Jedro

Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen.

Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa, je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine.

S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklep skupščine tožene stranke tako, da se bilančni dobiček v višini 4,418.631,78 EUR (kar znaša 4 % osnovnega kapitala) uporabi tako, da se nameni za delitev delničarjem družbe, preostanek bilančnega dobička v višini 99.799,22 EUR pa ostane nerazporejen, ter da je dolžna tožena stranka dividende izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022.

2.Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na predmet revizijskega preizkusa, ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka). Prav tako je tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka utemeljeno posegla v pravico delničarjev do delitve dobička najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 124/2024 z dne 8. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti".

4.Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri je uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega pravdnega postopka. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5.Tožena stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala zavrnitev revizije in povrnitev stroškov tega odgovora.

Ugotovljeno dejansko stanje

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so:

- Tožeča stranka je imetnica delnic tožene stranke v skupnem emisijskem znesku 1,411.410,49 EUR.

- Skupščina tožene stranke je 27. 6. 2022 sprejela sklep, da se del bilančnega dobička v znesku 2,254.067,76 EUR uporabi za izplačilo dividend, preostanek bilančnega dobička v znesku 2,264.363,24 pa ostane nerazporejen.

- Bilančni dobiček tožene stranke za leto 2021 znaša 4,518,431,00 EUR, 4 % osnovnega kapitala pa znaša 4,418.631,78 EUR.

- Tožena stranka je lastnica infrastrukture, ki se uporablja za distribucijo električne energije. Z A., d. o. o. (prej B., d. o. o.), ki opravlja dejavnost distribucijskega operaterja, ima sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja (v nadaljevanju Pogodba).

- Tožena stranka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do A., d. o. o., te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih družbi A., d. o. o. plačujejo končni odjemalci.

- Z Zakonom o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUOPVCE) je bil določen ukrep oprostitve plačila dela omrežnine za distribucijski in prenosni sistem za končne odjemalce iz vseh odjemnih skupin za obdobje od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022. Zaradi slednjega je tožena stranka ocenila, da bodo prihodki v letu 2022 zmanjšani za približno 9 mio EUR.

- Tožena stranka je v obdobju od januarja do junija 2022 poslovala z izgubo v višini 4,7 mio EUR (konec leta 2022 pa z izgubo v višini 1,5 mio EUR). V enakem obdobju leta 2021 je poslovala z dobičkom v višini preko 10 mio EUR.

- Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (v nadaljevanju NEPN) in Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije (v nadaljevanju RN) iz leta 2020 predvidevata dolgoročne načrte investicij v distribucijsko omrežje v obdobju od leta 2021 do leta 2030. Na toženo stranko na podlagi RN odpadejo vlaganja v skupni višini 626,3 mio EUR (pri čemer so v letu 2021 njeni čisti prihodki od prodaje znašali 40,9 mio EUR).

- Tožena stranka je imela od leta 2019 do leta 2022 vseskozi negativen prosti denarni tok zaradi investiranja v velikem obsegu v opredmetena osnovna sredstva.

- Tožena stranka je zaradi nižjih prihodkov v letu 2022 izvedla manj investicij od predvidenih 22 mio EUR.

- Tožena stranka se je morala zaradi doseganja ciljev iz NEPN in RN precej zadolžiti. Na dan 30. 6. 2022 je kršila pogodbeno vrednost kazalnika zadolženosti pri Evropski investicijski banki. Pri slednji je v maju 2022 predčasno najela tudi posojilo v višini 10 mio EUR, s čimer je poskrbela za izpolnjevanje vseh zapadlih obveznosti. Imela pa je možnost tudi črpanja revolving kredita v preostali nekoriščeni višini od skupaj 5 mio EUR.

- Tožena stranka bi morala za izplačilo bilančnega dobička poiskati dodatne (relativno drage) finančne vire.

