Jedro

Ker tožniku z ukinitvijo dela javnega dobra ni bil onemogočen dostop do njegovih nepremičnin in na ukinjenem delu javnega dobra tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice in na njem ni pridobil niti posebne pravice uporabe, mu z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene ustavne pravice določene v 14., 33. in 67. členu Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Svet Mestne občine Nova Gorica je s sklepom navedenim v uvodu sodbe, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 8/2010 dne 5.2.2010 ukinil kot grajeno javno dobro parc. št. 2533/10, dvorišče, v izmeri 151 m2, k.o. A. (točka 1) in odločil, da navedena nepremičnina preneha imeti značaj grajenega javnega dobra in postane lastnina Mestne občine Nova Gorica (2. točka). Navedeni sklep je začel veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu (3. točka). Dne 21.1.2010 pa je mestni svet s sklepom o dopolnitvi letnega načrta razpolaganja s stvarnim premoženjem Mestne občine Nova Gorica v letu 2010 odločil, da proda nepremičnino na parc. št. 2533/10 dvorišče v izmeri 151 m2 k.o. A., da ocenjena vrednost nepremičnine znaša 2.718,00 EUR (1. točka) in da začne sklep veljati takoj (2. točka).

Tožnik s tožbo izpodbija oba navedena sklepa. V tožbi in pripravljalnih vlogah kot tudi v pritožbah vloženih zoper sklepe sodišča izdane v tem upravnem sporu, zatrjuje, da sta bila oba sklepa sprejeta v postopku, v katerem je prišlo do bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku, zaradi česar sta že zato nezakonita. Toženi stranki očita, da temelji sklep o ukinitvi javnega dobra na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker je tožena stranka napačno presodila, da grajeno javno dobro na parc. št. 1533/10 k.o. A. ne služi več namenu, je nepravilno uporabila norme materialnega prava. Zaradi nezakonitosti sklepa o ukinitvi javnega dobra, je nezakonit tudi sklep o dopolnitvi letnega načrta razpolaganja s stvarnim premoženjem Mestne občine Nova Gorica v letu 2010, ki je bil sprejet istega dne, torej še preden je stopil v veljavo sklep o ukinitvi. S sklicevanjem na določbe 2., 4. in 5. člena Zakona o upravnem sporu, na odločbo Ustavnega sodišča RS U-1-294/06, na 19. člen Stvarnopravnega zakonika in na 2. člen Zakona o javnih cestah, utemeljuje podlago za vložitve tožbe v upravnem sporu. V zadnji pripravljalni vlogi pa tožnik navaja dejstva in okoliščine in predlaga dokaze na podlagi katerih sklepa, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanih sklepov na nezakonit način posegla v človekove pravice in svoboščine tožnika, in sicer v pravico do enakopravnega obravnavanja (14. člen Ustave RS) in pravico do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave RS). Sodišču predlaga naj na podlagi vsega navedenega oba izpodbijana sklepa odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, zatrjuje, da tožnikovi parc. št. 224/2 in parc. št. 224/1 k.o. A. razen v delu na meji s parc. št. 1666, mejita na javno dobro – parc. št. 2533/9 – pred parcelacijo parc. št. 2533/8 k.o. A. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v tej zadevi prvič odločilo s sklepom III U 65/2010-8 z dne 18.3.2010, ki je bil s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 109/2010 razveljavljen. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba sklep o ukinitvi javnega dobra obravnavati kot posamičen oblastveni akt, na podlagi katerega se nepremičnina – prej javno dobro – proda. Kot posamični oblastveni akt pa je treba zato presojati tudi sklep o dopolnitvi razpolaganja s stvarnim premoženjem v delu, ki se nanaša na prodajo nepremičnine, ki je bila prej javno dobro. Ker tak akt lahko pomeni poseg v pravice uporabnikov javnega dobra, zoper take akte pa drugo sodno varstvo ni zagotovljeno, je po stališču Vrhovnega sodišča treba v konkretnem primeru pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov presojati v upravnem sporu.

Sklep o ukinitvi grajenega javnega dobra mora temeljiti na določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS št. 110/02 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami – ZGO-1). Po določbi 2. odstavka 23. člena ZGO-1 tak sklep lahko izda pristojni občinski organ na zahtevo župana. Zahtevi mora župan priložiti obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina oziroma njen del, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status. Z določbami 23. člena in niti z drugimi določbami ZGO-1 ni predpisano, da mora pristojni občinski organ pred izdajo sklepa o zahtevi župana obvestiti tudi osebe, ki bi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku lahko imele položaj stranke v upravnem postopku.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Občinski svet Mestne občine Nova Gorica izdal izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra na zahtevo župana in da je bila zahtevi priložena tudi obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra z dokazilom, da sta iz parc. št. 2533/8 k.o. A. ceste v izmeri 4745 m2, nastali parc. št. 2533/9 – cesta v izmeri 4594 m2 in parc. št. 2533/10 – dvorišče v izmeri 151 m2. Ker tožnik z navedbami v tožbi ne navaja okoliščin in ne predlaga dokazov, s katerimi bi navedena dejstva izpodbijal, je po presoji sodišča tožena stranka v sklepu o ukinitvi javnega dobra na 151 m2 zemljišča s parc. št. 2533/10 k.o. A., izdala v skladu z določbo 23. člena ZGO-1. Navedeno pa pomeni, da so tožbene navedbe, s katerimi tožnik očita toženi stranki kršitve materialnega prava neutemeljene. Ker v postopku izdaje sklepa o ukinitvi javnega dobra sodelovanje oseb, ki imajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku lahko položaj stranke, ni predpisano, so brez pravne podlage tudi očitane bistvene kršitve pravil upravnega postopka.

