Jedro

Glede na določila Direktive (EU) 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov.

Določba 17. člena Uredbe (EU) 1215/2012 ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije.

2.Zoper sklep se pritožujejo prva, tretja, četrta, sedma in enajsta tožena stranka, uveljavljajo vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožencev o nepristojnosti sodišča RS, podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da prekine postopek na podlagi določila 267. člena Pogodbe o delovanju evropske unije zaradi postopka predhodnega odločanja o naslednjih vprašanjih: 1) ali je lahko v primeru, ko gre za čezmejni spor in se uporablja Uredba 1215/2012 potrošnik pravna oseba; 2) ali je potrebno pojem potrošnika razlagati tako, da je potrošnik lahko le fizična oseba, ki sklene pogodbo; 3) ali je ureditev v določbi 1. točke prvega odstavka 4., 5., 28. in 59. ZKolT, ki pravni osebi podeljuje aktivno legitimacijo v potrošniškem sporu, v neskladju s pravili EU (Uredbo 44/2001 in 1215/2012), kadar gre za čezmejni spor med dvema državama članicama EU; 4) ali je nacionalno sodišče RS pravilno uporabilo določbe Uredbe 1215/2012, če tožnika, ki je pravna oseba, ni mogoče uvrstiti med potrošnike kot fizične osebe; 5) ali so fizične osebe, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti v državi članici EU in s katerimi tožnik Zavod ni imel nobenega pogodbenega odnosa, lahko tožene v potrošniškem sporu v smislu Uredbe 44/2001 in Uredbe 1215/2012; 6) ali bi bilo treba ob upoštevanju izključnih pristojnosti določenih v Uredbi 1215/2012, v tej zadevi v skladu z 19. členom spoštovati avtonomijo pogodbenih strank, ker gre za vlagatelje in ne potrošnike.

V pritožbi pritožniki izpostavljajo, da nacionalni predpisi nimajo prednosti pred določbami Uredbe 1215/2012 in se ne uporabljajo ter je potrebno izjeme v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagati ozko. Če se tožnik sklicuje na pristojnost za potrošniške pogodbe, je treba odstopanje od osnovnega pravila razlagati ozko. Ugotovitev sodišča, da so podlaga tožbe potrošniški zahtevki, ni pravilna, saj ne upošteva dejstva, da zahtevkov ne uveljavlja potrošnik sam, temveč jih uveljavlja pravna oseba - Zavod A. (Zavod), ki sam ni potrošnik. Ker Zavod kot podjetje ne potrebuje posebnega varstva, ga ni mogoče uvrstiti med potrošnike. Zato bi sodišče moralo ali zavrniti primer ali zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, da presodi o vprašanju potrošniškega statusa tožnika.

Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati, da področje uporabe 17. člena Uredbe 1215/2012 zajema le zahtevke, ki izhajajo iz pogodbe zoper podjetje kot pogodbenega partnerja potrošnika. Prvi, tretja, četrta, sedma, osma, deveta, deseti in enajsti toženec so fizične osebe, ki so bile po navedbah tožnika le zaposlene v podjetjih, zaradi česar jih ni mogoče uvrstiti med pogodbene stranke in sodne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi določila 17. člena Uredbe 1215/2012.

Sodišče ne bi smelo prevzeti pristojnosti slovenskih sodišč v zvezi s toženimi strankami s stalnim bivališčem v Nemčiji in Liechtensteinu. Glede druge toženke, ki je gospodarska družba in ima sedež zunaj Slovenije, bi bilo treba preveriti, v kolikšni meri obstaja pogodbeno razmerje med njo in tožnikom in ali so izpolnjeni pogoji iz 17. člena Uredbe 1215/2012. Da bi bila pristojnost sodišča v RS podana, bi morala druga toženka delovati v RS ali pa svoje dejavnosti usmerjati v RS. Druga toženka v RS ni opravljala nobenih dejavnosti, vlagatelji so stopili v stik z njo, pri čemer je druga toženka svoje dejavnosti opravljala izključno v Nemčiji in na podlagi nemških pogodb. Sodišče tudi ni moglo domnevati, da je druga toženka svoje dejavnosti usmerila v RS. Sklep v zvezi z usmerjanjem dejavnosti v RS ni zadostno obrazložen.

