Jedro

Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je Republika Slovenija A. A., roj. ... 1993, državljanu Pakistana, zaradi protipravnega odvzema prostosti od 15. 2. 2022 od 12.30 ure dalje do 23. 2. 2022 nedopustno posegla v pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.621,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da ga je po tem, ko je ilegalno prestopil slovensko mejo, dne 13. 2. 2022 ob 12.30 uri prijela slovenska policija. Toženka je 23. 2. 2022 izdala sklep št. 2142-519/2022/6 (1222-09), s katerim je tožnika pridržala na podlagi določb Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Ta sklep je bil predmet presoje pred Upravnim sodiščem RS v zadevi I U 249/2022. Po prijetju s strani policije in obravnavi na Policijski postaji Koper je bil tožnik nastanjen v zaprti in nadzorovani del Azilnega doma v Ljubljani, na podlagi sklepa z dne 23. 2. 2022 pa istega dne (to je 23. 2. 2022) premeščen v Center za tujce v Postojni. Tožnik dodaja še, da mu je bil navedeni sklep o omejitvi gibanja ustno naznanjen 23. 2. 2022, vročen pa šele 28. 2. 2022. 2. V skladu z določbami 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) lahko pridržanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, traja največ 48 ur. To pomeni, da bi lahko pridržanje tožnika trajalo najdlje do 15. 2. 2022 do 12.30 ure, dejansko pa mu je bila prostost brez pravne podlage odvzeta do 23. 2. 2022, ko je bil izdan zgoraj navedeni sklep. Vsak, ki mu je odvzeta prostost v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), ima pravico do zagovornika po uradni dolžnosti, ter pravico, da se zoper odvzem prostosti pritoži najkasneje v roku 3 dni od odvzema prostosti, kar tožniku ni bilo omogočeno, saj mu je bil odvetnik oziroma svetovalec za begunce prvič dodeljen šele 28. 2. 2022, ko mu je bil vročen sklep o omejitvi gibanja, pred tem pa mu sodno varstvo ni bilo zagotovljeno. Toženka se glede pridržanja tožnika tudi ne more sklicevati na karanteno v zvezi z boleznijo COVID-19, saj so bili vsi pogoji PCT v Sloveniji ukinjeni 14. 2. 2022. 3. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da ugotovi, da mu je toženka zaradi protipravnega odvzema prostosti od 15. 2. 2022 od 12.30 ure dalje1 do 23. 2. 2022 posegla v njegovo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) oziroma v njegovo pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Predlagal je, da sodišče izvede dokaz z zaslišanjem tožnika ter vpogleda v listine upravnega spisa in sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 249/2022-15 z dne 7. 3. 2022. 4. V vlogi z dne 25. 4. 2022 tožnik izpostavi, da za migrante velja enaka zakonodaja kot za vse ostale pridržane osebe na ozemlju RS. Dejstvo, da je bilo v relevantnem obdobju (pre)veliko oseb, ki so podale namero za mednarodno zaščito v RS in so bile nastanjene v Azilnem domu, pa ne predstavlja podlage, ki bi dovoljevala odvzem prostosti zgolj zato, ker so podale namero za mednarodno zaščito.

5. Pooblaščenka tožnika je z vlogo z dne 30. 12. 2022, po pozivu sodišča, slednjemu sporočila, da ji ni znan naslov tožnika, ki se nesporno ne nahaja več na ozemlju RS. Pri tožbi vztraja. Meni, da tožnik (še vedno) izkazuje pravni interes za predmetni upravni spor, saj bi v primeru ugoditve tožbi pridobil temelj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko.

