudi potrebne zdravstvene preglede v zvezi s postavljenim sumom na skoliozo." Če slednje zanemarimo, bi bil lahko torej edini relevantni namen te nadaljnje hospitalizacije pripraviti deklico na stike z očetom in jih izvesti oziroma omogočiti. Center sam tega ne šteje za svojo nalogo ali za terapevtski cilj. A.A. so, "da ji ne bo dolgčas", le vključili v skupino za hujšanje - na razgovoru dne 15. 7. 2008 z očetom, materjo in materinimi pooblaščencem F.F. pa je dr. G.G. (ki nadomešča direktorico dr. H.H., ki je do 4. avgusta na dopustu) celo izjavil, da oni tu deklici pravzaprav nudijo le bivanje, ker da je bila poslana v Center samo "za odmik iz neugodnega socialnega okolja". Ta tožba se ne spušča v vprašanje, ali je tak razlog lahko razlog za hospitalizacijo - zastavlja le vprašanje prisilnosti te hospitalizacije. In poleg tega še eno, s tem tesno povezano vprašanje. Tudi, če bi bili ustavni pogoji za prisilno hospitalizacijo (torej za prisilen odvzem svobode in omejitve gibanja) izpolnjeni in bi bila taka hospitalizacija spoznana za dopustno sredstvo za dosego terapevtskega cilja "pripraviti deklico, da sprejme ne le stike z očetom, ampak stalno bivanje pri njem in v njegovi novi družini", pa se po petih mesecih popolnoma neuspešnega uresničevanja tega terapevtskega cilja (od 15. februarja do danes) v kar treh visoko specializiranih medicinskih institucijah zastavlja še vprašanje, koliko časa je dopustno nad 13 - 14 letnim otrokom izvajati tako "terapijo", ki vse bolj prerašča vsaj v povsem neodgovoren eksperiment, še bolj verjetno pa v pravno in formalno povsem nedopusten poskus zlomiti otrokovo doslej nesporno izpričano voljo. Teza sodišča, ki je otroka dodelilo očetu, da je otrokov odpor do tega izključno posledica materine indoktrinacije in škodljivega vpliva, se je v teh petih mesecih jasno izkazala kot povsem zgrešena. Da je bil tudi materin vpliv na vse to močan, je seveda nedvomno - toda ali je dopustno, da bi sodstvo in psihiatrija po petih mesecih še kar naprej s prisilno hospitalizacijo skušala zlomiti otrokov kategorični in brezpogojni odpor že do minimalnih stikov z očetom, kaj šele do stalnega življenja z njim. S to tožbo se zatrjuje, da je to huda kršitev tako ustavnih pravic iz točke A. kot tudi iz točke B. te tožbe. Tožnici se sklicujeta na 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah in predlagata ugotovitev kršitve (2. odstavek 33. člena ZUS-1) ter prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja. Ker so bila sporna dejanja treh od štirih tožencev že končana, se predlog za izrek prepovedi nadaljevanja kršitve seveda nanaša le na Center D., kjer ta kršitev (nedopustna prisilna hospitalizacija) še vedno poteka. Izrek predlagane prepovedi nadaljevanja kršitve in njegova izvršitev bi povzročila nov problem - kam oziroma komu A.A. predati: po sodni odločitvi bi jo morali predati v varstvo in vzgojo očetu, toda A.A. to tako kategorično odklanja, da je to praktično neizvedljivo, razen s ponovnim nasiljem nad otrokom, kar pa bi bilo spet popolnoma nedopustno. Tega se je doslej očitno zavedal tudi oče in je zato pripravil (v očitnem sodelovanju s toženci in verjetno še s kom) zgolj fiktivno izvršbo sodbe o dodelitvi otroka njemu, ki se je v resnici spremenila v zgoraj opisano policijsko-medicinsko kršitev osebne prostosti in svobode gibanja. Če sam ni bil pripravljen sprejeti tveganja, da bi skušal sprejeti upirajočega se otroka k sebi (kar mu je šteti v dobro, saj bi to lahko povzročilo otroku še hujše travme in nepopravljive posledice), se sedaj po petih mesecih povsem neuspešnih poskusov, da bi otroka do tega pripravili s prisilno hospitalizacijo, položaj v tem pogledu ni nič spremenil. Sodišče naj ob ugotovitvi kršitve in izreku prepovedi njenega nadaljevanja v skladu s 66. členom ZUS-1 tudi odloči, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice ter vzpostavi zakonito stanje in