Jedro

Bistvo neupravičene obogatitve je v prehodu premoženja od ene osebe na drugo brez pravnega temelja, zato s pogodbo že pojmovno ni mogoče izključiti uveljavljanja koristi na temelju neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v višini 4.926,06 EUR, da ima tožena stranka terjatev do tožeče stranke v enaki višini, nato pa je obe terjatvi medsebojno pobotalo in zaradi pobota sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah I 655/2006 z dne 18.12.2003 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsaki stranki je naložilo plačilo svojih stroškov pravdnega postopka.

Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (2. in 3. točka izreka) vlaga tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da z vlaganji toženca ni bila obogatena, saj je ta prostor preuredil za svojo dejavnost. Poleg tega je sodišče spregledalo, da sta stranki sklenili pogodbo, s katero sta se dogovorili, da do povrnitve vlaganj pride le v primeru, ko bi tožeča stranka lastninsko pravico na poslovnem prostoru prenesla na toženca. Iz pogodbe tako ne izhaja, da bi do vračil vložka prišlo tudi v primeru, ko tožeča stranka prostor proda tretji osebi. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pobotni ugovor toženca zavrne ter zgoraj navedeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka vzdrži v veljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala, da naj zaradi vlaganj toženca ne bi bila obogatena, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri novote in kot take neupoštevne (člen. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ne pojasni, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni navajala pravočasno. Pritožbi tudi sicer ni mogoče pritrditi, saj je bil v postopku na prvi stopnji postavljen izvedenec gradbene stroke, ki je glede na vlaganja toženca (ki nikakor niso bila vezana zgolj na toženčevo dejavnost, saj je med drugim uredil sanitarije, zunanji in notranji vodovod ter elektro priključek), ocenil povečanje vrednosti predmetne nepremičnine, ki je v lasti tožeče stranke. Ta je na podlagi toženčevega vložka tako nedvomno obogatena (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, uporaba na podlagi 1060. člena OZ).

Tožeča stranka pa napačno tolmači tudi sporno določilo pogodbe (8. člen) sklenjene med pravdnima strankama. Ta sicer res določa predkupno pravico tožene stranke kot tudi, da se pri prenosu lastninske pravice neamortizirana vlaganja poračunajo. Vendar pa tega ni mogoče razumeti tako, da se je toženec, v kolikor do odkupa poslovnega prostora ne pride, odpovedal vsakršnemu zahtevku iz naslova vlaganj v nepremičnino. Nenazadnje pa je bistvo neupravičene obogatitve v prehodu premoženja od ene osebe na drugo brez pravnega temelja, zato s pogodbo že pojmovno ni mogoče izključiti uveljavljanja koristi na temelju neupravičene obogatitve (prim. I Cpg 535/99). Ker so podane vse predpostavke neupravičene obogatitve po 210. členu ZOR, je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno priznalo v pobot uveljavljano terjatev.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena ZPP. Pritožbeni stroški tožeče stranke so zajeti v zavrnilnem delu odločbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).