Treba je uporabiti sporazum o sodni pristojnosti, ker Zavod ni potrošnik in ne gre za potrošniški spor. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo spor prejudiciralo kot potrošniški, čeprav temeljna predpostavka ni razčiščena, prav tako pa tekom dokaznega postopka ni bilo ugotovljeno, da bi bile pogodbe, sklenjene med fizičnimi osebami in drugo toženko sploh sporne, predvsem pa ni jasno, ob uporabi katere zakonodaje so lahko v zvezi z domnevnim potrošniškim sporom tožene fizične osebe, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti na območju EU oz. sploh nikjer.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo Uredbe 1215/2012 niti Listine o temeljnih pravicah, s čimer je kršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako je zagrešilo kršitev iz 4., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Dopolnitev odgovora na pritožbo ni pravočasna.

4.Pritožba ni utemeljena.

O zahtevi pritožnikov za prekinitev postopka na podlagi 267. člena PDEU zaradi postopka predhodnega odločanja

5.Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen, če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanj, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča nobenega prostora za razumen dvom.

6.Določba 17. člena Uredbe 1215/2012 je že bila predmet razlage. Sodišče Evropske unije je že večkrat razsodilo, da se 17. člen Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada v eno od kategorij točk (a) do (c) člena 17.

7.Pritožniki predlagajo, da sodišče postopek prekine in sodišču EU postavi vprašanja, ki se nanašajo na vprašanje, ali je potrošnik lahko pravna oseba ali pa le fizična oseba ter ali je ureditev po 4., 5., 28. in 59. členu ZKoIT, ki aktivno legitimacijo za zastopanje potrošnikov v potrošniškem sporu podeljuje pravni osebi, v neskladju s pravili EU (Uredbe 44/2001 in Uredbe 1215/2012) ter ali so fizične osebe, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti v državi EU in s katerimi tožnik ni imel pogodbenega odnosa, lahko tožene stranke v potrošniškem sporu v smislu Uredbe 1215/2012 in ali bi bilo treba ob upoštevanju izključnih pristojnosti spoštovati avtonomijo pogodbenih strank, ki so sklenile sporazum o pristojnosti nemškega sodišča, saj sporazuma o pristojnosti niso sklenili potrošniki temveč vlagatelji.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da postavitev navedenih vprašanj sodišču SEU ni potrebna, saj odgovor na ključno vprašanje, ali se tožnik, ki je pravna oseba, lahko šteje za potrošnika, daje Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Namen Direktive 2020/1828 je zagotoviti, da je potrošnikom v vseh državah članicah na voljo tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije vsaj en učinkovit in uspešen postopkovni mehanizem za zastopniške tožbe za opustitvene ukrepe in ukrepe za povrnitev škode in tako prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov, in sicer z uvedbo možnosti, ga kvalificirani subjekti, ki zastopajo kolektivne interese potrošnikov, vložijo zastopniške tožbe tako za opustitvene ukrepe kot za povrnitev škode (8. odstavek preambule Direktive 2020/1828). V skladu z določilom drugega odstavka 4. člena Direktive 2020/1828 države članice zagotovijo, da je mogoče subjekte, zlasti potrošniške organizacije, imenovati kot kvalificirane subjekte za namene vlaganja notranjih zastopniških tožb, čezmejnih zastopniških tožb ali obojih. V RS je bila Direktiva 2020/1828 v nacionalni pravni red prenesena s sprejetjem Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT). V skladu s 4. členom ZKolT je upravičena oseba za vložitev kolektivne tožbe pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba, ali Državno odvetništvo. S kolektivno tožbo se v skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 2. člena ZKolT uveljavljajo zahtevki potrošnikov proti podjetjem zaradi kršitev pravic potrošnikov. Glede na prej navedena določila Direktive 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov.