da (v skladu z 2. odst. 66. člena ZUS-1) o teh ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja odloči brez odlašanja s sklepom - ali, če to ne bi bilo mogoče, da (v skladu z 2. odstavkom 66. člena ZUS-1) izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1. O vzpostavitvi zakonitega stanja ni mogoče odločiti brez odlašanja s sklepom, ker bi v trenutnem pravnem položaju to lahko povzročilo nove in težko popravljive kršitve drugih temeljnih otrokovih pravic: otroku bi bila sicer vrnjena osebna prostost in svoboda gibanja, vendar bi bil izročen v varstvo in vzgojo očetu, čemur se zaradi neuresničljivosti oče sam izogiba, hčerka pa to sploh v celoti odklanja in bi ji prisiljenje v tak položaj lahko povzročilo hude travme, kar bi bilo v očitnem nasprotju z otrokovimi pravicami iz Ustave in iz Konvencije o otrokovih pravicah. Zato se s to tožbo predlaga ravnanje po 2. odstavku 66. člena ZUS-1, torej izdaja začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna ureditev stanja naj bi bila v tem zelo specifičnem primeru v tem, da bi se ob prepovedi nadaljnje prisilne hospitalizacije prve tožnice v Centru za zdravljenje bolezni otrok D. odredilo, da se ob takojšnjem prenehanju prisilne hospitalizacije prvi tožnici dovoli preostale šolske počitnice (varianta: prva 2 ali 3 tedne) preživeti pri materi oziroma skupaj z njo - po koncu tega obdobja pa se nato ravna v skladu z odločitvijo pristojnega sodišča (sedaj Okrožnega sodišča na E.), kjer je že v teku postopek na podlagi že februarja letos vložene tožbe za predodelitev otroka materi. V tem postopku namreč ravno te dni poteka od sodišča postavljeni 15-dnevni rok medicinskim institucijam, da sodišču poročajo o izvedenih terapevtskih ukrepih in njihovem uspehu. Ker je ta "terapija", kot je bilo prikazano že zgoraj, doživela očiten neuspeh v vseh treh doslej angažiranih strokovnih institucijah, obstaja verjetnost oziroma možnost, da bo sodišče sledilo predlogu za predodelitev otroka materi. Če bi bila odločitev drugačna ali če v zgoraj predvidenem obdobju še ni bila sprejeta, pa naj bi začasna odredba v tukajšnjem postopku pred Upravnim sodiščem predvidela oziroma odredila, da se v takem primeru otroku začasno postavi skrbnik za poseben primer, kateremu se otrok izroči v varstvo in vzgojo do pravnomočnega končanja postopka za predodelitev otroka materi. Pri taki začasni odredbi naj bi se poudarilo, da taka odločitev Upravnega sodišča v postopku za varstvo temeljnih človekovih pravic ne pomeni presoje (niti začasne) o tem, kateri od obeh staršev je primernejši za vzgojo in varstvo otroka, ampak samo začasno zavarovanje trenutno hudo ogroženih otrokovih koristi. Tudi, če bi bilo povsem nesporno, da bi bil oče za to vlogo primernejši od matere, oče pa še vedno ne bi mogel izvršiti take sodbe, potem bo takrat nastal enak položaj kot danes, le da izhod iz njega s prisilno hospitalizacijo brez soglasja matere ne bo več mogoč (če bo ugodeno tej tožbi), ker bo tak izhod že spoznan za nedopusten poseg v človekove (otrokove in materine) pravice. Tudi, če bi bili v nekem hipotetičnem primeru vsi strokovnjaki prepričani, da bi bilo za otroka življenje pri očetu boljše, je očitno, da taka rešitev ne more biti v otrokovo največjo korist, če bi bilo za to treba s kakršnimi koli sredstvi zlomiti njegov lastni (ne le od matere inducirani) odpor in s tem tvegati v njegovi psihi nepopravljive in hude poškodbe. Prav tej najhujši nevarnosti za otroka bi se lahko izognili s predlagano začasno odredbo. S tem bi bila spoštovana pristojnost sodišča v tistem posebnem postopku, hkrati pa bi bile preprečene tudi take možne nove kršitve temeljnih človekovih pravic, za varstvo katerih pa je pristojno Upravno sodišče. Točko B. tožbe tožnici naslavljata z: "kršitev pravic prve tožnice iz 34. uveljavljata ugotovitev kršitev 34., 35. in 56. člena Ustave in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin" (v nadaljevanju: MKVČP). Pod točko B.1. pravita, da so nekatere od teh kršitev bile prikazane že pod točko A. tožbe. Pod točko B.2. pravita, da je kot posebno skupino takih kršitev možno šteti odklanjanje vseh A.A. želja za to, da bi ji dovolili preživeti konec tedna ali počitnice pri materi (podrobno opisano v dopisu ZPSZ z dne 27. 