Jedro

Ugotavljanje alkoholiziranosti je dejansko vprašanje.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Novo mesto je kot prekrškovni organ zoper M.H. izdala uvodoma navedeni plačilni nalog zaradi prekrška po b) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1, s katerim mu je naložila plačilo globe v višini 166,92 EUR in izrekla 4 kazenske točke. Plačilni nalog je postal pravnomočen 30. 10. 2007. 2. Vrhovni državni tožilec M.V. je zoper pravnomočni plačilni nalog vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je bil z navedenim plačilnim nalogom kršen zakon, ki določa prekršek (4. točka 156. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju: ZP-1). V zahtevi je vrhovni državni tožilec navedel, da je H. kot voznik osebnega avtomobila 21. 10. 2007, ko ga je ustavil policist Postaje prometne policije N.m., opravil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom znamke D. Policist je ugotovil, da je elektronski alkotest pokazal 0,29 mg alkohola na liter izdihanega zraka, na podlagi česar je nadalje ugotovil, da je H. vozil pod vplivom alkohola. Takšno kršitev cestnoprometnih pravil je policist opredelil kot prekršek po b) točki 3. odstavka 130. člena ZVCP-1 in M.H. s plačilnim nalogom naložil plačilo globe v višini 166,92 EUR ter mu izrekel še štiri kazenske točke. S to pravno opredelitvijo je po zatrjevanju zahteve policist kršil zakon, ki določa prekršek, ker ni upošteval možne napake pri izmerjeni količini alkohola na liter izdihanega zraka, ki znaša 0,05 mg alkohola na liter izdihanega zraka kot to določa interni akt policije „Usmeritve policijskih postopkov v cestnem prometu“, ki temelji na Pravilniku o meroslovnih zahtevah za etilometre (Ur. l. RS, št. 27/2002), ki je bil izdan na podlagi Zakona o meroslovju (Ur. l. RS, št. 22/2000). Ob pravilni uporabi predpisa je bila torej koncentracija alkohola v litru izdihanega zraka storilca le do 0,24 mg alkohola na liter izdihanega zraka, zato je potrebno prekršek M.H. opredeliti po a) točki 3. odstavka v zvezi z 8. točko 1. odstavka 130. člena ZVCP-1. Za tak prekršek pa je mogoče izreči le tri kazenske točke in 125,18 EUR globe.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

5. Zatrjevanje zahteve, da policist ni pravilno pravno opredelil prekrška M.H., ker zaradi neupoštevanja možne napake etilometra ni pravilno ugotovil količine alkohola v izdihanem zraku, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da za to, da bi policist ob ob vsaki posamezni meritvi alkohola z etilometrom od izmerjene količine alkohola moral odšteti možno napako merilne naprave, ni pravne podlage ne v Pravilniku o meroslovnih zahtevah za etilometre (Ur. l. RS, št. 27/2002 z dne 28. 3. 2002, v nadaljevanju: Pravilnik) ne v Zakonu o meroslovju (Ur. l. RS, št. 26/2005 z dne 15. 3. 2005), torej v predpisih, na katera se sklicuje zahteva. Pravilnik v 7. členu sicer opredeljuje največje dopustne pogreške pri naznačenih obratovalnih pogojih pri odobritvi tipa merila in overitvi, iz česar je razvidno, da ti pogreški niso upoštevni ob uporabi etilometra oziroma pri opravljanju meritev, ampak pri odobritvah in overitvah merila. V 8. členu Pravilnika je določeno, da so največji dopustni pogreški v uporabi 1,6-kratne vrednosti največjih dopustnih pogreškov iz prejšnjega člena. Iz takšnega besedila določbe 8. člena Pravilnika po oceni Vrhovnega sodišča ni moč izpeljati sklepa, da mora uporabnik etilometra pri vsaki posamezni meritvi alkohola upoštevati 1,6-kratnik največjega dopustnega pogreška iz prejšnjega člena Pravilnika. Sodišče je svojo oceno oprlo tudi na argument po nasprotnem razlogovanju. Namreč, Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002 z dne 22. 3. 2002 in št. 90/2002 z dne 10. 10. 2005) v 2. točki 3. člena določa, da se vrednost varnostne razlike, ki je največja možna vrednost merilnega pogreška pri uporabi posameznega merilnika, odšteje od izmerjene hitrosti vozila. Nasprotno pa Pravilnik takega navodila ne vsebuje. Ob povedanem je tako moč ugotoviti, da policist s tem, ko od ugotovljene vrednosti alkohola ni odštel največjega dopustnega pogreška, ni kršil določb Pravilnika in Zakona o meroslovju.

6. Zahteva nadalje zatrjuje, da je policist kršil interni akt policije „Usmeritve policijskih postopkov v cestnem prometu“, ki v poglavju 1.1.1.1 določa višino tolerance, ki se upošteva pri določeni višini izmerjene vrednosti alkohola. Ker gre v obravnavanem primeru za nespoštovanje notranjega akta policije, ki ima le interno veljavo, lahko sicer takšna kršitev predstavlja podlago za uveljavljanje morebitne disciplinske odgovornosti policista, ne more pa predstavljati kršitve določbe materialnega predpisa po 4. točki 156. člena ZP-1. Prav tako ne gre za kršitev določb materialnega zakona, če policist ne upošteva navodil za uporabo etilometra, ki glede uporabe etilometra znamke D., kakršnega je v obravnavanem primeru uporabljal policist, pojasnjujejo, da lahko pogrešek pri teh merilnih napravah pri meritvah od 0 do 0,50 mg/L znaša 0,03 mg/L, pri čemer bi policist glede na načelo v dvomu v korist obdolženca moral upoštevati nižjo vrednost. Glede na navedeno bi policist od izmerjene vrednosti alkohola v litru izdihanega zraka tako po navodilih proizvajalca za uporabo etilometra znamke D. kot po navodilih iz internega akta policije „Usmeritve policijskih postopkov v cestnem prometu“ moral odšteti morebitno napako etilometra. Vendar pa neupoštevanje takih navodil ne predstavlja kršitve določb materialnega zakona kot to uveljavlja zahteva.

7. Ob povedanem Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru policist pravilno uporabil določbo b) točke 3. odstavka 130. člena ZVCP-1 in torej ni uporabil predpisa, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1). Nadalje sodišče ugotavlja, da zahteva s tem, ko izpodbija pravilnost policistove ugotovitve stopnje alkohola pri storilcu prekrška, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Že v sodbi IV Ips 180/2000 z dne 15.2.2001 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da gre pri ugotavljanju alkoholiziranosti za dejansko vprašanje. Končno sodišče še ugotavlja, da Pravilnik ne vsebuje določb, ki bi predpisovale način ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti. Četudi bi Pravilnik take določbe vseboval, bi sodišče prišlo do enakega zaključka kot zgoraj, saj je glede podobnega vprašanja v sodbi IV Ips 7/2007 z dne 8.3.2007 pojasnilo, da gre tudi v primeru uporabe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki predpisuje le dokazno pravilo ugotavljanja (merjenja) hitrosti, zaradi česar ta pravilnik ne predstavlja dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška, zgolj za ugotavljanje dejanskega stanja.

8. Ker zahteva izpodbija uvodoma navedeni plačilni nalog iz razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.