Jedro

Objektivni rok za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP začne teči z dnem vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.5.2005, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba proti sklepu Upravne enote Maribor z dne 9.7.2004. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničin predlog za obnovo postopkov, končanih z izdajo odločbe o spremembi lokacijskega dovoljenja z dne 4.5.1994 in gradbenega dovoljenja z dne 20.6.1994, s katerima je bila investitorjema ... in ... dovoljena ureditev poslovno-trgovskega lokala v tam navedenem obstoječem objektu. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002 in 73/2004).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 5. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 263. člena in 267. člena ZUP in pritrjuje stališču upravnih organov, da je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči, ker je bil prepozen.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano prvostopenjsko sodbo odpravi, saj je materialno pravo napačno uporabljeno. Predlog za obnovo postopka je vložila na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, ker ji v postopku ni bila dana možnost udeležbe. V takem primeru pa petletni objektivni rok teče od vročitve odločbe stranki, torej njej. ZUP ni vseboval nikakršnih časovnih omejitev za stranke, ki jim odločba ni bila vročena. Ker ji odločbe nikoli niso bile vročene, petletni rok v njenem primeru sploh še ni začel teči. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bil kot prepozen zavržen predlog revidentke za obnovo postopkov, končanih z izdajo spremembe lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Po v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljavni določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP se obnova ne more več predlagati po preteku petih let od vročitve odločbe stranki.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ima vročitev odločbe predlagatelju obnove (revidentki) za posledico začetek teka subjektivnega roka (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), ne pa tudi objektivnega (po preteku petih let od vročitve odločbe stranki se obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti), saj v nasprotnem primeru določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena - od dneva, ko ji je bila odločba vročena) niti ne bi bila smiselna oziroma niti ne bi bila potrebna. Poleg tega pa taka razlaga tudi po presoji revizijskega sodišča zagotavlja tudi večjo pravno varnost udeležencev v postopku, saj v nasprotnem primeru stranka, kateri je bila izdana odločba v upravnem postopku (v obravnavanem primeru spremenjeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje z dne 4.5.1994 oziroma 20.6.1994) ter je postala dokončna ali celo pravnomočna, ne bi imela zagotovljene pravne varnosti. Torej, po preteku objektivnega roka petih let od dneva vročitve odločbe stranki (to je osebi, ki je v upravnem postopku sodelovala kot stranka) obnove na podlagi 9. točke 260 člena ZUP tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih odločbah med drugim tudi v sodbah X Ips 316/2006 z dne 29.1.2009 in X Ips 663/2004 z dne 10.9.2008. 10. Iz upravnega spisa, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da je revidentka predlagala obnovo postopkov dne 22.4.2003, gradbeno dovoljenje z dne 20.6.1994 pa je bilo investitorjema, ki sta sodelovala v postopku, vročeno dne 1.7.1994, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, kar med strankama niti ni sporno. Glede na navedene datume je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, saj je bil vložen po preteku petletnega roka, ki ga je določal v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljavni četrti odstavek 263. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da začne objektivni rok teči z vročitvijo odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku, kar je bilo v obravnavani zadevi 1.7.1994. Takšna odločitev tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami, saj bi bila v nasprotnem primeru stranki, kateri je bila izdana odločba v upravnem postopku (investitor) ter je postala dokončna ali celo pravnomočna, ogrožena pravna varnost. 11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.