6. Toženka v vlogi z dne 13. 2. 2023 prereka tožbeni očitek, da režim bivanja v sprejemnih prostorih Azilnega doma predstavlja odvzem prostosti. Po določbah 7. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma, namreč v teh prostorih veljajo posebna pravila glede gibanja. Osebe, ki so nastanjene v sprejemnih prostorih, teh ne smejo zapustiti brez spremstva pristojnih oseb. Ob nastanitvi se jim določi soba, ki je ne smejo zamenjati. Stiki med osebami, ki so nastanjene v sprejemnih prostorih, in nastanjenimi osebami, niso dovoljeni. Poleg navedenega pa je moral Azilni dom upoštevati še posebne ukrepe v zvezi z boleznijo COVID-19, ki so bili na ravni države dokončno odpravljeni šele 31. 5. 2022. Tožnik je podal namero za mednarodno zaščito v RS in je v spornem obdobju čakal na sprejem prošnje ter ustrezne postopke v zvezi s tem. Kolikor je želel oditi iz sprejemnih prostorov in se gibati na območju Azilnega doma, je lahko poklical varnostno osebje ali socialnega delavca. V sprejemnih prostorih pa mu je bila zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine ter dostop do nujnega zdravljenja. Toženka izpostavlja, da v skladu s petim odstavkom 2. člena Pravilnika o postopku s tujcem, policija vlagatelja namere, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v RS, seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma, kar vlagatelj namere potrdi s podpisom. S podpisom te izjave oseba potrdi, da je seznanjena, da zapustitev sprejemnih prostorov pomeni, da ne želi več zaščite v RS in da je obravnavana po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Tožnik je bil torej o navedenem seznanjen in je željo po mednarodni zaščiti izrazil sam, zato se je pričakovalo, da bo sprejel pravila bivanja, ki veljajo v Azilnem domu. Tožnik pa je RS samovoljno zapustil, iz česar izhaja, da je bila zanj le tranzitna država in tako ni imel namena ostati v RS in prositi za zaščito. V zvezi z navedenim toženka predlaga, da sodišče zasliši tožnika. V nadaljevanju toženka sodišče še opozarja, da je v konkretni zadevi vprašljiv pravni interes tožnika. Glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), na katero se sklicuje Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1686/2020-126 z dne 7. 12. 2020 (199. točka obrazložitve), ne zadošča zgolj dano pooblastilo odvetnici, pač pa je treba ugotoviti, ali je tožnik z odvetnico v času trajanja sodnega postopka v stikih.

7. Toženka je sodišču poslala tudi vlogi z dne 19. 4. 2022 in z dne 17. 1. 2023, ki ju sodišče pri odločanju ni upoštevalo (tretji odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Vlogo z dne 19. 4. 2022, ki je naslovljena kot odgovor na tožbo, je podpisala sekretarka, ki ob vložitvi vloge ni izkazala ustreznega pooblastila za zastopanje toženke v tem upravnem sporu in tudi ne, da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodišče je toženko s pozivom z dne 30. 11. 2022 pozvalo, da navedeno pomanjkljivost odpravi. Toženka pomanjkljivosti ni odpravila, pač pa je v vlogi z dne 1. 12. 2022 navedla, da ima sekretarka, ki je podpisala vlogo z dne 19. 4. 2022, pooblastilo za zastopanje toženke v sodnih postopkih v skladu z ZMZ-1, ter da lahko po določbi šestega odstavka 71. člena ZMZ-1 toženko v sodnih postopkih po tem zakonu zastopa javni uslužbenec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, če ima vsaj 5 let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite in ga za zastopanje pooblasti minister oziroma generalni sekretar Vlade RS. Z dopisom z dne 20. 12. 2022 je sodišče toženki pojasnilo, da v obravnavani zadevi ne gre za sodno varstvo po ZMZ-1, pač pa za subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, zato toženke v tem upravnem sporu ne more zastopati oseba, ki izpolnjuje pogoje po zgoraj citirani določbi ZMZ-1 (oseba, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita), ter toženki ponovno dalo možnost, da že opredeljeno procesno pomanjkljivost odpravi v nadaljnjem roku 5 dni. Toženka niti v dodatnem roku pomanjkljivosti ni opravila in je v nadaljevanju postopka sodišču poslala še vlogo z dne 17. 1. 2023, ki jo je podpisala ista sekretarka. Sodišče je s tem, da pri odločanju ne bo upoštevalo vlog toženke z dne 19. 4. 2022 in z dne 17. 1. 2023, na glavni obravnavi dne 15. 2. 2023 seznanilo tudi pooblaščenko tožnika.2

