Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker v obnovi postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, prvostopnemu in drugostopnemu organu ni uspelo pridobiti upravnega spisa tožeče stranke in s tem tudi odločbe, ki naj bi bila predmet te obnove, s katero naj bi bila tožeči stranki po takratnem zveznem organu ukinjena pravica do družinske invalidnine, sama tožeča stranka pa te odločbe ni priložila predlogu za obnovo postopka oziroma predložila organu, ker jo je ob prejemu l. 1957 zaradi prizadetosti raztrgala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za občo upravo občine z dne 10.4.1992, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka za ponovno priznanje pravice do družinske invalidnine po pokojnem zakoncu, ki naj bi bila februarja 1957 neupravičeno ukinjena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. točke 5. člena, 96. člena in 111. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev in na določbe 249. in 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ugotavlja, da okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni verjetno izkazana. Tožena stranka tudi meni, da tudi dokazi, ki jih je tožnica navedla kot razlog za obnovo postopka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. V postopku pred izdajo prvostopnega sklepa ni bilo mogoče pridobiti pasivnega upravnega spisa tožnice in s tem tudi odločbe, s katero naj bi bila tožnici leta 1957 ukinjena pravica do družinske invalidnine. Po mnenju tožene stranke iz celotne dokumentacije v upravnih spisih torej niso razvidni razlogi in dokazi, na podlagi katerih je bilo v postopku leta 1957 ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za prejemanje družinske invalidnine. Ker torej prvostopnemu organu in toženi stranki ni dostopna odločba, ki naj bi bila predmet obnove postopka, po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče presoditi, ali je verjetno izkazana okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira oziroma so predlagani novi dokazi taki, da bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila njej in njenim trem otrokom priznana družinska invalidnina po možu oziroma očetu otrok z odločbo Komiteja za socialno skrbstvo pri Vladi FLRJ, Vrhovne invalidske komisije FLRJ v Beogradu z dne 4.11.1950. Njenega moža so namreč dne 31.3.1945 ustrelili pripadniki madžarske vojske zaradi sodelovanja s partizani. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je pokojni mož materialno pomagal partizanskemu gibanju med vojno z oblačili, obutvijo, zbiral je orožje, in sicer drugače aktivno sodeloval s partizani, za kar je prejemal tudi partizanske bone. Leta 1957 je isti organ pri zvezni vladi, na predlog področnega odbora Zveze borcev NOV, njej ukinil pravico do družinske invalidnine. Prejela je odločbo o ukinitvi te invalidnine, vendar jo je zaradi psihične prizadetosti raztrgala. Priznana pravica do družinske invalidnine ji je bila ukinjena zaradi navedb takratnega predsednika Zveze borcev NOV v kraju B. in tajnika iste organizacije, ki sta potrjevala, da njen mož ni sodeloval v partizanskem gibanju, ampak, da je bila njegova likvidacija posledica dezerterstva iz madžarske okupacijske vojske. Edina listina, ki jo je uspelo pridobiti v upravnem postopku, je odločba o priznanju družinske invalidnine in invalidski kartonček o prejemanju invalidnine. Predložena pa je bila tudi zapisniška izjava ... ter zapisniški izjavi ... in ... Sama pa sodišču pošilja časopis "Novi čas" z dne 21.4.1945, ki na 3. strani opisuje dogodek ustrelitve njenega moža pod naslovom: "Grobovi v tišinskem logu". Avtor ne opisuje ustreljenih s priimki. Da je njen mož sodeloval s partizanskim gibanjem in bil ustreljen kot udeleženec NOB v letih 1941 do 1945 opisuje tudi spominska knjiga z naslovom: "Umrli so v boju za svobodo". Knjigo je izdal in založil Svet za razvijanje tradicij NOB pri občinskih odborih ZZB NOV ..., 1968. Pod naslovom "Za svobodo padli in umrli udeleženci NOB 1941 do 1945" je pod točko "C" - "Ostali padli in umrli udeleženci NOB" vpisan kot žrtev pod zaporedno številko 171 njen mož. Knjigo je mogoče najti v knjižnici oddelka NOB, z njo pa razpolaga tudi sama. Iz navedenih dveh listin torej izhaja, da je bil njen mož dejansko vojna žrtev in da je bila pravica do družinske invalidnine leta 1957 njej neupravičeno odvzeta in vsa izplačila ukinjena. Kljub manjkajoči ukinitveni odločbi zveznega organa v letu 1957 je po njenem mnenju sedaj dovolj jasnih dokazov, na