Jedro

Zgolj dejstvo, da je bil toženec pod psihičnim pritiskom zaradi dveh obravnav in je moral zaradi tega pogosteje obiskovati sanitarije, za opravičljivost izostanka ne zadošča. Tu nikakor ne gre za stanje, ki bi tožencu onemogočalo prihod ter sodelovanje na naroku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 221749/2013 z 10. 1. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje toženec.

Meni, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic. Zatrjuje, da je bil v neenakopravnem položaju, ker ga sodišče ni zaslišalo zaradi izostanka z naroka, ki pa je bil po njegovem prepričanju opravičen. Meni namreč, da sta stres ter hud psihični pritisk zaradi dveh obravnav v istem dnevu, popolnoma človeška faktorja, ki opravičujeta izostanek.

Dodaja, da je terjatev sporna, ker je tožnik račun zanjo poslal najprej na naslov toženčevega delodajalca in šele nato na njegov domač naslov. Sodišče sploh ni raziskalo, zakaj je ravnal tako.

Toženec opozarja še na zastaranje terjatve, ker je zapadla v plačilo 29. 1. 2011 in je tako že pretekel tri oziroma petletni zastaralni rok. Vse do danes namreč še ni ničesar plačal, prav tako pa še ni bila izdana nobena pravnomočna sodba.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izostanek toženca z naroka za glavno obravnavo, na katero je bil pravilno vabljen. Drugi odstavek 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da sodišče lahko preloži narok, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Zgolj dejstvo, da je bil toženec pod psihičnim pritiskom zaradi dveh obravnav in je moral zaradi tega pogosteje obiskovati sanitarije, za opravičljivost izostanka ne zadošča. Tu nikakor ne gre za stanje, ki bi tožencu onemogočalo prihod ter sodelovanje na naroku.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je “terjatev sporna“, ker je tožnik najprej poslal račun toženčevemu delodajalcu. Dejstvo je, da je bil račun poslan tudi tožencu, prav tako pa je bilo na njegov naslov poslanih pet opominov. Odločilno pa je to, da izstavitev (ali prejem) računa ni pogoj za nastanek obveznosti.(1) Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, kar pa v tem postopku sploh ni sporno. Toženec namreč ni nasprotoval trditvam tožnika, da je zanj opravil popravila na njegovem osebnem avtomobilu, niti ni trdil, da dela ne bi bila opravljena korektno.

7. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, ki pa ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak ga morajo stranke uveljavljati. Toženec zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, v pritožbi pa tega ne more več. Kljub temu pritožbeno sodišče pritožniku kot pravnemu laiku pojasnjuje, da zahtevek do vložitve predloga za izvršbo 30. 12. 2013 ni zastaral. Vložitev predloga za izvršbo pa je zastaranje pretrgala, kar pomeni, da bo petletni zastaralni rok začel teči od začetka, ko bo ta pravdni postopek končan (369. člen Obligacijskega zakonika).

8. Pritožba torej ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Toženec s pritožbo ni uspel. Odgovor tožnika na pritožbo pa ne ustreza standardu potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba I Cp 341/2011 in VSL sodba I Cpg 82/2013.