6. 2008, zlasti na straneh 6 in 7), kakor tudi preprečevanje obiskov brata I.I. in sošolk A.A., pri čemer so se v obeh bolnicah formalistično izgovarjali na to, da so pri tem odvisni od dovoljenja očeta, oče pa da je dovoljenje za te obiske izrecno zavrnil. Preprečevanje socialnih stikov (s sošolkami) in celo stikov z bratom, za katere je A.A. večkrat izrecno prosila, pomeni eklatantno kršitev vseh zgoraj navedenih pravic s strani obeh bolnišnic. Pod točko B.3. pravita, da nadaljnjo skupino takih kršitev predstavlja večkratna izvedba "prisilnih stikov z očetom" (opisani v dopisu ZPSZ z dne 27. 6. 2008, zlasti na straneh 7, 8 in 10) - še posebej prvega. Zakaj to pomeni očitno kršitev človekovega dostojanstva in drugih otrokovih pravic, je nepotrebno posebej utemeljevati. Pod točko B.4. navajata tožbeni predlog, da "se za te kršitve predlaga samo ugotovitev teh kršitev (po 2. alinei 2. odst. 33. člena ZUS-1)." Pod točko C. tožbe je v naslovu navedeno: "kršitev pravic druge tožnice iz 34., 35. in 54. člena Ustave". Pod točko C.1. pravita, da prisilna hospitalizacija hčere, kot je razčlenjena pod točko A. te tožbe, pomeni hkrati kršitev ustavnih pravic matere iz 54. člena Ustave. Bila bi namreč dopustna samo ob njenem soglasju, ne pa tako, da je bila vedno izvedena samo na zahtevo očeta - ob njenem nasprotovanju. Tako ravnanje vseh tožencev (nosilcev javnih funkcij) je pomenilo hkrati tudi kršitev njenega osebnega dostojanstva, njene duševne integritete, njene zasebnosti in drugih osebnostnih pravic. Pod točko C.2. pravita, da so bile njene pravice iz 34. in 35. člena Ustave kršene tudi z "indoktrinacijo" hčere, da je za njene težave kriva mati, s prikazovanjem njene vloge v negativni luči in podobno. Pod točko C.3. pravita, da se "za te kršitve predlaga samo ugotovitev teh kršitev, razen za tiste, ki še trajajo (enako zgoraj kot pod A), kjer se predlaga tudi prepoved nadaljevanja kršitve". Pod točko Č. tožnici utemeljujeta predlog za izdajo začasne odredbe na naslednji način: Pravita, da oče A.A. "prepoveduje" tako obiske brata in sošolk kot tudi ne dovoljuje, da bi odšla z materjo na počitnice, Center D. pa temu povsem nekritično sledi oziroma se podreja. Dve tretjini julija sta že minili, mati ima za počitnice z A.A. rezervirano privatno sobo v F. od 17. julija za 14 dni - hitra izdaja predlagane začasne odredbe bi omogočila, da bi otrok vsaj del tega časa lahko preživel z materjo na morju, česar si zelo želi. Po razgovoru v D. v torek, 15. julija (dr. G.G. v imenu Centra, oče, mati in materin pooblaščenec F.F.), kjer je bila že napovedana ta tožba, mati pa je predala (glej prilogo 6) dopis, kjer zahteva, da A.A. dovolijo počitnice pri njej, je oče v sredo popoldne po telefonu sporočil, da hčeri dovoli počitnice. Ta je to takoj sporočila svojemu zagovorniku J.J., ki je bil postavljen kot njen zagovornik v okviru pilotnega projekta zagovorništva, ki teče pri Varuhu človekovih pravic. Njemu pa je oče pojasnil, da predlaga najprej del počitnic pri sebi in nato pri materi. A.A. je to seveda odklonila, nakar je zagovornik vprašal očeta: "Kaj pa pri prijateljici K.K.?" Oče je odgovoril, da lahko, a samo, če se o tem A.A. dogovori neposredno z njim. Gre za očiten poskus izsiliti stik, ki ga A.A. kategorično odklanja. In je tudi to odklonila. Vse navedeno lahko potrdi zagovornik J.J..

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da lahko otrokov skrbnik vzame otroka kadar koli domov in da odločba sodišča opr. št. P ... z dne 4. 12. 2007 obvezuje toženo stranko, da jo izpolnjuje.

