Jedro

Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v 2. in 3. alinei I. točke izreka sodbe, tako da se v tem delu glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 800,00 EUR bruto ter ji po odvodu in plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila; - obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 195,91 EUR bruto ter ji po odvodu in plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 dalje do plačila, in neto zneske nakazati na TRR tožeče stranke št. ... pri A. d.d., v roku osem dni pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka iz naslova regresa za letni dopust več in drugače (plačilo po višini določenih neto zneskov), se zavrne.“ - delno razveljavi v 1. in 4. alinei I. točke ter v II. točki izreka sodbe ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: - izplačati plače za obdobje od oktobra 2012 do 15. 4. 2013 v višini 3.725,06 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila, ter na navedeni neto znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, - obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 800,00 EUR bruto ter ji po odvodu in plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek v višini 672,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 195,91 EUR bruto ter ji po odvodu in plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek v višini 164,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila, - izplačati zakonske zamudne obresti od neizplačanih neto plač in regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 178,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila, in neto zneske iz posameznih naslovov nakazati na TRR tožeče stranke št. ... pri A. d.d., vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR na TRR njene pooblaščenke št. ... pri A. d.d., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo plače za obdobje od oktobra 2012 do 15. 4. 2013 v višini 3.725,06 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila ter odločilo, da je tožena stranka na te zneske dolžna obračunati davke in prispevke. Takšen izrek sodbe, kot tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, je nepravilen in nezakonit. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti na bruto in ne na neto znesek, zato bi moralo sodišče takšno tožbo zavreči. Določitev neto zneskov v izreku sodbe ni pravilna, saj se neto znesek prikrajšanja lahko izračuna iz bruto zneska le ob upoštevanju ZPSV in Zakona o davčnem postopku ter davčnih stopenj, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti, to pa je na dan obračuna davčnega odtegljaja, na podlagi katerega se izvrši izplačilo plače. Neto obračun je napačen, saj ne upošteva davčnih predpisov, ki bodo veljali v času izplačila, iz prisojenega zneska ni razvidno, kaj je upoštevano pri izračunu neto zneska – stopnje dohodnine, obseg olajšav, status izplačevalca itd. Prisoja prikrajšanja pri plači v neto zneskih je že v izhodišču nezakonita, takšna sodba ne more prestati presoje pritožbenega sodišča. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede regresa za leto 2012 v višini 800,00 EUR, saj tak regres gre samo delavcem v družbah, ki niso imele likvidnostnih težav. Kot je jasno izpovedala B.B., pa je bila družba nelikvidna in prav iz tega razloga ni izplačevala plač in regresa. Sodba je nepravilna tudi glede teka zamudnih obresti. Ker je bila tožena stranka nelikvidna, bi zamudne obresti od regresa lahko tekle šele od 2. 11. v posamičnem letu in ne od 2. 7. dalje. Ker je sodišče nepravilno ugodilo zahtevku, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je deloma napačna zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni pravilno upoštevalo predpisov, ki urejajo davčne obveznosti oz. plačilo davkov in prispevkov od prejemkov delavcev iz zaposlitve, to je plače in regresa za letni dopust. Odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe je v delu, v katerem so tožnici prisojeni neto zneski plače za sporno obdobje, napačna. V 1. alinei I. točke izreka je sodišče prve stopnje (glede na v tožbi oz. s pripravljalno vlogo spremenjeni tožbeni zahtevek) sicer pravilno odločilo o zahtevku za plačilo plač tožnici za sporno obdobje (od oktobra 2012 do 15. 4. 2013), do katerih je tožnica upravičena, ker ji tožena stranka v tem obdobju ni plačala. Vendar je sprejeta odločitev materialno pravno nepravilna, ker je sodišče v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Pritožba pravilno opozarja, da delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se prispevki plačujejo tudi od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina (1. alinea) ter od zneska regresa za letni dopust, ki presega 70 % povprečne plače zaposlenih v RS za predpretekli mesec. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2) ter ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, nadomestilo plače, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina ob izplačilu (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

8. Iz istih razlogov, to je zaradi deloma zmotne uporabe predpisov, ki veljajo za obračun prejemkov iz naslova delovnega razmerja, je deloma napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. alinei I. točke izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leti 2012 in 2013 v bruto zneskih, ki so v izreku navedeni. Materialno pravo pa je bilo deloma zmotno uporabljeno, ker je sodišče ob ugotovljenih bruto zneskih regresa v izreku sodbe prisodilo tožnici tudi po višini določene neto zneske. Kot je že navedeno, se vsi prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine ...), torej tudi regres za letni dopust, dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov.

9. Tožena stranka je s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila tožnica upravičena do nižjega regresa in do zakonskih zamudnih obresti od kasnejšega datuma (2. 11. v posamičnem letu) zaradi nelikvidnosti tožene stranke, o kateri je izpovedala B.B., prekludirana, saj tovrstnih navedb (izpoved priče ali zakonitega zastopnika ne zadošča!) ni podala med postopkom na prvi stopnji niti v odgovoru na tožbo niti na narokih za glavno obravnavo niti ni o tem predložila nobenih dokazov. Gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati glede na določbo 337. člena ZPP, ki v 1. odstavku določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Tožena stranka izpolnitve tega pogoja ni izkazala.

10. Razen v delu, v katerem je poleg bruto zneskov navedlo tudi po višini določene neto zneske regresa, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo regres za letni dopust za leti 2012 in 2013 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 4. 7. 2013 do plačila. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka, in sicer v delu, v katerem so poleg bruto zneska navedeni še po višini določeni neto zneski, tako da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, sicer pa je odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo regresa potrdilo.

11. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 2. in 3. alinei I. točke izreka (regres za letni dopust), na podlagi 355. člena ZPP pa razveljavilo 1. in 4. alineo I. točke (plača, zamudne obresti) ter II. točko izreka sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (tj. odločitev v 2. in 3. alineji I. točke izreka sodbe).

12. V ponovnem postopku naj sodišče ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obsegu, v katerem je bila izpodbijana sodba razveljavljena, pri čemer naj tožečo stranko pozove, da formulira tožbeni zahtevek za plačilo plač v skladu s citiranimi predpisi (v bruto zneskih).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).