Nosilni razlogi sodbe prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da poseg v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička ni bil nujen za poslovanje družbe po presoji dobrega gospodarstvenika. Ukrep v ZUOPVCE je imel sicer res negativen učinek na realizacijo poslovnih in razvojnih načrtov ter je ogrozil dolgoročne načrte in tekoče poslovanje tožene stranke, vendar pa je država v tem zakonu predvidela določene mehanizme, s katerimi bi se vsaj delno nadomestil izpad omenjenih prihodkov. Tudi sicer je bil omenjeni ukrep predviden le za tri mesece v letu 2022 in torej ni mogel poslabšati likvidnostne situacije tožene stranke v tolikšni meri, da bi bilo neizplačilo zakonsko določenega dela bilančnega dobička nujno. Glede na ugotovitve sodne izvedenke je bila pri toženi stranki tudi v letu 2022 podana stroškovna učinkovitost, konec leta 2021 in 2022 pa je imela nižji kazalnik zadolženosti, kot je bilo povprečje sektorja in panoge. Slednji kazalnik se ne bi zvišal nad 3 x niti v primeru, da bi tožena stranka izplačala zakonsko določene dividende, temveč bi znašal 2,75 x, pri čemer tudi drugi kazalniki niso pokazali bistveno drugačne situacije. Navedlo je, da je tožena stranka sicer res kršila pogodbeno vrednost kazalnika zadolženosti pri Evropski investicijski banki, vendar pa se je zavedala, da ta ne bo takoj uveljavljala svoje pravice do predčasnega poplačila vseh obveznosti. Na podlagi navedenega in glede na ugotovitve sodne izvedenke je pojasnilo, da je bilo zadolževanje za namen izplačila dividende možno ter da izplačilo bilančnega dobička ne bi ogrozilo obstoja družbe in ne bi povzročilo trajne nelikvidnosti ali prezadolženosti družbe. Zavzelo je stališče, da glede na to, da je tožena stranka v letu 2022 kljub težji finančni situaciji uspela izvesti večji obseg investicij od prvotno napovedanega in je imela tudi možnost novega zadolževanja (oziroma je imela na razpolago še celoten revolving kredit), tožena stranka ni izkazala nujnosti nedelitve celotnega minimalnega deleža bilančnega dobička. Dodalo je še, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka z izvajalko gospodarske javne službe sklenila Pogodbo, še ne pomeni, da je položaj njenih delničarjev drugačen od položaja delničarjev v drugih družbah. Tožena stranka pa ni konkretno pojasnila, na kakšen način naj bi bilo z izplačilom celotnega bilančnega dobička ogroženo izvajanje gospodarske javne službe.

2.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je tožena stranka lastnica elektroenergetske infrastrukture in izvajalka storitev gospodarske javne službe. Predvsem pa ni upoštevalo javnega interesa oziroma ekonomskega in socialnega interesa končnih odjemalcev električne energije, saj tožena stranka veliko večino svojih prihodkov ustvari iz naslova plačanih omrežnin. Opozorilo je na pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Kot pomembne je izpostavilo naslednje okoliščine: tožena stranka se je morala za doseganje ciljev iz NEPN in RN, ki so v javnem interesu, precej zadolžiti; na dan 30. 6. 2022 je kršila pogodbene obveznosti kazalnika zadolženosti pri EIB, kar lahko vpliva tudi na njeno bodoče zadolževanje; za plačilo spornega dela bilančnega dobička bi morala poiskati dodatne (relativno drage) finančne vire, upoštevaje ob tem aktualne kazalnike zadolženosti; v maju 2022 je pri EIB najela posojilo v višini 10 mio EUR; od leta 2019 do leta 2022 je imela vseskozi negativen denarni tok; zaradi nižjih prihodkov je v letu 2022 izvedla manj investicij od predvidenih 22 mio EUR; zaradi ZUOPVCE je imela v obdobju od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022 izpad prihodkov, ta primanjkljaj pa se bo opravil v breme prihodkov. Nadalje je zavzelo stališče, da je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru, ko tožena stranka izvaja gospodarsko javno službo, razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Navedlo je, da je treba posebej upoštevati, da je treba presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz omrežnin, nad odhodki, prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje, da tožena stranka v letu 2022 ni izpolnjevala vseh pogodbenih zavez do bank, ter da je v tem letu poslovala s precejšnjo izgubo. Dodalo je še, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022 (kar je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi izpadlih plačil iz naslova najemnin oziroma omrežnin). V zvezi s tem stališčem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2019.