V odgovoru na tožbo prizadeta stranka L.L. pojasnjuje, da je sam sodni postopek dodelitve A.A. v vzgojo in varstvo primernemu staršu potekal dolgih sedem let (P ...). Tekom dolgotrajnega postopka so bila tako s strani sodišč pridobljena izvedeniška mnenja različnih izvedencev. Okrožno sodišče je o dodelitvi otroka odločalo kar štirikrat, prav tako tudi Višje sodišče in Vrhovno sodišče v C. enkrat. Ker se drugo tožnica nikakor ne strinja s pravnomočno sodbo, potrjeno s strani Višjega sodišča je že v februarju letos vložila tožbo in dva predloga za izdajo začasne odredbe za takojšnjo predodelitev A.A. k materi in prepoved vsakršnih stikov z očetom. Zadeva je vodena na Okrožnem sodišču v A. pod opr. št. P ... . Sodišče je predlog začasne odredbe v celoti zavrnilo. Ker mati ni upoštevala nobene začasne odredbe za stike niti kasneje pravnomočne sodbe, katero je glede stikov tudi Vrhovno sodišče potrdilo, a stikov kljub temu ni bilo, prizadeta stranka pravi, da je bil kot oče prisiljen začeti postopek za izvršitev stikov z izvršbo preko sodnega izvršitelja, kar je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe odobreno s strani Okrajnega sodišča in kasneje je bilo to potrjeno s strani Višjega sodišča v B, da so stiki med A.A. in očetom nujni in da je mati dolžna omogočiti stike med njima, kar pa se ni nikoli zgodilo. A.A. ni nikoli pripeljala na Center za socialno delo v A., kjer so bili stiki s pravnomočno sodbo določeni in bi se morali izvajati vsako sredo popolne. Mati, ki je tako požrtvovalno skrbela za A.A. jo je zaprla med štiri stene tako, da nobeden strokovni delavec, niti socialni delavec CSD iz A. niso mogli navezati stika z A.A.. Glede na dogajanje v preteklih mesecih, ko A.A. ni obiskovala osnovne šole za dlje časa in jo je mati imela zaprto doma, je bila rešitev edino v postopku, ki je bil izveden, kot je opisano v tej vlogi. Prizadeta stranka pravi, da se pisec besedila tožbe ne zaveda, da je ravno sedaj najbolje poskrbljeno za A.A. in da ji je na ta način z začasno namestitvijo v Centru v D. omogočeno normalno življenje brez stresnih situacij, ki jih tako prav gotovo ni deležna. Pojasnjuje, da celotno zadevo že ves čas postopka temeljito spremlja Urad varuha človekovih pravic, kateri je tudi v projektu "glas otroka" postavil uradnega zagovornika. Popolnoma nedopustno je, da pisec besedila govori o tem, da se oče izogiba svojemu lastnemu otroku, kar pa sploh ne drži. A.A. nima možnosti avtonomnega odločanja in tudi v zadnjem izvedeniškem mnenju je jasno napisano, da naj se A.A. več ne kliče na odgovornost, saj ona ni tista, ki bi morala sprejemati tako pomembno življenjsko odločitev. Prosi, da Upravno sodišče ne sledi zahtevam, postavljenih v tožbi, saj so navedbe neresnične, ker na Okrožnem sodišču na E. ni v teku noben postopek za predodelitev otroka materi. Že Okrožno sodišče v A. in tudi Višje sodišče v B. se je v zadnjih mesecih ukvarjalo z začasnimi odredbami za takojšnjo predodelitev A.A. in prepoved vseh stikov med njo in očetom, za katere se zavzema drugo tožnica v zadevi št. P ... . Glede na to, da gre za kompleksno zadevo, ki jo je potrebno obravnavati celovito z vsemi posledicami, smatra, da se v tem primeru ne more sprejeti kratkotrajna odločitev oziroma se ne sme izdati začasna odredba, zaradi katere bi bile lahko povzročene dolgotrajne in nikoli popravljive posledice. Otroka naj se ne kliče na odgovornost, kjer se bo morala odločati za enega izmed staršev. Glede preprečevanja socialnih stikov pojasnjuje, da nikomur ni branil, da bi obiskal A.A., če pa jo sošolke ne obiščejo, ker z njimi nima stika, saj je le te izgubila zaradi stalnega zaprtega in izoliranega življenja v preteklosti, ko je živela pri drugo tožnici, pa nima trenutno nobenega vpliva. Pri bratu pa je resnica popolnoma drugačna. Z njim je imela prvo tožnica stike v C. in D., dokler je bilo obnašanje njenega brata primerno in vzdržno. Ko pa je te stike zlorabil in se začel neprimerno obnašati do osebja, pa so stike odsvetovali, s čimer se je kot oče strinjal. Vse obiske v D. so si s svojimi neprimernimi dejanji zapravili sami. Prav tako je nelogično navajanje matere, da ima rezervirano privatno sobo v F., saj že več let ni zaposlena, nima dohodkov, prav tako pa nikamor ne hodijo. To je le izsiljevanje, da bi se izdala začasna odredba. Prosi, da sodišče odločanje prepusti Okrožnemu sodišču v A., kjer teče redni postopek za predodelitev otroka, kateri je bil sprožen s strani drugo-tožeče stranke. V zvezi s tem se sprašuje, ali je Upravno sodišče sploh pristojno za odločanje o zadevi. Glede zdravljenja in strinjanja ali nestrinjanja z zdravljenjem A.A. ima mati možnost sprožiti postopek v nepravdnem postopku pri pristojnem sodišču. Vprašanje je, če lahko mati zastopa A.A. kot zakonita zastopnica, saj je bila A.A. zaupana v vzgojo in varstvo očetu po pravnomočni sodbi sodišča. Mnenje mladoletne A.A. se je pri premestitvi v D. dejansko upoštevalo v celoti, saj se je ona odločila z ustreznim sodelovanjem za odhod v D.. Zagovornik A.A. je bil s to njeno odločitvijo seznanjen.