8. Sodišče je 15. 2. 2023 v zadevi opravilo prvi narok za glavno obravnavo. Toženka na narok ni prišla in izostanka ni opravičila, je bila pa nanj pravilno in pravočasno vabljena ter opozorjena na posledice izostanka.3 Sodišče je zato prvi narok za glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti na podlagi določbe drugega odstavka 58. člena ZUS-1. 9. Na naroku je pooblaščenka tožnika vztrajala pri navedbi, da je šlo (tudi) v primeru zaprtja tožnika v nadzorovani del Azilnega doma za nezakoniti odvzem prostosti. Ta del Azilnega doma je sestavljen iz enega večjega prostora (v površini od 50 do 80 m²), s 3 stranišči in 2 tuši, z rešetkami na oknih. V opisani prostor je bilo hkrati zaprtih tudi do 60 tujcev, ki so podali namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in so čakali na (dejansko) oddajo prošnje. Spremstva za odhod iz tega dela Azilnega doma tožnik ni dobil, ni mogel niti do recepcije, do katere ga je ločilo nekaj zaklenjenih vrat. Razmere bivanja so tu še slabše kot v Centru za tujce, saj je prostor bistveno manjši in se osebe med oddelki ne morejo premikati. Pooblaščenka tožnika je (ponovno) poudarila, da so bili že v februarju 2022 odpravljeni vsi ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19. Tudi v drugih zadevah se je toženka vedno sklicevala na te ukrepe in jih dejansko zlorabljala. Tožnik ni vedel in ni bil pravilno seznanjen kaj se od njega pričakuje, ko je bil zaprt v nadzorovanem delu Azilnega doma za rešetkami, kar pa za predmetno zadevo niti ni bistveno. Zaprtje v Azilnem domu je sicer manj restriktivno kot zaprtje v Centru za tujce, vendar gre tudi v tem primeru za odvzem prostosti. Tožnik ni imel možnosti izhoda na sveži zrak, niti za eno uro. To pravico imajo tudi tisti, ki so v zaporu ali v priporu. Zaradi nastanitve (pre)velikega števila oseb v tem delu Azilnega doma tožnik ni mogel niti normalno spati niti dihati, saj so okna majhna in še rešetke so na njih. Tožnik ni mogel niti do najbližje trgovine, kaj šele v center mesta. Pooblaščenka tožnika je za ugotovitev navedenega sodišču predlagala, da opravi ogled nadzorovanega dela Azilnega doma, da kot pričo zasliši svetovalko za begunce B. B.4, da vpogleda mnenje Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) ter da kot pričo zasliši tudi C. C., zaposlenega pri Varuhu5, kolikor bo sodišče štelo za potrebno, glede na vsebino mnenja Varuha.

10. Sodišče je toženki vročilo zapisnik o opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 2. 2023 ter vlogo tožnika z dne 21. 2. 2023, s katero je natančneje opredelil dokaze, predlagane na naroku. V dopisu z dne 2. 3. 2023 je toženko opozorilo, da se lahko o njiju izjavi v roku 15 dni. Toženka se na poziv sodišča ni odzvala.

11. Dne 7. 3. 2023 je Varuh sodišču poslal mnenje, skupaj s fotografijami,6 ki ga je sodišče vročilo obema strankama.

12. Toženka je v vlogi z dne 4. 4. 2023 sodišču predlagala, da kot pričo zasliši mag. Č. Č., direktorico Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, ki dobro pozna nastanitvene razmere v Azilnem domu.

13. Sodišče je 19. 4. 2023 v zadevi nadaljevalo glavno obravnavo, ki se je toženka, ki je bila nanjo pravilno in pravočasno vabljena, ni udeležila.

14. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve, v katerem je tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 249/2022 z dne 7. 3. 2022, ter mnenje Varuha z dne 7. 3. 2023 s prilogo (fotografije). Kot priči je zaslišalo B. B. in mag. Č. Č. Dokazne predloge z zaslišanjem tožnika, z zaslišanjem priče C. C. in z ogledom Azilnega doma je pooblaščenka tožnika umaknila,7 sklicuje pa se na izpovedbo tožnika, ki jo je podal v zadevi I U 249/2022. Zaslišanje tožnika je v vlogi z dne 13. 2. 2023 predlagala tudi toženka, vendar dejstva, ki jih toženka navaja v II. točki navedene vloge in v zvezi s katerimi toženka predlaga zaslišanje tožnika (da je tožnik v spornem obdobju čakal na vložitev prošnje za mednarodno zaščito; da je lahko poklical varnostno osebje ali socialnega delavca, če je želel oditi iz sprejemnih prostorov in se gibati na območju Azilnega doma; da mu je bila v sprejemnih prostorih zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja; da je policija tožnika seznanila s posledicami samovoljne zapustitve Azilnega doma; da je tožnik sam izrazil željo po mednarodni zaščiti ter da je samovoljno zapustil RS), med strankama niso sporna.