Povzetek revizije in odgovora na revizijo

Tožeča stranka v reviziji navaja, da je izvajalka gospodarske javne službe družba A., d. o. o., kateri je podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti operaterja distribucije električne energije, in ne tožena stranka. Interes izvajanja gospodarske javne službe, kamor spada tudi razvoj infrastrukture, je mogoče upoštevati (in lahko utemeljuje nujnost omejitve pravice do dividende) samo pri tistih gospodarskih družbah, ki so izvajalke gospodarske javne službe v pomenu iz prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Tega interesa pa ni mogoče upoštevati pri toženi stranki kot zasebni družbi z mešanim lastništvom, ki ne opravlja gospodarske javne službe na podlagi podeljene koncesije, temveč zgolj oddaja takšni družbi svoja sredstva, hkrati pa na trgu opravlja prosto tržno dejavnost. Sicer bi bila manjšinskim delničarjem kršena ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Zato že iz tega razloga ni podlage za odstop od ustaljene razlage pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1. Nadalje pojasnjuje, da NEPN in RN toženi stranki ne nalagata nobenih finančnih obremenitev, saj so obveznosti iz teh aktov (zagotavljanje investicij) breme Republike Slovenije kot nosilke javnega interesa. Meni, da stališče sodišča druge stopnje, da je poslovanje z izgubo samo po sebi razlog, s katerim je mogoče utemeljiti zadržanje bilančnega dobička, nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča (III Ips 45/2019). Prav tako meni, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (III Ips 14/2009) napolnilo pravni standard nujnosti, glede na ugotovljeno dejstvo, da bi lahko tožena stranka nujno potrebne cilje dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način (npr. z dodatnim zadolževanjem).

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da na podlagi sklenjene Pogodbe in v skladu z 69. členom Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) dejansko izvaja storitve gospodarske javne službe distribucije električne energije za distribucijskega operaterja. Glede nujnosti investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo pojasnjuje, da je izpolnitev NEPN v javnem interesu, s tem pa zavezuje tudi toženo stranko kot podjetje za distribucijo električne energije. Nadalje navaja, da odločitev sodišča druge stopnje ne nasprotuje ustaljeni sodni praksi, temveč pojem nujnosti glede na konkretne okoliščine razlaga širše. Dejstvo, da je tožena stranka poslovala z izgubo, pa je le ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo pri napolnitvi pojma nujnosti.

Presoja utemeljenosti revizije

Prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Smisel navedene določbe je v varstvu manjšine pred politiko izstradanja večinskih delničarjev in o določitvi minimalne dividende, ki pripada vsakemu delničarju.1 Pravica do dela dobička je namreč temeljna premoženjska pravica, ki pripada imetniku deleža v gospodarski družbi.

Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 že zavzelo stališče, da za napolnitev nedoločnega pravnega pojma nujnosti iz prvega odstavka 339. člena ZGD-1 ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni. Navedlo je, da se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička ter da mora biti nujen poseg v pravico do udeležbe na dobičku. Povedalo je, da je stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, na ta način določena zelo visoko, ter da je nujnost (ukrepa) mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Zavzelo je stališče, da je mogoče pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Prav tako je tudi v zadevi III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019 navedlo, da je izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala izključena, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Poudarilo je, da ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve t. i. skupne dividende, je treba tako izjemo razlagati restriktivno. Navedlo je še, da je namen ureditve iz obravnavane določbe zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi.

Vrhovno sodišče je tudi že povedalo, da so v zvezi s presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 339. člena ZGD-1 pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe. Relevantno časovno obdobje torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja). Povedano drugače: zadržanje dobička je ekonomsko nujno, če bi izplačilo dividende na podlagi verodostojnega poslovnega načrta v predvidljivem času povzročilo tveganje za obstoj družbe. Upoštevni kriteriji (okoliščine) za presojo so na primer lahko namen družbe in potrebna sredstva za njegovo dosego, finančno stanje družbe, kapitalska struktura, višina in razpoložljivost obstoječih rezerv, kreditna sposobnost in način izkoriščenosti najetih kreditov, višina in ročnost obveznosti, splošne gospodarske razmere in tržni pogoji ter napovedi za zadevno gospodarsko panogo.