9.Tudi odgovor na vprašanje, ali so fizične osebe, ki v državi članici EU ne opravljajo gospodarske dejavnosti, lahko tožene stranke v potrošniškem sporu v smislu uredbe 44/2001 in 1215/2012, je pritrdilen. Kot izhaja iz določila 3. člena Direktive 2020/1828 o zastopniških tožbah, trgovec pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ne glede na to, ali je v zasebni ali javni lasti, ki sama ali prek druge osebe, ki nastopa v njenem imenu ali za njen račun, deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo. Poleg tega navedeno vprašanje meri na vprašanje utemeljenosti pasivne legitimacije tožencev, kar bo predmet presoje v nadaljevanju postopka.

10.Tožnik v tej zadevi predstavlja potrošnike, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 15. točki izpodbijanega sklepa. Navedena ugotovitev temelji na okoliščini, da iz sodnega spisa ne izhaja, da bi člani tožnika sporne pogodbe o upravljanju z depozitom (Depotverwaltungsvertrag) sklepali za namen poklicne ali pridobitne dejavnosti, kar posledično pomeni, da so bile pogodbe sklepane z namenom zadovoljitve potreb lastne potrošnje. Zato je pritožbeno navajanje, da sklenitelji pogodb niso bili potrošniki, neutemeljeno.

11.Glede veljavnosti pogodbeno dogovorjene pristojnosti v potrošniškem sporu pa je določilo 19. člena Uredbe 1215/2012, pod kakšnimi pogoji je dogovor o pristojnosti veljaven, povsem jasno, zato postavitev vprašanja o veljavnosti dogovora ni potrebna.

12.Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da pogoji za predložitev vprašanj pritožnikov iz tretjega odstavka 267. člena PDEU niso izpolnjeni.

O ugovoru nepristojnosti sodišča RS

13.Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo materialnopravno zmotno uporabo 17. člena Uredbe 1215/2012. Kot je bilo že pojasnjeno, so člani tožnika potrošniki. Pritožbene navedbe, da pogodbe o depozitih, ki so jih člani tožnika sklenili, niso bile sklenjene z namenom zasebne potrošnje, zaradi česar ne gre za potrošniški spor, niso utemeljene. Okoliščina, ki jo pritožniki izpostavljajo, in sicer višina zneskov, ki so jih fizične osebe vlagale v upravljanje z depoziti, kot izhaja iz sodbe sodišča EU C-500/18, sama po sebi ni upoštevna pri presoji statusa potrošnika. Da bi člani tožnika pogodbe sklepali za namen poklicne ali pridobitne dejavnosti, pa iz spisa ne izhaja.

14.Tožnik je na podlagi 4. člena ZKolT kvalificiran subjekt, ki je v imenu potrošnikov (svojih članov) vložil zahtevek pri sodišču zaradi varstva kolektivnih interesov potrošnikov. Razen nekaterih pogodb o prevozu, ki so s členom 17 izrecno izključene iz področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb, se 1c odstavek 17. člena Uredbe nanaša na vse pogodbe, ne glede na njihov predmet, če jih je sklenil potrošnik s trgovcem in če spadajo v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti trgovca. Pritožbeno sodišče je prepričano, da določba člena 17 Uredbe ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.

15.Pritožba očita, da sodišče ne bi smelo prevzeti pristojnosti slovenskih sodišč v zvezi s toženimi strankami s stalnim prebivališčem v Nemčiji in Liechtensteinu ter da bi bilo glede druge toženke potrebno preveriti, v kolikšni meri obstaja pogodbeno razmerje med njo in tožnikom in ali so izpolnjeni pogoji iz člena 17 Uredbe 1215/2012. Kot izhaja iz tožbenih trditev, je druga toženka tuja pravna oseba, ki je preko zastopnika in posrednika - prve, tretje, četrte, pete in šeste toženke, delovala v Republiki Sloveniji. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da je druga toženka dejavnost usmerila v RS ter da je svojo dejavnost opravljala izključno v Nemčiji. Vse pogodbe, ki so jih potrošniki sklepali z drugo toženko, so bile dogovorjene, sklenjene in podpisane v Ljubljani, iz obširnih tožbenih navedb pa izhaja, kako so toženci na razne načine propagirali svojo dejavnost v RS in potem sklepali pogodbe v okviru te dejavnosti. Obstoj pogodbenega razmerja z drugo toženko potrjujejo sklenjene pogodbe o depozitu, ki so v spisu. Člani tožnika so jih sklepali z drugo toženko. Navedbe, ki obstoj pogodbenega odnosa z drugo toženko zanikajo, so protispisne. Sklep je glede usmerjanja dejavnosti druge toženke v RS zadostno obrazložen.

