Jedro

Čeprav je dokazni postopek pokazal, da je v ravnanju obdolženega zaznati z zakonom določene znake kaznivega dejanja grdega ravnanja, v danem primeru obd. ravnanje ni šteti za kaznivo dejanje saj mu oškodovančevo početje zmanjšuje težo, posledice pa so neznatne, torej gre za dejanje majhnega pomena.

Izrek

Pritožbi obdolženega D. R. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se obdolženi R.D., po določilu člena 358 točka 1 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 14 KZ o p r o s t i obtožbe, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno in duševno celovitost M. R. s tem, da ga je dne 19.8.1998 okoli 11.30 ure na travniku ob cesti v bližini stanovanjske hiše R. v. ... s ploskvama rokama udarjal po obeh licih, nato ga še nekajkrat z obema rokama sunil v telo in mu grozil z besedami "Če te še enkrat vidim v Š. v R. d. te bom ubil kot psa!" s tem pa je prizadel tako telesno kot duševno celovitost oškodovanca, s čemer bi naj storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po členu 146/I KZ. Po členu 105/III ZKP se oškodovanec s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Po členu 96/I ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz člena 92/II točka 1-5 ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in njegovega zagovornika, skupaj z njegovo nagrado, proračun.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi, po določilu člena 95/I ZKP povrniti vse stroške kazenskega postopka v višini 1.800,00 SIT in plačati povprečnino, odmerjeno v višini 50.000,00 SIT, oškodovanec pa je bil, po določilu člena 105/II ZKP, s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi D. R. po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi odločb sodišča prve stopnje o kazenski sankciji ter stroških postopka. Predlaga bodisi njeno spremembo in zavrnitev obtožbe, bodisi razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbi obdolženega D. R. po zagovorniku je bilo potrebno ugoditi. Sodišče druge stopnje je, po presoji vseh v spisu se nahajajočih dokazov, prišlo do prepričanja, da pritožnik nima prav v tistem delu svojih pritožbenih zatrjevanj s katerimi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona v kolikor se te nanašajo na neuporabo določil čl. 11, čl. 12 in čl. 20 KZ. V celoti je namreč pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolžencu, v izreku sodbe opisano ravnanje proti oškodovancu potrjeno, zlasti z izpovedbo neprizadete priče S. O. in je takšno, da je z njim prizadejal tako telesno kot duševno celovitost M. R.. Do tega obdolženi, kljub njunim dolgoletnim večkratnim konfliktom ni bil upravičen, česar se je zavedal predvsem iz razloga, ker je v obravnavanem primeru na oškodovanca naletel v trenutku, ko ni bil ogrožen prav nihče, tudi ne premoženje Robidovih, saj sta se srečala, ko je že odhajal in bil na povsem tujem zemljišču. Ni torej res, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženčevo takratno ravnanje šteti za ravnanje v silobranu, skrajni sili oziroma dejanski zmoti, kot trdi pritožnik, pa tudi ne, da je ob razsoji zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I točka 11 oziroma člena 371/II ZKP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje podalo povsem jasne razloge, pri čemer na pravilnost in zakonitost njegove odločitve ni vplivalo v pritožbi zatrjevano dejstvo, da niso bili izvedeni vsi tisti dokazi, katere je na glavnih obravnavah predlagala obramba. Za razsojo zadeve odločilna dejstva so bila torej v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena pravilno, kljub temu pa se sodišče druge stopnje pridružuje mnenju pritožnika, v tistem delu, ko ta trdi, da pa bi bilo potrebno,ob pravilni uporabi zakona, v tej kazenski zadev le izreči drugačno sodbo. Tudi sodišče druge stopnje je namreč prepričano, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje, ki ima sicer vse z zakonom določene znake, šteti za dejanje majhnega pomena. Gre za obravnavo kaznivega dejanja katerega, glede na zagroženo kazen že zakonodajalec sam šteje za manj težkega, pri čemer njegovo težo v danem primeru zmanjšuje po obeh, torej obdolžencu in oškodovancu potrjeno dejstvo, da je bil oškodovanec M. R. tisti, ki je hodil, brez pravega razloga, saj bi svoje morebitne premoženjske zahteve moral uveljavljati na za to predpisani način, ogledovat domačijo obdolženca in vznemirjat njene prebivalce. Da je te vznemirjal skozi daljši čas je razvidno tudi iz poslanih jim pisanj, katera je v spis predložil oškodovanec. Gre za ravnanja oškodovanca, katera so opravičeno rahljala živce obdolžencu do te mere, da se je obravnavanega dne nad R. le spozabil, pa se očitno tudi takrat v veliki meri kontroliral, saj mu, kljub očitni jezi in vznemirjenosti ni prizadejal česa hujšega, ko se temu posledice udarjanja in odrivanja niso poznale. Ker je oškodovanec podobno ravnanje obdolženca, glede na to kar je sam počel, mogel pričakovati,ob izostanku vidnejše telesne prizadetosti, ni moč govoriti tudi o njegovi znatnejši duševni prizadetosti. To pa pomeni,da so tudi posledice dejanja neznatne. Obdolženega D. R. je bilo zaradi povedanega potrebno, z upoštevanjem določil člena 394/I ZKP oprostiti, po določilu člena 358 točka 1 ZKP v zvezi s členom 14 KZ. V posledici sprejete odločitve je bil oškodovanec s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo (člen 105/III ZKP),odločeno pa tudi,da stroški kazenskega postopka iz člena 95/II točka 1-5 ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in njegovega zagovornika, skupaj z nagrado slednjega obremenjujejo proračun (čl. 96/I KZ).