Glede na zgoraj navedeno je za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 27. 6. 2022. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa, je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati. Te je sodišče druge stopnje ovrednotilo v 10. točki obrazložitve.

Ureditev v drugem odstavku 2. člena ZGJS, ki določa, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, sama po sebi ne posega v pravico delničarja do izplačila zakonsko določenega minimalnega bilančnega dobička, kar pomeni, da ZGJS ne izključuje uporabe 399. člena ZGD-1 za izvajalce gospodarskih javnih družb.

Okvir za izvajanje gospodarskih javnih služb ureja ZGJS, ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb (1. člen ZGJS). V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZGJS država oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe (le) v naslednjih oblikah: režijski obrat, javni gospodarski zavod, javno podjetje in koncesionar. V konkretni zadevi je A., d. o. o. (prej B., d. o. o.) podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja, ki je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZOEE obvezna državna gospodarska javna služba. Tožena stranka na podlagi pooblastila v okviru tretjega odstavka 69. člena ZOEE2 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE3 in v skladu s Pogodbo izvaja le naloge gospodarske javne službe dejavnosti distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Položaj tožene stranke na trgu je zato v bistvenem opredeljen s Pogodbo, pri sklepanju katere pa je po naravi stvari skrb za zagotavljanje javnega interesa in stroškovne učinkovitosti naložena distribucijskemu operaterju in vladi Republike Slovenije, ki daje predhodno soglasje k sklenitvi pogodbe. Omrežnina, ki jo plačujejo končni odjemalci, je zato le posreden vir za pokrivanje obveznosti iz Pogodbe. Zakonski interventni ukrep (ZUOPVCE) je sicer vplival na položaj distribucijskega operaterja. Je pa ZUOPVCE v drugem odstavku 4. člena hkrati predvidel, da Agencija za energijo spremeni splošni akt, s katerim določa metodologijo za določitev upravičenih stroškov elektrooperaterjev iz 130. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (Uradni list RS, št. 172/21) in v postopku odstopanj od tekočega regulativnega obdobja za leto 2022 zniža priznano stopnjo donosnosti elektrooperaterjev. Zato ni izkazane neposredne povezave med višino omrežnine, ki jo prejme distribucijski operater in višino prihodkov distributerjev.4 Stališče sodišča druge stopnje, da naj bi zakonska ureditev opravljanja javne gospodarske službe na področju distribucije električne energije sama po sebi posegala v splošna pravila o varovani pravici manjšinskih delničarjev tožene stranke do delitve minimalnega dobička, je zato materialnopravno zmotno.

Kot je povedano zgoraj, je za družbo nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem okviru je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na prevzete obveznosti družbe v zvezi z zagotavljanjem investicij v elektroenergetsko infrastrukturo, povzete v 6. in 17. točki obrazložitve te odločbe, zato opredeljujejo cilje družbe. Namen tožene stranke je namreč izvajanje njene izključne dejavnosti, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Tako opredeljen cilj delovanja družbe je zato povezan tudi z nalogami iz drugega odstavka 69. člena ZOEE, ki so usmerjene k zagotovitvi zanesljive oskrbe z električno energijo in k doseganju zahtevanega razvoja elektrodistribucijske infrastrukture. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.

Revidentka izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, da NEPN in RN toženi stranki nalagata obveznost zagotavljanja investicij v elektroenergetsko infrastrukturo. Meni, da so obveznosti iz NEPN breme Republike Slovenije kot nosilke javnega interesa. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je NEPN akcijsko strateški dokument, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek 24. člena Energetskega zakona, EZ-1) in je namenjen doseganju ciljev energetske politike.5 RN distribucijskega sistema pa je operativni načrt, ki ga izdela distribucijski operater, tj. A., d. o. o., ki mora biti usklajen z NEPN (prvi odstavek 76. člena ZOEE). Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka na podlagi NEPN in RN zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, tako predstavlja dejansko okoliščino, na katero je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP). Glede na navedeno bi bilo torej izvajanje nalog, ki jih je prevzela s Pogodbo, ogroženo, če družba ne bi mogla zagotoviti nujnega obsega investicij.