Po določbi sedmega odstavka 11. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Ur. list RS, št. 14/07 – ZSPDPO) mora svet samoupravne lokalne skupnosti, za pridobivanje in razpolaganje z nepremičninami, sprejeti sklep o letnem načrtu pridobivanja in razpolaganja s takim premoženjem. Iz navedene in drugih določb ZSPDPO pa ne izhaja, da v postopku sprejemanja navedenega sklepa lahko sodelujejo tudi osebe, ki so zainteresirane za nakup premoženja vključenega v tak sklep.

Tožnik zatrjuje, da mu je bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo v pravico določeno v 14. členu Ustave Republike Slovenije, ker mu v postopku sprejemanja obeh sklepov niso bile zagotovljene pravice, ki jih ima v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, stranka in oseba z izkazanim pravnim interesom. Ker v navedenih določbah ZGO-1 in ZSPDPO, ni določeno, da se postopek za izdajo sklepa o ukinitvi javnega dobra in sklepa o letnem načrtu pridobivanja in razpolaganja z nepremičninami občine začne na zahtevo stranke, in niti v postopku izdaje takih sklepov, ni predvideno sodelovanje oseb, ki izkazujejo pravni interes, sodišče ugotavlja, da z izpodbijanima sklepoma tožniku ni moglo biti poseženo v pravico do enakosti pred zakonom.

Trditev tožnika, da je bilo z izpodbijanima sklepoma poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen) in v lastnino, za katero je v 67. členu Ustave RS določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija je po presoji sodišča brez dejanske podlage. Nesporno je dejstvo, da predmet izpodbijanih sklepov ni nepremičnina v lasti tožnika. Za tožnika pa tudi ni sporno dejstvo, da se izpodbijana sklepa nanašata parc. št. 2533/10 k.o. A. s površino 151 m2 in da preostali del javnega dobra – cesta na parc. št. 2533/9 s površino 4594 m2 vodi tudi do tožnikovih parcel št. 224/1.S in 224/2.S. Na podlagi teh dejstev sodišče ugotavlja, da z izpodbijanima sklepoma v ustavne pravice tožnika ni moglo biti poseženo.

Tožnik sicer res zatrjuje, da uporablja za dostop do svojih nepremičnin prav parc. št. 2533/10 k.o. A. Po določbi 3. odstavka 19. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ) se na javnem dobrem lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Na javnem dobrem pa ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice (44. člen SPZ).

Ob upoštevanju navedenih določil SPZ bi moral tožnik dokazati, da je na tistem delu javnega dobra, ki se ukinja, že pridobil posebno pravico uporabe za dostop do svojih parcel. Z okoliščinami in dejstvi, za katere predlaga dokaze, pa po oceni sodišča ne more izkazati stvarne pravice, ki se lahko pridobi na javnem dobru. Ta pravica v zemljiški knjigi v korist tožnika namreč ni vpisana, tožnik pa ne navaja podatkov, na podlagi katerih bi izhajalo, da je tožnik izpolnil pogoje določene v zakonu in da je pridobil pravico za dostop do svojih parcel na zemljišču, ki je predmet obeh izpodbijanih sklepov. Ugotavljanje dejstva in izvajanje dokazov o tem, da tožnik uporablja zemljišče na parc. št. 2533/10 k.o. A. za dostop do svojih nepremičnin, ob dejstvu, da za pravico predpisano v 3. odstavku 19. člena SPZ ni dokazov, pridobitev lastninske pravice na javnem dobru s priposestvovanjem po 44. členu SPZ pa ni mogoča, po presoji sodišča ni potrebno.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da tožniku z ukinitvijo dela javnega dobra, ni bil onemogočen dostop do njegovih nepremičnin in da na ukinjenem delu javnega dobra tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na njem, ni pridobil niti posebne pravice uporabe. Zato mu z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene ustavne pravice določene v 14., 33. in 67. členu Ustave Republike Slovenije.

Po oceni sodišča pa je zmotno stališče tožnika, če meni, da so za odločanje v tem upravnem sporu pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na dejanja in akte, ki jih tožnik s tožbo v tem upravnem sporu ne izpodbija. Predmet tega upravnega spora sta le izpodbijana sklepa in ne druga dejanja in akti, za katere je tudi po določbah ZUS-1 zagotovljeno sodno varstvo.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita in da z njima ni moglo biti poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Ker je občinski svet Mestne občine Nova Gorica izpodbijana sklepa izdal na podlagi ZGO-1 in ZSPDPO, tožniku pa z njima ni poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.