V dopolnitvi tožbe pisec tožbe navaja, da na upravne spore po 4. členu ZUS-1 nikakor ni mogoče mehanično prenašati procesnih standardov in običajev iz pravdnega postopka. Zato tudi ni mogoče zahtevati od tožeče stranke v upravnem sporu, da bi svoje zahtevke in predloge morala do zadnje podrobnosti oblikovati sama, tako da sodišče samo sprejme ali zavrne zahtevek. Bolj ko je upravni spor zapleten (in ta konkretni spor je v mnogih pogledih zelo zapleten), bolj mora svojo odločitev v takem javnopravnem sporu aktivno izoblikovati sodišče samo. Tožnica pravi, da ob pomoči kvalificiranega pravnika ne razume, v čem naj bi bil tožbeni zahtevek premalo opredeljen ali premalo jasen. Prosi za ustrezno pojasnilo. Pravi tudi, da se v tožbi ni sklicevala na nobeno sodno odločbo, ampak jih je le omenjala. Medtem je vse te sodne odločbe sodišču že poslal L.L.. Navedba v tožbi, da postopek za predodelitev otroka materi teče pred sodiščem na E., je bila napačna, kar je rezultat pomote v naglici pisanja tožbe. Na E. teče zoper drugo tožnico neki drugi postopek, postopek za predodelitev otroka pa teče pred sodiščem v A.. Center D. v svojem odgovoru na tožbo pravzaprav potrjuje tožbene navedbe, ko navaja: "hospitalizacijo pri nas lahko prekine uradni zastopnik po odločbi št. P ... od 4. 12. 2007" (pravi datum sodbe: 17. 8. 2007). S to sodbo je bila A.A. samo dodeljena očetu v varstvo in vzgojo, niso pa bile matere odvzete roditeljske pravice, torej tudi ne pravica soodločanja o morebitni prisilni hospitalizaciji otroka.

Sodišče je v okviru pojasnila Centra za socialno delo A. na poziv sodišča, če ima CSD A. na kakršen koli način dokumentirano izjavo volje mladoletne A.A. glede njenega trenutnega bivanja pri toženi stranki prejelo kopijo pisma, ki ga je A.A. dne 26. 6. 2008 naslovila in poslala na Ministrstvo za pravosodje. V pismu A.A. pravi, da želi živeti pri mami in bratu, da potrebuje pomoč, ker ni bila že štiri mesec in pol doma in bi rada živela normalno najstniško življenje naprej, ne pa po raznih psihiatričnih oddelkih v različnih bolnicah.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Predmet tega upravnega spora je sodno varstvo zahtevka tožnic na ugotovitev kršitev človekovih pravic prvo-tožene stranke in drugo-tožene stranke zaradi nezakonitosti oziroma protiustavnosti dejanj tožene stranke, ko je le-ta sprejela premestitev prvo-tožeče stranke iz Pediatrične klinike UKC C. na dan 12. 6. 2008 in jo še izvaja v času dopolnitve tožbe, glede na to, da naj bi bilo to dejanje storjeno proti volji tožnic (točka 9. na str. 3-4 tožbe). Na to tožnici vežeta tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata (na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1) prenehanje izvajanja prisilne hospitalizacije mladoletne A.A. pri toženi stranki in dovolitev obiskovanja A.A. s strani njenega brata in sošolk ter dopustitev, da A.A. preživi preostanek poletnih počitnic z mamo. Tožba je z vidika jasnosti tožbenega zahtevka komaj dovolj določna, kljub pozivu sodišča na dopolnitev tožbe. Argument v tožbi, da strankam zaradi javno-pravnega značaja (upravnega) spora ni treba določno opredeliti zahtevka, namreč ne drži. Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora povsem natančno opredeliti, katera konkretna dejanja (ali dejanje) naj bi kršilo človekove pravice, kdo je storil ta dejanja (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic v zvezi z zatrjevanimi nezakonitimi dejanji stranka uveljavlja in kaj stranka zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Do te mere določnost tožbenega zahtevka predpisuje določilo 3. odstavka 30. člena ZUS-1. Iz vsebine tožbe je mogoče razbrati, da tožnici uveljavljata varstvo pravice drugo-tožeče stranke do družinskega življenja z njeno hčerko (35. in 8. člen MKVČP) ter starševske pravice iz 54. člena Ustave, kar naj bi tožena stranka storila s tem, ko je prvo-tožečo stranko sprejela na zdravljenje dne 12. 6. 2008 proti volji drugo-tožeče stranke in to zdravljenje še vedno izvaja, ter varstvo pravic prvo-tožeče stranke do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), zasebnosti oziroma družinskega življenja z materjo in bratom (35. člen Ustave in 8. člen MKVČP), osebne svobode (19. člen Ustave) ter pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave), kar naj bi storila tožena stranka s tem, ko je prvo-tožečo stranko dne 12. 6. 