Revidentka pravilno opozarja, da če bi tožena stranka namesto posega v pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku nujno potrebne cilje lahko dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način (npr. z dodatnim zadolževanjem), zadržanje dobička ni utemeljeno. Če bi bilo torej za doseganje zgoraj navedenih ciljev v prihodnosti potrebno dodatno zadolževanje, to samo po sebi ne pomeni ogrožanja obstoja družbe in s tem povezanega ogrožanja izvajanja dejavnosti distribucije električne energije.6 Le če bi bilo takšno financiranje bodočih nujnih investicij zaradi izplačila dobička onemogočeno (če bi na primer tožena stranka zatrjevala in dokazala, da ji banke ne dovoljujejo izplačila dobička, da bi v primeru izplačila dobička prišlo do odpovedi kreditov oziroma ne bi mogla pridobiti drugega finančnega vira ipd.), bi to lahko predstavljajo tveganje za obstoj družbe. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da zgolj dejstvo, da bi bilo bodoče zadolževanje glede na kazalnike zadolženosti dražje (in s tem morda manj gospodarno in primerno), ne zadošča za utemeljeno zadržanje minimalnega dobička. To namreč lahko vpliva le ne višino dobička v prihodnjem obdobju.

Poleg tega je v obravnavanem primeru pomembna tudi okoliščina, da tožena stranka minimalnega dela zajamčenega dobička ni zadržala v celoti, temveč je (skoraj polovico) minimalnega bilančnega dobička uporabila za izplačilo dividend. Le del ga je zadržala. V takšnem primeru mora družba še toliko bolj skrbno utemeljiti, zakaj bi izplačilo le dela minimalnega dobička ogrozilo doseganje zgoraj navedenih ciljev. Za utemeljitev nujnosti zadržanja dobička je tako v tem primeru njeno trditveno in dokazno breme strožje.

Revidentka kot zmotno izpodbija tudi presojo sodišča druge stopnje, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že samo iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022, kar je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi ukrepov v ZUOPVCE (izpada prihodkov v obdobju treh mesecev leta 2022), v zvezi s čimer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019.

Ob pojasnjeni ex ante presoji okoliščin, ki lahko utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička (14. točka te obrazložitve), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da negativen poslovni izid naslednjega leta lahko ogroža ohranitev in dolgoročno donosnost družbe, ni pa nujno. Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je namreč treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine (ki pa v obravnavani in primerjani zadevi niso enake) in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen. V obravnavani zadevi je bil negativen poslovni izid posledica interventnega ukrepa, ki je trajal le tri mesece v letu 2022, kar samo po sebi ne kaže na ogroženost ohranitve in dolgoročne donosnosti družbe. Stališče sodišča druge stopnje, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že (samo) iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022, je zato materialnopravno zmotno.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej nikalen. S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe in na neupoštevanje javnega interesa in interesa končnih odjemalcev električne energije, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

Odločitev o reviziji

Sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialno pravnega stališča, ni odgovorilo na preostale navedbe tožene stranke v njeni pritožbi, s katerimi je izpodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo dostopa do dodatnega zadolževanja za zagotovitev za družbo nujno potrebnih ciljev oziroma ogroženo likvidnostjo (in s tem v zvezi s tveganjem za obstoj družbe). V tem obsegu je ostala pritožba neizčrpana. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o stroških je pridržalo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje naj ob ponovni presoji utemeljenosti pritožbe upošteva tudi okoliščino, da je tožena stranka del minimalnega bilančnega dobička vendarle uporabila za izplačilo dividend. Zakonski dejanski stan iz 399. člena ZGD-1 naj torej presodi tudi v luči te okoliščine. Pooblastila pritožbenega sodišča iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa terjajo tudi preizkus, ali pravilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 daje podlago za uveljavljanje dajatvenega zahtevka za plačilo dividende.

Senat je sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločba Ustavnega sodišča U-I-343/22 z dne 20. 9. 2022, točka 8 obrazložitve.

Glej tudi 20. člen Energetskega zakona (EZ-2).

V zadevi III Ips 14/2009 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je glede na trditve tožene stranke, da bi lahko za dosego zastavljenih ciljev najela kredit, obstajal drug (morda sicer res manj gospodaren) način za dosego zastavljenih ciljev. Zaključilo je, da poseg v pravico do udeležbe na dobičku ni utemeljen.