podlagi katerih se ji pravica do družinske pokojnine obnovi. Dejstvo je tudi, da sta bila ona in njen mož v začetku leta 1945 aretirana po pripadnikih madžarske okupacijske vojske, zaprta in mučena, in to zaradi sodelovanja s partizanskim gibanjem. Pri ustrelitvi njenega moža po pripadnikih madžarske vojske ni bilo govora o dezerterstvu iz te vojske, ampak o aktivnem sodelovanju s partizanskim gibanjem. Naknadno pričevanje ..., da njen mož ni sodeloval v partizanskem gibanju, je netočno in je dejansko stanje napačno prikazano. Dejstvo je, da je ... prišel v ... šele leta 1948 in mu niso bile znane okoliščine v zvezi s smrtjo njenega moža oziroma so njegove ugotovitve posledica drugih pričevanj, ki pa niso bila točna. Kot takratni predsednik Zveze borcev NOV pa ji je s svojim posredovanjem prizadejal moralno in materialno škodo, saj je pri navedenem zveznem organu posredoval za ukinitev njene pravice do družinske invalidnine. Prvostopni organ in tožena stranka nista priskrbela navedene odločbe o ukinitvi družinske invalidnine, čeprav imata več možnosti kot ona. Smiselno je mogoče sklepati, da ji je bila zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja neupravičeno ukinjena družinska invalidnina. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, hkrati pa tudi razveljavi odločbo Komiteja za socialno skrbstvo pri Vladi FLRJ v Beogradu iz leta 1957 ter ji ponovno prizna pravico do družinske invalidnine, s pravico izplačila za ves čas ukinitve te invalidnine in v prihodnje v naprej.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopnemu sklepu, za kar je imela podlago v materialnih in procesnih predpisih. Te predpise je pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem upravnem postopku, kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), v določbi 249. člena taksativno našteva okoliščine in razloge, zaradi katerih se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, lahko obnovi. Postopek se lahko obnovi, če se zve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena ZUP); ali iz razloga, da je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali na podlagi krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka 249. člena ZUP). Skladno z določbo 256. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba, kot tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Tožena stranka je pravilno citirala zakonske določbe (2. točka 5. člena, 96. in 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih bocev - ZTPVI - Uradni list SFRJ, št. 68/81, 10/82 - popravek, 41/83, 75/85, 14/86 - popravek, 31/86 - prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena citiranega ustavnega zakona), ki pridejo v poštev v konkretni zadevi. Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja dejstvo, da prvostopnemu organu in toženi stranki ni dostopna odločba, ki naj bi bila predmet obnove postopka, tožnica pa te odločbe tudi ni predložila (po tožbenih navedbah jo je raztrgala in uničila zaradi takratne prizadetosti). Po presoji sodišča, glede na navedene zakonske določbe in navedeno dejstvo, prvostopni organ in tožena stranka v svojih odločbah pravilno ugotavljata, da zaradi tega v konkretni zadevi ni mogoče presoditi, ali je verjetno izkazana okoliščina, na katero se tožničin predlog za obnovo postopka opira oziroma ali so predlagani novi dokazi taki, da bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe, saj v konkretnem primeru ne obstajajo temeljni pogoji za obnovo postopka. Da bi pravilno ugotovil, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, se mora namreč upravni organ seznaniti s temi okoliščinami oziroma dokazi, sicer je njegova presoja samovoljna. Drugačne odločbe torej ni mogoče izdati le na podlagi ugibanj in verjetnosti, pač pa le na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku. V konkretnem primeru pa se niti prvostopni organ niti tožena stranka nista mogla seznaniti z dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, čeprav sta to poskušala, toda neuspešno. Obnove postopka, glede na določbe ZUP, pa ni moč izvršiti brez podatkov in listin (odločbe in dokazil, na katere je bila oprta), ki se nanašajo na konkretno zadevo. Tudi dokazi, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki jih je tožnica navedla kot razlog za obnovo postopka in ki jih je dopolnilno predložila v tožbi, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve prvostopnega organa in tožene stranke.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.