Jedro

Opredelitev določenega ravnanja (storitve ali opustitve) kot kršitev delovnih obveznosti in njihova pravna kvalifikacija v splošnem aktu je avtonomno dejanje delodajalca in je odvisna od dejavnosti, s katero se ukvarja, njenih značilnosti, narave skupnega dela in narave konkretnega delovnega mesta. Zato ne pride v poštev uporaba kazenskopravnih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo sklepa o suspenzu tožnika z dne 16.8.1996, zavrnilo pa njegov zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 27.9.1996, potrjenega s sklepom upravnega odbora z dne 4.11.1996 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 6.11.1996. V posledici razveljavitve sklepa o suspenzu je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko nadomestila plače za čas nezakonite odstranitve. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti po 15. in 33. točki 152. člena Pravilnika o delovnih razmerjih KZ, na podlagi 15. točke 154. člena istega pravilnika zakonito izrečen najstrožji ukrep. Iz izreka sklepa disciplinske komisije je sodišče prve stopnje črtalo besedilo, ki se po njegovi presoji ni nanašalo na konkreten dogodek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno sodbo o zakonitosti izrečenega ukrepa.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponovno poudarja, da je pri izvedbi disciplinskega postopka potrebna smiselna uporaba splošnih pravil kazenskega prava, zlasti glede razlage posameznih pojmov ter ustreznega načina in sredstev dokazovanja. Ker sodišče ni uporabilo analogije kazenskopravnih predpisov, je zmotno presodilo, da je konfliktno situacijo, nastalo dne 14.8.1996 med tožnikom in sodelavcem šteti kot hujšo kršitev delovne obveznosti "ustvarjanje nereda". Ker za izrek najstrožjega ukrepa tožniku niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v kolikor ju ne bo revizijsko sodišče samo spremenilo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Očitek revidenta, da sta sodišči v izpodbijanih sodbah zmotno uporabili materialno pravo, ker tožniku očitana ravnanja niso imela znakov disciplinske kršitve, ne drži. V izreku sklepa disciplinske komisije z dne 27.9.1996 opisano ravnanje tožnika, ko je dne 14.8.1996 fizično napadel sodelavca tako, da ga je s silo odrinil od transportnega vozička, zaradi česar je padel po tleh in se poškodoval, ima, tudi po mnenju revizijskega sodišča, vse znake disciplinske kršitve po 15. in 33. točki 152. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Povzročanje nereda ali pretepa pomeni namreč uporabo sile (fizične ali psihične) proti drugi osebi, s čimer disciplinski storilec napade njegovo telesno celovitost, svobodo gibanja in odločanja. S tem, ko je tožnik kritičnega dne z grobo silo odrinil sodelavca tako, da je le-ta padel in se poškodoval (utrpel je udarnine desnega komolca in medenice ter zvin 5 prsta desno), je prizadel njegovo telesno integriteto. Elementi očitane kršitve iz 15. točke 152. člena navedenega pravilnika so bili s tem izpolnjeni.

Takšno inkriminirano ravnanje pa ima tudi znake hujše kršitve delovne obveznosti iz 33. točke 152. člena pravilnika o delovnih razmerjih. S svojim neprimernim obnašanjem, s katerim je tožnik izražal povsem nesprejemljiv in celo sovražen odnos do sodelavca, je pri njem in ne samo pri njem, utemeljeno povzročal nemir, nerazpoloženje in vznemirjenost, zato sta sodišči prve in druge stopnje prišli do utemeljenega sklepa, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki disciplinskih kršitev iz 15. in 33. točke 152. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke.

Neutemeljeno je sklicevanje revizije na smiselno uporabo kazenskopravnih predpisov (predvsem 55. člena KZ RS - Kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu). Po določbi 3. odstavka 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) se kršitve delovnih obveznosti določijo z omenjenim zakonom, z drugimi zakoni, splošnimi akti oziroma kolektivno pogodbo. Zakon določa zlasti ravnanja, iz katerih je potrebno z avtonomnimi normami izoblikovati disciplinske kršitve. Opredelitev določenega ravnanja (storitve ali opustitve) kot kršitev delovnih obveznosti in njihova pravna kvalifikacija v splošnem aktu je avtonomno dejanje delodajalca in je odvisna od dejavnosti, s katero se ukvarja, njenih značilnosti, narave skupnega dela in narave konkretnega delovnega mesta. Zato so kršitve delovnih obveznosti predvsem izraz narave dela na določenem mestu oziroma odgovornosti, ki izvirajo iz dela na določenem delovnem mestu. Samo v primeru, če v internem aktu opredeljena kršitev delovne obveznosti sama ne bi določala elementov disciplinske kršitve, temveč bi se glede posameznih znakov sklicevala na norme z drugih pravnih področij - npr. kazenskega - (dopolnilne norme), bi imela veljavo blanketne norme. V takem primeru bi se podrobnejša opredelitev znakov disciplinske kršitve ugotavljala in presojala po teh dopolnilnih predpisih.

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa ni utemeljen. Potrebno je poudariti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Navedbe revizije, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki pogojujejo izrek najstrožjega sklepa (olajševalne in obteževalne okoliščine), se zato ne smejo upoštevati. Vse naštete okoliščine pomenijo dejansko ugotovitve, v katerih pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma, iz 2. odstavka 58. člena ZTPDR. Po določilu 89. člena ZDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenja in zdravja delavca ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali hujši obliki, ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico. Znake nastalih posledic je potrebno kot dejstvo ugotavljati z vso gotovostjo, za ugotovitev obstoja okoliščin pa zadošča že velika verjetnost. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da so nastale hujše posledice, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa tožniku in se kažejo v ogrožanju zdravja sodelavca in v motnjah delovnega procesa. Tako ugotovljena hujša posledica - določena kot konstitutivni element disciplinske kršitve iz 15. točke 154. člena Pravilnika o delovnih razmerjih - tožniku očitane in dokazane disciplinske kršitve je zadoščalo sodišču za njegov pravilen zaključek, da je bil tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji določitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).