15. Pooblaščenka tožnika je na naroku dne 19. 4. 2023 nasprotovala izvedbi dokaza z zaslišanjem priče mag. Č. Č., ker ga je toženka podala šele v vlogi z dne 4. 4. 2023. Po mnenju pooblaščenke tožnika bi lahko toženka dokaze predlagala najkasneje na prvem naroku, to je dne 15. 2. 2023, vendar se tedaj glavne obravnave neopravičeno ni udeležila, zato je z dokaznim predlogom prekludirana. Po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) lahko stranka predlaga nov dokaz tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njegova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče je opravilo tehtanje med načelom koncentracije in pospešitve postopka ter načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe8 in glede na okoliščine konkretnega primera odločilo, da predlagani dokaz z zaslišanjem priče mag. Č. Č. izvede. Tožnik je trditveno in dokazno podlago bistveno nadgradil na prvem naroku za glavno obravnavo, zaslišanje priče, ki ga je po tem predlagala toženka, pa ni v ničemer zavleklo reševanja predmetnega spora, saj je sodišče pričo, ki jo je predlagala toženka, zaslišalo na istem naroku kot pričo, ki jo je predlagal tožnik.

16. Toženka je med postopkom ugovarjala, da tožnik nima (več) pravnega interesa za konkretni upravni spor. Meni, da za obstoj pravnega interesa ne zadošča dano pooblastilo odvetnici, saj mora biti kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen tekom sodnega postopka. Tukajšnjemu sodišču je poznano stališče iz sodbe, št. I U 1686/2020-126 z dne 7. 12. 2020 (199. točka obrazložitve), zavzeto s sklicevanjem na tam citirane sodbe ESČP (opomba 14), vendar meni, da procesna pravila glede obravnave pritožb pred ESČP oziroma glede izbrisa pritožb iz seznama zadev (37. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, v nadaljevanju EKČP) niso ovira, da posamezna država procesna pravila pred nacionalnim sodiščem uredi drugače, to je ugodnejše za stranko. Ob tem sodišče poudarja, da je predmet presoje v konkretni zadevi obstoj posega v pravico po osebne svobode iz 19. člena Ustave, ki je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, tako po Ustavi kot tudi po EKČP, in da je v zadnjem stavku prvega odstavka 37. člena EKČP določeno, da kljub okoliščinam, na katerih temeljijo zadeve ESČP, na katere se sklicuje sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1686/2020-126 z dne 7. 12. 2020, ESČP nadaljuje z obravnavo pritožb, če to zahteva spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih Protokolih.9

17. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ima pravni interes za vložitev tožbe po navedeni določbi vsak, ki trdi, da je oblastni organ s svojim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo), ki je nezakonito, posegel v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, pod pogojem, da za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toženka s tem, ko izraža dvom v obstoječo komunikacijo med tožnikom, ki ni več v RS, in njegovo pooblaščenko, ne zatrjuje okoliščin, s katerimi bi utemeljevala, da tožnik ni oseba iz navedene določbe ZUS-1 in da si z vloženo tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, zato je po presoji sodišča njen ugovor glede pomanjkanja pravnega interesa tožnika, neutemeljen.10 Ovire v komunikaciji med tožnikom in njegovo pooblaščenko, ki je odvetnica, bi bile lahko pomembne, če bi nezadosten obseg komunikacije privedel do položaja, ko tožnik z izrazom svoje volje ne bi mogel vplivati na začetek in nadaljevanje postopka ter bi dejansko ta tekel le zaradi procesnih dejanj odvetnice v nasprotju z voljo njene stranke. Te okoliščine, ki bi vzpostavljale dvom v obstoj pooblastilnega razmerja, sodišču niso razvidne in jih tudi toženka (konkretizirano) ne navaja, kot tudi ne ugovarja pristnosti tožnikovega pooblastila odvetnici za zastopanje v tem upravnem sporu. Ob tem sodišče dodaja, da je na podlagi istega pooblastila pooblaščenka tožnika zastopala tudi v zadevi I U 249/2022.11 **K I. točki izreka**

18. Tožba je utemeljena.

19. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnika dne 13. 2. 2022 ob 12.30 uri prijela policija, po tem, ko je ilegalno prestopil slovensko mejo. Po obravnavi na Policijski postaji Koper je bil tožnik nastanjen v t.i. "oddelku Z" Azilnega doma, kjer je čakal na dejansko vložitev prošnje za mednarodno zaščito v RS, nakar je bil 23. 2. 2022 premeščen v Center za tujce v Postojni.

