Jedro

Tožnik s tem, ko je v očitanih dneh odšel na fitness, v trgovino po nakup nujnih živil in na obisk k staršem, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.

Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga je bilo sodišče dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2007 nezakonita. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 11. 9. 2007 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga prijaviti v socialna zavarovanja. Za obdobje do 30. 9. 2007 mu je po odvodu davkov in prispevkov dolžna izplačati plačo v višini nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, od 1. 10. 2007 dalje pa v višini, kot če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da tožnik v dneh od 28. 8. 2007 do 31. 8. 2007 ni zlorabil odsotnosti z dela zaradi bolezni.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da M. A. ni mogla imeti statusa priče. Neposredno ni zaznala nobenih dejstev in okoliščin, saj tožniku ni dajala navodil za zdravljenje. Sodišče jo je zaslišalo v vlogi izvedenke za tolmačenje zdravniških navodil, kar je v nasprotju z zakonom, saj ni sodna izvedenka in ne more dati strokovnih mnenj. Navodila v odločbi ZZZS so bila jasna in so brez predhodne odobritve izbranega osebnega zdravnika prepovedovala vsak odhod iz kraja bivanja. Tožnik se ustnega zagovora ni udeležil, v pisnem pa je zgolj pavšalno nasprotoval pisni obdolžitvi. Če se delavec ne udeleži razgovora, ima delodajalec pravico podati odpoved na podlagi poznanih dejstev in dokazov (toženi stranki ni moglo biti jasno, kaj je tožnik delal v barih in kaj je nosil iz trgovin). Če delavec šele v postopku pred sodiščem uveljavlja bistvene okoliščine, gre za zlorabo pravic in šikaniranje delodajalca. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Revizija zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zaslišalo M. A. kot pričo (drugi odstavek 229. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Očitek utemeljuje s tem, da M. A. ni neposredno zaznala nobenih dejstev in okoliščin, pred sodiščem pa je kot tožnikova nadomestna zdravnica le interpretirala zdravniška navodila, ki jih je dala tožniku izbrana osebna zdravnica (ta je bila v času glavne obravnave na porodniškem dopustu). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji sicer ni nasprotovala, da se M. A. zasliši kot pričo. Na podlagi drugega odstavka 229. člena ZPP se smejo kot priče zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. V času odsotnosti tožnikove izbrane osebne zdravnice je imela M. A. vlogo nadomestne zdravnice. To predpostavlja dostop do podatkov o poteku tožnikovega zdravljenja, diagnozah in do drugih podatkov iz medicinske dokumentacije, ki so bili vsebovani v zdravstvenem kartonu. Tudi sama je na zaslišanju uvodoma pojasnila, da lahko da podatke, ki so razvidni iz tožnikovega zdravstvenega kartona, ter le-te v nadaljevanju tudi posredovala (obdobje bolniške odsotnosti, navodila specialistov, ipd.). Glede na navedeno je bila M. A. v smislu določila drugega odstavka 229. člena ZPP sposobna biti priča, saj je v okviru svojih delovnih obveznosti razpolagala s podatki, ki so bili pomembni za sodno presojo pravilnosti tožnikovega ravnanja v času bolniške odsotnosti. Utemeljenost zaslišanja M. A. revizija neuspešno izpodbija tudi z navedbo, da je tožena stranka na podlagi razgovora z osebno zdravnico prišla do nasprotnih zaključkov, kot jih je podala M. A. (izpostavlja, da je osebna zdravnica rekla toženi stranki, da je tožniku odredila le fizioterapijo, pri čemer ni omenjala fitness vadbe). Očitek je po svoji vsebini usmerjen v izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Očitano mu je bilo, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, in da je zapuščal kraj svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije.

9. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka je podala izredno odpoved po tem, ko je opravila razgovor s tožnikovo osebno zdravnico P. J., ki je povedala, da ima tožnik napotnico za fizioterapijo, predpisano počivanje doma in krajše sprehode za razgibavanje. Tožnik je v dnevih od 28. 8. 2007 do 31. 8. 2007, za katere mu je očitano kršenje pogodbenih obveznosti, odšel na fitness, v trgovino po nakupu nujnih živil in na obisk k staršem v Gabrovko. Po odločbi ZZZS z dne 14. 8. 2007 je bil tožniku dovoljen odhod z doma na zdravniški pregled ali predpisano terapijo, drugače mora biti na svojem domu in mirovati ali izvajati fizično aktivnost, ki jo odredi osebni zdravnik; za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev izbranega zdravnika. M. A. je izpovedala, da je tožnik prejemal navodila za zdravljenje predvsem pri specialistih, pri čemer se je zadnje navodilo z dne 23. 8. 2007 glasilo, da naj redno telovadi in jača muskulaturo. Pojasnila je tudi, da tožnikovi odhodi od doma ne predstavljajo kršitev navodil, niti se ni zaradi njih podaljšalo zdravljenje ali poslabšalo zdravstveno stanje.

