Jedro

Tožena stranka ima pri odločanju o pogojnem odpustu dokaj široko polje proste presoje glede na poznavanje specifičnih razmer na prestajanju kazni, obnašanja vlagatelja prošnje in utemeljenega predvidevanja, ali obstaja nevarnost, da bi tožnik v času pogojnega odpusta storil kaznivo dejanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06-UPB1, 76/08, 40/09, 9/11-ZP-1G, 96/12-ZPIZ-2 in 109/12; v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12-UPB2; v nadaljevanju KZ-1) odločila, da se prošnja za pogojni odpust tožnika zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da A.A., rojen ... 2. 1971, prestaja kazen 13 let in 6 mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, opr. št. I Ks 28027/2011 z dne 9. 10. 2013 v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Mariboru, opr. št. II Kp 28027/2011 z dne 6. 2. 2014. Dne 17. 6. 2014 se je sestala komisija v rednem roku in obravnavala tudi prošnjo obsojenca A.A. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je komisija, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Obsojenec je večkratni splošni povratnik in mu je bila, poleg zgoraj navedene kazni, izrečena še kazen 10 mesecev zapora. Njegovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno, prav tako nima urejenih pogojev za življenje na prostosti, kar je relevantno pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. V tožbi tožnik zahteva odpravo upravnega akta (po 1. točki 33. člena ZUS-1) in odpravo posledic dejanja zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (po 2. točki 33. člena ZUS-1). Pri kršitvi, ki je očitna, gre za ustno napoved osebnega načrtnega maščevanja: B.B. (nadalje: vodja), ki z vsemi sredstvi, tudi nedovoljenimi, močno otežuje prestajanje kazni in v danem primeru ne priznava sodbe sodišča I. in II. stopnje. Komisiji za pogojni odpust, ki je zasedala 17. 6. 2014, je vodja priložil ponarejeno oziroma neveljavno sodbo, na osnovi katere je komisija odpust zavrnila. Ne drži namreč, da tožnika čaka kazen 10 mesecev zapora. Pravi, da ima eno sodbo (v kateri so združene vse kazni, tudi 10 mesečna) s enotno kaznijo 13 let in 6 mesecev zapora. V navedeni zadevi gre za sodbo v imenu ljudstva opr. št. I Ks 28027/11 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, z dne 9. 10. 2013. V citirani sodbi so združene pravnomočne sodbe. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 28027/11 z dne 6. 2. 2014 je bilo razsojeno in določena enotna kazen 13 let in 6 mesecev zapora, navedeni sodbi se nahajata v osebni mapi zavoda. Iz drugostopenjske sodbe v prilogi je razvidno, da je 10 mesečna kazen zastarala po obrazložitvi v 6., 7. in 8. točki sodbe. Podpis osebnega načrta z dne 18. 6. 2014 je odklonil zaradi nepravilnosti o višini kazni, ker je vodja vpisal še dodatnih 10 mesecev zapora. Poleg sodbe sodišča II. stopnje prilaga še potrdilo uprave zavoda o višini zaporne kazni, iz katere je razvidno, da prestaja zaporno kazen po sodbi sodišča v Slovenj Gradcu (kazen 13 let in 6 mesecev zapora).

Tožba ni utemeljena.

Določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala pravno-relevantne okoliščine iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 in sicer, povratništvo, kar je tožena stranka upoštevala z ugotovitvijo, da je tožnik večkratni splošni povratnik, čemur tožnik ne oporeka. Nadalje je tožena stranka upoštevala, da njegovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno, čemur tožnik tudi ne oporeka v tožbi, iz podatkov v spisu (poročilo o obnašanju tožnika št. 720-983/2014/14 225003 z dne 31. 5. 2014) pa je razvidno, da je tožnik večkrat kršil hišni red in da je v tem poročilu podana ocena, da vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno. Kot tretji element, ki ga je v skladu z zakonom upoštevala tožena stranka, pa je neurejenost pogojev za življenje na prostosti, čemur tožnik v tožbi tudi ne oporeka. Ti trije razlogi iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 so dovolj za ugotovitev, da je izpodbijani akt zakonit. Zato tožnik z edinim argumentom v tožbi, ki se nanaša na izrečeno kazen 10 mesecev zapora, ki naj bi jo tožnik še čakal, in čemur tožnik oporeka z navajanjem, da gre za kazen, ki je že všteta v enotno kazen 13 let in 6 mesecev zapora, ne more utemeljiti nezakonitosti izpodbijanega akta, tudi v primeru, da je tožena stranka to okoliščino nepravilno ugotovila oziroma je ni zadosti razčistila pred izdajo izpodbijanega akta. Tožena stranka ima namreč pri odločanju o pogojnem odpustu dokaj široko polje proste presoje glede na poznavanje specifičnih razmer na prestajanju kazni, obnašanja vlagatelja prošnje in utemeljenega predvidevanja, ali obstaja nevarnost, da bi tožnik v času pogojnega odpusta storil kaznivo dejanje. Zato že sami po sebi navedeni trije razlogi - brez četrtega, ki je med strankama ostal sporen, zadoščajo za presojo, da je izpodbijani akt zakonit, saj tožena stranka ni dala spornemu četrtemu razlogu večje teže kot omenjenim trem drugim razlogom.

Na tej podlagi sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).