Jedro

Upnik v izvršilnem postopku od terjatve v tuji valuti ne more uveljavljati plačila zakonitih zamudnih obresti, ker je takšen njegov zahtevek nedoločen oz. nedoločljiv. Sodišče v okviru pooblastil iz 108. čl. ZPP ni dolžno opozarjati stranke na pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. zaradi umika predloga za izvršbo ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice 9.876,50 DEM v tolarski protivrednosti; II. v preostalem delu zavrnilo predlog za izvršbo. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo spremembo ali razveljavitev, hkrati pa je uveljavljal povrnitev nadaljnjih stroškov postopka. V pritožbi zatrjuje, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje v smeri, da je upnik umaknil predlog za izvršbo glede glavnice, saj je v svoji vlogi svoj predlog le skrčil in natančno označil, kaj zahteva kot dodatno plačilo; v kolikor je sodišče menilo, da je v svojem predlogu nepravilno opredelil obresti, bi ga moralo na to opozoriti in zahtevati, da te obresti natančno navede. Pritožba upnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevane in niti nobene druge kršitve določb postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako ne vzdrži upnikova trditev, da ni umaknil predloga za izvršbo za glavnico v znesku 9.876,50 DEM; iz njegove vloge z dne 27.10.1999 je namreč jasno razvidno, da je skrčil zahtevek za plačano glavnico v prej navedeni višini. V nadaljevanju te vloge je sicer upnik navedel, da vztraja pri plačilu zakonitih zamudnih obresti od prej navedenega zneska in stroškov izvršilnega postopka, vendar je sodišče prve stopnje njegov predlog v tem delu utemeljeno zavrnilo. Gre namreč za to, da upnik na znesek, določen v tuji valuti, ne more uveljavljati zakonitih zamudnih obresti. Slednje lahko tečejo le od tolarskih zneskov (277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Glede zamudnih obresti za terjatve v tuji valuti pa velja analogija iz 399. čl. ZOR, ki sicer obravnava pogodbene obresti. To pomeni, da mora v takšnem primeru upnik jasno navesti, kakšne obresti uveljavlja, ker je sicer njegov obrestni zahtevek nedoločen oz. nedoločljiv. In ker v obravnavanem primeru upnik ni uveljavljal obresti na opisani način, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Ni pa tudi res, da bi moralo sodišče prve stopnje upnika opozoriti, da je v predlogu za izvršbo nepravilno opredelil obresti, saj sodišče ni dolžno opozarjati strank na pravilno uporabo materialnega prava; 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nalaga sodišču le, da pozove stranko k popravi vloge, če je ta nerazumljiva ali pa če ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, to pa v predmetni zadevi ni bil primer. Iz vloge upnika z dne 27.10.1999 je tudi razvidno, da je dolžnik plačal glavnico dne 7.10.1999, iz dohodnega žiga sodišča pa, da je upnik predlog za izvršbo vložil dne 15.10.1999, torej kasneje, kar pomeni, da stroški v zvezi z izvršbo bremenijo njega in jih ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.