16.Tudi pritožbeni očitek, da pristojnost slovenskega sodišča ne bi smela biti podana v primeru tožencev s stalnim prebivališčem v Liechtensteinu, ki ni država članica EU (gre za sedmega in enajstega toženca), ni utemeljen. Kot izhaja iz 14 točke preambule Uredbe 1215/2012, se za toženca, ki nima stalnega prebivališča v eni izmed držav članic, praviloma uporabljajo nacionalna pravila o pristojnosti, ki se uporabljajo na ozemlju države članice sodišča, ki je začelo postopek. To pa pomeni, da se za presojo pristojnosti sodišča uporabijo določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Slednji določa, da je v primeru, če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, za kar gre v obravnavanem primeru, sodišče RS pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v RS (prvi odstavek 49. člena ZMZPP). To je v obravnavanem primeru izpolnjeno, saj imajo tretja, četrta, peta in šesta toženka stalno bivališče oz. sedež v RS. Tožnik zoper tožence uveljavlja tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost, saj jim očita storitev kaznivega dejanja poneverbe, ki je imelo za posledico množično oškodovanje vlagateljev, članov tožnika, in s tem zmanjšanje njihovega premoženja. V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pa je sodišče RS pristojno tudi tedaj, če je bilo na območju RS storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju RS nastopila škodljiva posledica (prvi odstavek 55. člena ZMZPP). Člani tožnika so vse informacije v zvezi s pogodbami pridobili v RS, kjer so bile pogodbe sklenjene in opravljena nakazila na depozitni račun; kraj škodnega dogodka je v RS in je tudi na tej podlagi podana pristojnost sodišča RS za sedmega in enajstega toženca (ki nista državljana države članice EU, stalno prebivališče imata v Liechtensteinu).

17.Ugovor pritožnikov, da bi sodišče moralo uporabiti sporazum o sodni pristojnosti, ker tožnika ni mogoče uvrstiti med potrošnike, ni utemeljen. Kot je bilo že pojasnjeno, gre v obravnavani zadevi za potrošniški spor, zaradi česar bi bil dogovor o pristojnosti veljaven le, če bi bil sklenjen po tem, ko je prišlo do spora, dogovori o pristojnosti pa so bili sklenjeni že v samih pogodbah o depozitu, torej pred nastankom spora.

18.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo za presojo o pristojnosti sodišča relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo Uredbo 1215/2012. Pritožbena navedba, da je kršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, je pavšalna in jo pritožbeno sodišče kot nesubstancirano zavrača. Prav tako so neupravičeni pritožbeni očitki, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 4., 11., 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep ima jasne in razumljive razloge, med katerimi ni nasprotij, Očitek o zagrešeni kršitvi iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj je 4. člen ZKolT tožniku podelil procesno upravičenje za zastopanje potrošnikov. Ker je ugovor nepristojnosti sodišča RS neutemeljen, je posledično neupravičen tudi očitek o zagrešeni kršitvi iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19.Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Člen 17(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je mogoče fizično osebo, ki na podlagi pogodbe, kot je finančna pogodba na razlike, ki je bila sklenjena s finančno družbo, prek te družbe opravlja finančne transakcije, šteti za "potrošnika" v smislu te določbe, če sklenitev te pogodbe ne spada v poklicno ali pridobitno dejavnost te osebe, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Za to opredelitev, na eni strani, dejavniki, kot je to, da je navedena oseba v razmeroma kratkem obdobju opravila veliko število transakcij ali da je v te transakcije vložila visoke zneske, sami po sebi načeloma niso upoštevni in, na drugi strani, tudi to, da je ista oseba "majhni vlagatelj" v smislu člena 4(1), točka 12, Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS, samo po sebi načeloma ni upoštevno.

2Enako tudi VSL sklep II Cp 858/2018.