2008 sprejela na hospitalizacijo in v času tega upravnega spora še vedno izvaja zdravljenje proti njeni volji in proti volji njene mame. Za vse naštete pravice, razen za varstvo pravic iz 19. in 32. člena Ustave, je mogoče iz tožbene vsebine napraviti (za predmetno odločanje) dovolj zanesljiv sklep, da stranki uveljavljata ugotovitveni zahtevek, torej naj sodišče v izreku sodne odločbe ugotovi kršitev navedenih pravic. Glede tožbenega zahtevka v zvezi s pravicama iz 19. in 32. člena Ustave pa je vsebina tožbe bolj nejasna, saj iz zadnjega dela tožbe pod točkami od A.14. do A.16. ne izhaja, da tožnici predlagata, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka krši omenjeni pravici prvo-tožeče stranke, ampak iz vsebine tožbe izhaja, da v tem delu pravzaprav uveljavljata sodno varstvo samo prek predloga za izdajo začasne odredbe, ker bi se s prekinitvijo hospitalizacije pri toženi stranki odprlo drugo bistveno vprašanje in sicer, pri komu naj bo prvo-tožeča stranka nastanjena glede na to, da A.A. odklanja stik z očetom. V zvezi s tem tožba nič ne utemeljuje, v čem se izkazuje situacija, v kateri je prvo-tožeči stranki omejeno gibanje in osebna svoboda v nasprotju z navedenimi ustavnimi določili, argumentacija v tožbi niti ne navaja vsebine teh določil in nesorazmernosti posega v te pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave. Kljub temu je sodišče zaradi navedbe naslova vsebine pod točko A. ("nezakonit odvzem prostosti in nezakonita omejitev svobode gibanja") in zaradi navedbe pod točko C.3. tožbe štelo, da tožnici uveljavljata tudi sodno varstvo na ugotovitev kršitve pravice prvo-tožeče stranke iz 19. člena in 32. člena Ustave zaradi omenjenega dejanja tožene stranke. Pod točko C.3. tožbe namreč tožnici pravita: "Za te kršitve se predlaga ugotovitev teh kršitev (po drugi alinei 2. odstavka 33. člena ZUS-1), razen za tiste, ki še trajajo (enako kot zgoraj pod A), kjer se predlaga tudi prepoved nadaljevanja kršitve." Določna opredelitev tožbenega zahtevka je namreč nujna tudi za presojo, ali je Upravno sodišče stvarno pristojno za zagotavljanje sodnega varstva glede na postavljeni zahtevek, ali pa je za sodno varstvo pravic tožnic pristojno drugo sodišče. Po določilu 1. odstavka 15. člena Ustave se temeljne človekove pravice in svoboščine (vključno s tistimi iz MKVČP) uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, tako da je zagotovljeno sodno varstvo teh pravic ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave in 23. člen Ustave). To sodno varstvo zagotavljajo vsa sodišča v državi - redna in specializirana in v vsakem sodnem postopku. Ker je sodno varstvo v upravnem sporu postavljeno pod klavzulo subsidiarnosti ne samo v primeru rednega upravnega spora, kjer se presoja zakonitost dokončnega posamičnega (tudi upravnega) akta (1. odstavek 157. člena Ustave in 1. člen ZUS-1), ampak tudi v primeru upravnega spora zoper dejanje tožene stranke (2. odstavek 157. člena Ustave in 1. odstavek 4. člena ZUS-1), zlasti pri uveljavljanju sodnega varstva na ugotovitev kršitve človekovih pravic zaradi dejanja tožene stranke, prihaja v tovrstnih zadevah do vprašanja, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o takšnem zahtevku stranke, kot ga uveljavljata tudi tožnici v predmetnem sporu. V takih primerih Upravno sodišče upošteva tudi stališče Ustavnega sodišča (Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005 in Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006), po katerem je treba pred odločitvijo upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko sodišče uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne in kakšna mora biti odločitev sodišča v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, to je sodno varstvo pred Okrožnim sodiščem v A. po pravilih nepravdnega postopka, glede ureditve stikov med A.A. in njenim bratom pa pred Okrožnim sodiščem v A. po določbah pravdnega postopka. Razlogi za takšno odločitev so naslednji: Čeprav tožnici uveljavljata, da gre v zadevi za prisilno hospitalizacijo, ima ta "prisila" v konkretnem primeru zaradi mladoletnosti prvo-tožeče stranke specifične pravne implikacije. V predmetni zadevi ni relevantna ureditev sodnega varstva po 7. poglavju II. razdelka Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 30/1986 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami ter 1., 3. in 4. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003), ki ureja postopek o pridržanju v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah. Ta postopek bi prišel v poštev, če bi oba starša mladoletne A.A. menila, da je njena hospitalizacija nezakonita v smislu garancij, ki jih daje ZNP v povezavi s citirano odločbo Ustavnega sodišča; vendar taka situacija v konkretnem primeru ni podana. Poleg tega določilo 2. odstavka 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/1992 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pravi, da za otroke do 15 leta starosti uveljavljajo pravice iz 1. odstavka 47. člena ZZDej njihovi starši oziroma skrbniki. Iz določila 1. odstavka 49. člena ZZDej izhaja, da v okvir uveljavljanja pravic iz 47. člena ZZDej spada tudi primer sprejema na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve osebe, ki je sprejeta na zdravljenje. To določbo pa je treba zaradi mladoletnosti A.A. upoštevati skupaj z določbo 2. in 3. odstavka 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1, Uradni list RS, št. 69/2004). Določilo 2. odstavka tega člena pravi, "kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji." Iz tega določila izhaja, da oba starša izvršujeta (starševsko) roditeljsko pravico glede razvojno pomembnih odločitev vzgoje in varstva otroka, tudi če je otrok s sodno odločb dodeljen v varstvo in vzgojo samo enemu od staršev. Določilo 3. odstavka 113. člena ZZZDR pa pravi, "če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Predlogu mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o izvrševanju roditeljske pravice." Po določilu 1. odstavka 10.a. člena ZZZDR je za odločanje o zadevah iz tega zakona na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče in sicer v nepravdnem postopku (2. odstavek 10.a člena ZZZDR v zvezi z 3. odstavkom 113. člena ZZZDR). Za rešitev obravnavanega spora je torej bistveno, da se drugo-tožeča stranka in prizadeta stranka v tem upravnem sporu nista mogli sporazumeti o brez dvoma razvojno pomembnem vprašanju hospitalizacije mladoletne A.A. že v času, ko je bila nastanjena na psihiatrični oddelek Peditrične klinike v C. in tudi ko je bila nastanjena pri toženi stranki: drugo-tožeča stranka je temu nasprotovala in še nasprotuje, prizadeta stranka pa temu ne nasprotuje, kar jasno izhaja iz njenih odgovorov na tožbo in drugih podatkov v spisu. Druga-tožeča stranka in tudi prizadeta stranka sta imeli zakonsko obveznost zaradi varstva pravic in koristi otroka (3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah), da bi takoj - že ob prvem nestrinjanju oziroma konfliktu glede A.A. hospitalizacije v UKC C. - poiskala pomoč pri centru za socialno delo (2. odstavek 113. člena ZZZDR) oziroma bi morala zahtevati od sodišča v nepravdnem postopku, da odloči o zadevi (3. odstavek 113. člena ZZZDR). Za odločanje v tem upravnem sporu to pomeni, da mora drugo-tožeča stranka kot predlagateljica (19. člen ZNP) pred Okrožnim sodiščem v A. uveljavljati, da sodišče v nepravdnem postopku reši spor med njo in prizadeto stranko glede izvajanja ali prenehanja hospitalizacije in v tistem sodnem postopku bo mladoletna A.A. kot udeleženka (19. člen in 20. člen ZNP) imela tudi možnost, če bodo za to izpolnjeni zakonski pogoji, da bo izrazila svoje mnenje glede morebitne nadaljnje hospitalizacije (4. odstavek 113. člena ZZZDR, 1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 v zvezi z določilom 37. člena ZNP). Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Iz določila 21. člena ZNP v zvezi z določilom 3. odstavka 113. člena ZZZDR namreč izhaja, da je dolžnost staršev, če se ne sporazumeta o določenem pomembnem vprašanju za razvoj otroka, da kateri koli od njiju vloži predlog okrožnemu sodišču v nepravdnem postopku, naj to sodišče odloči o predmetnem sporu, in ta predlog mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V tem nepravdnem postopku torej okrožno sodišče na predlog predlagatelja "odloči o stanju", to pa upoštevajoč 1. in 4. odstavek 15. člena Ustave, ki veže vsa sodišča v državi, pomeni, da okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prvo-tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo-tožeče stranke. Odločitev sodišča "o stanju" zadeve iz 21. člena ZNP namreč ne zadeva samo razmerij med starši in otroci glede varstva in vzgoje, ampak sodna odločitev "o stanju zadeve" vključuje tudi morebitno ravnanje drugih vpletenih subjektov, ki lahko povzročajo oziroma omogočajo kršitev bodisi otrokovih pravic, ali pravic enega od staršev, ki določeni razvojno pomembni odločitvi za otroka in njeni izvedbi nasprotuje. To pomeni, da je v tovrstnih primerih znotraj okvira ugotavljanja kršitve človekovih pravic zaradi ureditve stanja zadeve s sodno odločbo tudi bolnišnična ustanova, ki izvaja zdravstveno oskrbo (hospitalizacijo) otroka po pooblastilu (zgolj) enega starša, lahko udeleženka nepravdnega postopka. Tudi bolnišnična ustanova namreč lahko poseže v uresničevanje ustavnih pravic otroka ali enega od staršev z izvajanjem zdravstvene oskrbe, če okoliščine konkretnega primera izkazujejo, da bi bolnišnični ustanovi moralo biti znano, da je otrok proti volji enega od staršev hospitaliziran in gre za razvojno pomembno hospitalizacijo, pa bolnišnična ustanova za izvajanje zdravstvene oskrbe ni zahtevala predložitve ustrezne odločbe sodišča, razen če ne gre za nujno zdravniško oziroma medicinsko pomoč, ki prinaša več koristi za otroka kot škode za uresničevanje njegovih osebnostnih pravic. Ob tem sodišče pripominja, da se bo dne 26. 