Jedro

Ko gre za vprašanje (oblike) vrnitve nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem - državljanom držav članic EU v naravi, z dnem pristopa Republike Slovenije k EU pravic teh denacionalizacijskih upravičencev – državljanov držav članic EU ni mogoče omejiti v primerjavi s pravicami državljanov Republike Slovenije, kar pomeni, da z dnem pristopa Republike Slovenije k EU državljani držav članic EU lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji na podlagi vseh pravnih temeljev, pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije, tudi na podlagi ZDen, kolikor izpolnjujejo pogoje za upravičenca, ki jih določa ZDen. Glede na navedeno samo dejstvo, da je v obravnavani zadevi upravičenec do denacionalizacije tujec - državljan države članice EU, na obliko denacionalizacije ne more vplivati.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbama ugodi in se odločba tožene stranke odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbi tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, s katero je ta upravičencu A.A., roj. 18.12.1877, umrlemu dne 19.9.1975, ki se je štel za jugoslovanskega državljana in državljana LR Slovenije od 28.8.1945 do 8.11.1945, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva, za nepremičnino-stavba, ki stoji na parc. št. 1231/1 k.o. ..., v času denacionalizacije pa del parc. št. 86 k.o..., določila odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 873.879,63 DEM (1. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (2. točka izreka sodbe in sklepa) izhaja, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje, ali je denacionalizacijski upravičenec A.A., ki je bil v času smrti (19.9.1975) avstrijski državljan, upravičen do vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede oblike denacionalizacije ugotovila, da vrnitev nepremičnine v naravi ni možna iz razloga obstoja ovir iz 3. odstavka 6. člena v povezavi s 1. odstavkom 18. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). K izključitvam in omejitvam glede možnosti pridobivanja lastninske pravice je štela 68. člen Ustave RS in 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, ki določa, da do sprejema zakona iz 68. člena Ustave RS (o pogojih, pod katerimi tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah) tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah. V takih primerih lahko upravičenci dobijo v postopkih denacionalizacije le odškodnino po 1. odstavku 42. člena ZDen. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da v obravnavani zadevi ni pogojev za vračilo nepremičnine v naravi, strinja se tudi z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi. Navaja, da Ustava RS v 3. a členu določa, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije. Republika Slovenija je sklenila sporazum o članstvu v Evropski uniji, ki ga je sprejela z Zakonom o ratifikaciji. Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1.5.2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije za področja, pri katerih je Republika Slovenija izvrševanje suverenosti prenesla na Evropsko skupnost. Med področja, na katera je prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti na Evropsko skupnost, ne spada denacionalizacija. Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti. Zoper izpodbijano sodbo sta pritožbo vložili prva tožeča stranka SOD in druga tožeča stranka B.B. Prva tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da vprašanje možnosti pridobivanja lastninske pravice državljanov držav članic Evropske unije (EU) na nepremičninah v Republiki Sloveniji, ne glede na način pridobitve, ni zgolj vprašanje nacionalnega prava, temveč je vedno, ko so lahko ogrožene temeljne svoboščine ES, tudi vprašanje prava EU. Povzema mnenje Inštituta za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Med drugim navaja, da bi moral upravni organ pri odločanju upoštevati dejstvo, da je Republika Slovenija v času odločanja v konkretni zadevi že bila država članica EU in lahko zato državljani držav članic EU pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji, kot ti veljajo za državljane Republike Slovenije. Tretji odstavek 6. člena ZDen kot oviro vračilu nepremičnin v naravi postavlja izključitve in omejitve možnosti pridobivanja lastninske pravice v ZDen in drugi zakonodaji. Ne ZDen ne druga zakonodaja ne vsebujeta takšnih omejitev, zato lahko državljani držav članic EU v Sloveniji pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah. Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da izključitve in omejitve v smislu 3. odstavka 6. člena ZDen ne obstajajo kot ovira vračilu v naravi. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da odpravi sodbo sodišča prve stopnje. Druga tožeča stranka B.B. s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da za vrnitev nepremičnine v naravi ni nobene ovire in se ne strinja z zavzetimi stališči sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da mu je kršeno načelo enakosti in pravice do zasebne lastnine, saj po njegovem mnenju s pristopom Slovenije k EU državljani držav članic EU lahko pridobivajo nepremičnine na ozemlju Slovenije pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

V odgovoru na pritožbi stranka z interesom Mestna občina Ptuj pritrjuje odločitvi in razlogom za odločitev v izpodbijani sodbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi sta utemeljeni.