10. Dolžnosti delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadaljnji). V tem času mora v skladu z drugim odstavkom 233. člena Pravil delavec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita; za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnik s tem, ko je v očitanih dneh odšel na fitness, v trgovino po nakup nujnih živil in na obisk k staršem v Gabrovko, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti. Obisk fitnessa je v skladu z navodilom specialista o tem, da naj tožnik redno telovadi in jača muskulaturo. Glede na to, da so bili tožniku s strani osebne zdravnice dovoljeni krajši sprehodi, obisk trgovine z namenom nakupa nujnih živil tudi ne more biti sporen. Enako velja za vožnjo do staršev (peljal ga je prijatelj), ki strogo gledano sicer ne pomeni krajšega sprehoda (hoje peš), vendar pa tožnik ni imel predpisanega strogega mirovanja na domu, glede na izpoved M. A. pa z nobenim odhodom z doma ni kršil navodil, podaljšal zdravljenja ali poslabšal zdravstvenega stanja. Za to, da bi se vožnjo na obisk k staršem štelo za odpotovanje iz kraja bivanja v smislu 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v izpodbijani sodbi tudi ni dejanske podlage (1).

11. Revizija navaja, da je tožena stranka razpolagala z jasnim navodilom zdravnika, da je tožniku prepovedan vsak odhod iz kraja bivanja brez predhodne odobritve osebnega zdravnika, pri čemer naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša presoja o načinu izvajanja zdravnikovih navodil za nazaj povzroča pravno negotovost, ker delodajalec ne more vedeti, kdaj delavec krši navodila in kdaj ne. Utemeljen razlog za izredno odpoved je bila dolžna dokazati tožena stranka (drugi odstavek 82. člena ZDR), tožnik pa je imel na podlagi 212. člena ZPP pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi je izpodbijal navedbe in dokaze tožene stranke. Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga je bilo sodišče dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela. Vrhovno sodišče je v zvezi z obravnavanim odpovednim razlogom že sprejelo stališče, da je glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti „sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec (s svojim potovanjem) kršil navodila zdravnika za zdravljenje.(2) V predmetni zadevi je bil tožnik poleg navodil zdravstvene komisije v odločbi ZZZS dolžan upoštevati tudi navodila specialistov in osebne izbrane zdravnice. Da omenjenih navodil ni kršil, izhaja iz obrazložitve v 10. točki te odločbe. Izpovedba M. A. o tem, da nobeno od tožniku očitanih ravnanj ni predstavljalo kršitve teh navodil, ne pomeni, da je „naknadno legalizirala“ tožnikova ravnanja, kot to razlaga revizija. Priča se je ob upoštevanju podatkov iz zdravstvenega kartona le opredelila do tega, ali so bili tožnikovi odhodi z doma znotraj danih mu navodil, kar pa ne pomeni, da je širila vsebino teh navodil. Ali je tožnik kršil navodila zdravnika oziroma neupravičeno odpotoval iz kraja bivanja, je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka dolžno oceniti sodišče. 12. Revizija neutemeljeno očita, da je tožnik zlorabil pravice, ker se ni udeležil ustnega zagovora in je bistvene okoliščine v zvezi z odpovedjo namerno uveljavljal šele v postopku pred sodiščem; s tem naj bi šikaniral toženo stranko, ki je podala odpoved na podlagi njej poznanih dejstev in dokazov. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o zlorabi pravic in šikaniranju tožene stranke, kar je razumljivo glede na to, da je tožena stranka tovrstne trditve navedla prvič šele v pritožbi. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, ker je štelo, da niso odločilnega pomena. Te drugostopenjske ugotovitve revizija ne izpodbija (na primer z zatrjevanjem relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), Vrhovno sodišče pa na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje (370. člen ZPP), in ker ta ne vsebuje dejanskih in pravnih razlogov glede zlorabe pravic, materialnopravni preizkus tega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča ni mogoč.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, in zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

14. Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je na primer v sklepu VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 obravnavalo primer delavca, ki se je v času bolniške odsotnosti udeležil seje nadzornega sveta. Med drugim je obrazložilo, da delavec s tem ni „odpotoval“ iz kraja svojega bivanja, temveč je bil le krajši čas odsoten od doma. In če mu je bilo dovoljeno gibanje izven doma, potem z odhodom v Ž. - ne glede na razlog - ni zlorabil bolniške odsotnosti. V sodbi VIII Ips 237/2008 z dne 22. 9. 2009 Vrhovno sodišče voženj delavca v štiri km oddaljen kraj ni štelo za odpotovanje iz kraja bivanja (šlo je za kratke vožnje v trajanju manj kot pol ure, v kraj, ki je predstavljal center storitev oziroma oskrbe, vožnje pa so bile, ob upoštevanju izpovedbe osebne zdravnice, tudi sicer v okviru dovoljenih mu ravnanj v času bolniške odsotnosti).

Op. št. (2): Prim. odločbi VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008.