Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V obravnavani zadevi je bil postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo uveden po uradni dolžnosti po tem, ko je upravni organ pristojen za izdajo odmerne odločbe prejel inšpekcijsko odločbo izdano na podlagi 152. člena ZGO-1. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je v takih primerih upravni organ vezan na inšpekcijsko odločbo. V odločbi X Ips 1551/2006 je tudi sprejelo stališče, da kasnejša odstranitev oziroma sanacija nelegalnega posega v prostor, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba, na odmero nadomestila ne vpliva.

Izpodbijana sodba od tega stališča kot tudi od odločb, s katerimi revident utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne odstopa. V teh odločbah namreč ni podlage za zaključek, kot ga navaja revident, da naj bi obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora veljala le za v času odmerne odločbe nesanirane nezakonite posege v prostor.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Nova Gorica, št. 351-661/2011/23 z dne 21. 12. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora revident, zaradi nelegalne gradnje dveh lesenih pritličnih objektov in lesene lope v tam navedenih dimenzijah na tam navedenem zemljišču, v 30 dneh po dokončnosti odločbe plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 7.170,51 EUR. Odločbo je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, izdane zaradi nelegalne gradnje po 152. členu ZGO-1. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35113-36/2012/5-00641109 z dne 8. 3. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr.: odločbe Ustavnega sodišča RS Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Navedeno pomeni, da mora opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, s katero utemeljuje odstop in odstopanje oziroma neenotno sodno prakso ustrezno utemeljiti.

7. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja: „Ali je odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora vezana le na tiste nedovoljene gradnje, ki jih investitor oziroma lastnik želi legalizirati oziroma, ali obstaja pravna podlaga za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za tiste nedovoljene gradnje, ki so bile odstranjene in tako vzpostavljeno prejšnje stanje prostora?“. Odstop utemeljuje s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 149/2007, X Ips 133/2006 in X Ips 502/2005. Povzema del obrazložitve odločbe X Ips 149/2007 in navaja, da lahko glede na povzet del obrazložitve na podlagi argumenta a contrario sklepamo, da v 157. členu ZGO-1 ni podlage za obveznost plačila, kadar je poseg v prostor že saniran. Dodaja, da enako stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča X Ips 133/2006 in X Ips 502/2005, ki se sicer nanašata na legalizacijo objekta, ki še stoji. Navaja, da je do izdaje odmerne odločbe že odstranil en objekt. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba ne odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča glede obveznosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po 157. členu ZGO-1. Revidentovo razumevanje odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v reviziji sklicuje, je namreč napačno. Za zaključke, kot jih v reviziji navaja, v odločbah Vrhovnega sodišča ni podlage.

9. ZGO-1 v petem odstavku 157. člena določa, da upravni organ odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izda po uradni dolžnosti, če sam v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ugotovi nezakonit poseg v prostor, ali ko prejme odločbo gradbenega inšpektorja, izdano na podlagi 152. do vključno 155. člena ZGO-1. V obravnavani zadevi je bil postopek odmere nadomestila uveden po uradni dolžnosti po tem, ko je upravni organ, pristojen za izdajo odmerne odločbe, prejel inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi 152. člena ZGO-1. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je v takih primerih upravni organ vezan na inšpekcijsko odločbo (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 5/2006, X Ips 879/2006, X Ips 1551/2006, X Ips 1795/2006, X Ips 87/2014). V odločbi X Ips 1551/2006 z dne 17. 2. 2010 je tudi sprejelo stališče, da kasnejša odstranitev oziroma sanacija nelegalnega posega v prostor, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba, na odmero nadomestila ne vpliva.

10. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča revident utemeljuje s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 149/2007, X Ips 133/2006 in X Ips 502/2005. 11. Odločbi X Ips 133/2006 in X Ips 502/2005 se nanašata na drugačno dejansko stanje (odmera nadomestila za objekte, ki se legalizirajo) kot izpodbijana odločba. Revident tudi ni pojasnil v čem je dejansko in pravno stanje izpodbijane odločbe primerljivo s citiranimi odločbami. Zato s sklicevanjem na ti dve odločbi uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazal. 12. V obrazložitvi odločbe X Ips 149/2007, ki je po dejanskem in pravnem stanju primerljiva z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, je Vrhovno sodišče med drugim v 10. točki obrazložitve, kjer je podalo splošno razlago določb ZGO-1, navedlo, da obveznost odmere in plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora „ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega“. Povedano drugače, obveznost odmere nadomestila velja za vse v času izdaje inšpekcijske odločbe (še vedno) nesanirane posege, ne glede na čas posega. V 11. točki obrazložitve, ki jo revident prav tako v delu citira, pa je Vrhovno sodišče revizijski ugovor, da odmerna odločba pomeni poseg za nazaj, zavrnilo ob upoštevanju in izrecni navedbi dejanskega stanja konkretne zadeve, kar nedvoumno izhaja iz besedila obrazložitve. Zato tega dela obrazložitve, ki je konkretiziran na dejansko stanje tiste zadeve (kjer nezakonit poseg v času izdaje inšpekcijske določbe in odločbe o odmeri še ni bil saniran), ni mogoče razumeti kot splošno stališče, kot ga, za namen izkazovanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije, razume revident. Zato revident tudi s sklicevanjem na to odločbo Vrhovnega sodišča uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazal. 13. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).