Osnovno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali se osebi, ki izpolnjuje pogoje upravičenca po ZDen, je pa pozneje postal državljan države članice EU, lahko vrača nepremičnine v naravi. ZDen kot osnovno obliko denacionalizacije določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (1. odstavek 2. člena), obliko takšne vrnitve podržavljenega premoženja pa določa kot vrnitev v last in posest, vrnitev lastninske pravice in vrnitev lastninskega deleža (1. odstavek 16. člena ZDen). Določbe 3. odstavka 6. člena ZDen glede možnosti pridobivanja lastninske pravice odkazujejo na izključitve in omejitve, ki so določene v veljavnih zakonih. Glede vračanja nepremičnin v naravi ZDen določa (1. odstavka 18. člena), da se nepremičnine vračajo v naravi vselej, kadar za to ni ovir, določenih z ZDen ali drugim zakonom. ZDen omejitev in izključitev glede možnosti pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah v Republiki Sloveniji in vračanja nepremičnin tujcem v naravi ne določa, kot pravilno ugotavlja tudi tožeča stranka. Po Ustavi RS je materialnopravna podlaga za pridobivanje lastninske pravice tujcev na nepremičninah lahko zakon ali mednarodna pogodba. Ustava RS v 68. členu namreč določa posebno omejitev za pridobivanje lastnine na nepremičninah za tujce s tem, ko določa, da tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor. S tem Ustava RS prepušča ureditev pogojev za pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah za tujce zakonski ureditvi ali ureditvi z mednarodno pogodbo. Do vstopa Republike Slovenije v EU so državljani držav članic EU na podlagi Priloge XIII v zvezi z 2. odstavkom 64. člena Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (ESP, Uradni list RS, MP, št. 13/97), lahko pridobivali lastninsko pravico le na nepremičninah na podlagi pravnega posla ob pogoju vzajemnosti ter na podlagi dedovanja pod pogojem vzajemnosti (6. člen Zakona o dedovanju).

Republika Slovenija je k EU pristopila 1.5.2004. V obravnavani zadevi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejela po vstopu Republike Slovenije v EU. S Pogodbo med državami članicami Evropske unije in Republiko Slovenijo o pristopu Republike Slovenije k Evropski Uniji (Pristopna pogodba, Uradni list RS, MP št. 3/2004) so v Republiki Sloveniji začele veljati pogodbe, na katerih temelji EU (Pogodba o Evropski uniji - PEU, Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti – PES), ki se v RS uporabljajo neposredno na podlagi 8. člena Ustave RS. V PES so navedena področja, na katera je Republika Slovenija prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti na Evropsko skupnost, med drugim tudi urejanje prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala. To pa zajema tudi pridobivanje lastninske pravice v okviru prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala. Pravo Evropskih skupnosti na področju prava nepremičnin sicer ni določeno in prepušča nacionalnim zakonodajam, da to področje urejajo s svojo notranjo zakonodajo, pri čemer pa so dolžne upoštevati temeljna načela in pravila Evropske skupnosti. Ker nepremičninska zakonodaja kot taka ni predmet neposrednega urejanja evropskega prava, tudi pravna ureditev EU ne posega v režim določanja vsebine in omejitev lastninske pravice, razen kolikor ne pomenijo posamezna določila neenakopravnega obravnavanja na temelju pripadnosti (državljanstva). Za Slovenijo to pomeni priznanje nacionalne obravnave državljanom držav članic EU na ozemlju Slovenije na podlagi načela nediskriminacije. Tudi če Republika Slovenija izvrševanja dela svoje suverenosti na področju denacionalizacije ni prenesla na EU, glede na navedeno, ko gre za vprašanje (oblike) vrnitve nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem - državljanom držav članic EU v naravi, z dnem pristopa Republike Slovenije k EU pravic teh denacionalizacijskih upravičencev – državljanov držav članic EU ni mogoče omejiti v primerjavi s pravicami državljanov Republike Slovenije, kar pomeni, da z dnem pristopa Republike Slovenije k EU državljani držav članic EU lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji na podlagi vseh pravnih temeljev, pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije, tudi na podlagi ZDen, kolikor izpolnjujejo pogoje za upravičenca, ki jih določa ZDen.

Glede na navedeno samo dejstvo, da je v obravnavani zadevi upravičenec do denacionalizacije tujec - državljan države članice EU, na obliko denacionalizacije ne more vplivati. Morajo pa biti za vrnitev nepremičnin v naravi seveda izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki jih za takšno obliko vračanja premoženja predvideva ZDen. Ob pravilni uporabi materialnega prava bo tožena stranka zato morala v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so v tem primeru za vrnitev nepremičnin v naravi morda podane ovire, določene z ZDen ali drugim zakonom (1. odstavek 18. člena ZDen) in upoštevati morebitne izključitve oziroma omejitve, ki lahko vplivajo na obliko vrnitve premoženja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločilo na podlagi 2. točke 3. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 80. člena ZUS-1 in na tej podlagi spremenilo izpodbijano sodbo in posledično odpravilo še odločbo tožene stranke, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.