8. 2008 začel uporabljati Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/2008), ki celovito ureja področje pravic v zvezi z zdravljenjem mladoletnih otrok in njihovih razmerij do staršev in bolnišničnih ustanov in zdravnikov. Nadaljnja konkretna pravna podlaga (poleg določila 21. člena ZNP) za to, da je tožena stranka lahko udeleženka nepravdnega postopka, je določilo 2. odstavka 1. člena ZNP, ki pravi, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku. Narava predmetne zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo-tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku. Mutatis mutandis to velja za zahtevek, ki se nanaša na uveljavitev stikov A.A. z njenim bratom, za kar je po ZPP pristojno okrožno sodišče po pravilih pravdnega postopka (27. poglavje III. dela ZPP). Drugačna razlaga, ki bi izhajala iz tega, da bi morala stranka imeti (predhodno, vzporedno, ali pa naknadno) sodno varstvo na ugotovitev kršitve pravice zaradi dejanja v upravnem sporu bodisi zoper drugega starša, bodisi zoper bolnišnično ustanovo, ob tem, da ima v nepravdnem postopku ta ista stranka dolžnost od sodišča splošne pristojnosti zahtevati, da odloči o stanju, pri čemer ta odločitev o stanju po naravi stvari nujno implicira tudi ugotavljanje, ali gre za kršitev človekovih pravic, ali ne, bi povzročala stanje pravne negotovosti in neučinkovitega sodnega varstva pravic. Zakonske določbe o varstvu človekovih pravic pa je treba v skladu z ustaljeno metodo Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice razlagati tako, da zagotavljajo učinkovito sodno varstvo človekovih pravic. Pri odločitvi, da je v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem oziroma pravdnem postopku, je sodišče upoštevalo tudi, da se izpodbijano dejanje tožene stranke sprejema in izvajanja zdravstvene oskrbe prvo-tožeče stranke v konkretnem primeru niti načeloma na podlagi zakona ne izvaja na podlagi izdaje posamičnega akta sklepa ali odločbe v funkciji oblastnega ali javno-pravnega odločanja, ampak da gre za realno dejanje tožene stranke. Ker pa v tovrstnih zadevah ni dovolj, če je zagotovljeno (primarno) sodno varstvo pred okrožnim sodiščem, ampak mora biti takšno sodno varstvo tudi učinkovito, sodišče ugotavlja, da je učinkovitost sodnega varstva pred pristojnim okrožnim sodiščem zagotovljena iz naslednjih razlogov: Določilo 5. člena ZNP pravi, da si mora sodišče ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo. Postopki za ureditev družinskih razmerij so nujni (1. odstavek 38. člena ZNP). V sporih med razmerji med starši in otroki mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (1. odstavek 408. člena ZPP). Sodišče lahko izda začasno odredbo na predlog stranke ali po uradni dolžnosti (1. odstavek 411. člena ZPP v zvezi z določilom 37. člena ZNP), pri čemer z razliko od upravnega spora stranka pred okrožnim sodiščem lahko zahteva izdajo začasne odredbe celo pred uvedbo sodnega postopka (267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami v zvezi z določilom 3. odstavka 411. člena ZPP). Upoštevajoč odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005 in Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006 sodišče tožbe tožnic ni zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ampak se je izreklo za stvarno nepristojno in bo po pravnomočnosti zadeve odstopilo spor v reševanje stvarno pristojnemu sodišču, saj bo samo na tak način zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravic tožnic do sodnega varstva. Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004). Po določilu 1. odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno za obravnavanje zadeve. Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP). Na tej podlagi se je sodišče skladno z določilom 1. odstavka 23. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZPP v izreku sodne odločbe izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu sodišču. Ker sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi, tudi ne more odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu. Iz določila 32. člena ZUS-1 namreč izhaja, da v upravnem sporu stranka lahko uveljavlja zahtevo za izdajo začasne odredbe samo v zvezi s tožbo, za katero je pristojno sodišče v upravnem sporu.