20. Tožnik zatrjuje, da je bil v zadevnem obdobju (od 15. 2. 2022 od 12.30 ure dalje do 23. 2. 2022) zaprt in zaklenjen v navedenem oddelku Azilnega doma, ki ima na oknih rešetke. Niti za kratek čas ni mogel na sveži zrak, niti do recepcije Azilnega doma, niti do najbližje trgovine, še toliko manj do centra mesta, saj so bila vrata zaklenjena. Zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 v zadevi I U 249/2022 Upravnega sodišča RS je povedal, da je bil ves čas pod nadzorom policije.12 Toženka tekom postopka ni (konkretizirano) prerekala dejanskih navedb tožnika. V vlogi z dne 13. 2. 2023 je navedla, da kolikor je želel tožnik oditi iz sprejemnih prostorov in se gibati na območju Azilnega doma, je lahko poklical varnostno osebje ali socialnega delavca, iz česar logično izhaja, da je bil tožnik zaprt v navedenih prostorih in se ni mogel svobodno gibati niti na območju Azilnega doma, kar izhaja tudi iz navedb toženke v isti vlogi, da je bila tožniku zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja "v" sprejemnih prostorih.

21. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sodišče šteje za dokazane vse relevantne tožbene navedbe, saj jih potrjujejo tako podatki, ki izhajajo iz mnenja Varuha z dne 7. 3. 2023 in mnenju priloženih fotografij, kot tudi izpovedba priče B. B. 22. Iz mnenja Varuha izhaja, da je ta večkrat obravnaval pobude, ki se tičejo zaklepanja namestitvenih prostorov Azilnega doma in je v zvezi s tem opravil tudi nadzorne obiske Azilnega doma. Dne 16. 2. 2022, to je prav v obdobju, ki je relevantno za obravnavano zadevo, sta predstavnika Varuha opravila obisk Azilnega doma in poskusila odpreti vhodna vrata "oddelka Z", v katerem se je tedaj nesporno nahajal tožnik, ter ugotovila, da so vrata zaklenjena. Iz mnenja Varuha in priloženih fotografij izhaja, da je "oddelek Z" pritlična stavba na notranjem dvorišču Azilnega doma. Na oknih oddelka so kovinske rešetke, dvorišče, na katerem se nahaja, pa je ograjeno z visoko kovinsko ograjo, kar pomeni, da lahko posameznik dostopa do oddelka le tako, da gre mimo varnostne službe. Na zadnji strani tega oddelka je manjši ograjen atrij (zunanja kadilnica). Istega dne sta predstavnika Varuha opravila razgovor s socialno delavko, zaposleno v Azilnem domu. Pojasnila jima je, da je "sprejemnica" oziroma zaprti del Azilnega doma namenjen osebam, ki so izrazile namero zaprositi za mednarodno zaščito in čakajo na osebni razgovor za podajo prošnje. Vse navedene osebe so med čakanjem na podajo prošnje zaklenjene v "sprejemnici" in s tem ločene od prosilcev za mednarodno zaščito, ki so prošnjo že podali in so nameščeni v t.i. odprtem delu Azilnega doma. V času razgovora je imela po navedbah socialne delavke "sprejemnica" Azilnega doma dva oddelka in sicer "oddelek A", ki je bil namenjen pozitivnim na COVID-19 (ti niso imeli izhodov na dvorišče, saj so se v Azilnem domu izogibali, da bi imeli varnostniki stike, ki so tvegani za prenos bolezni), "oddelek Z" pa je bil namenjen tistim, ki so bili negativni na testiranju za bolezen COVID-19. Slednji naj bi bili upravičeni do izhodov v spremstvu varnostnika trikrat dnevno, znotraj območja Azilnega doma. Sodišče na tem mestu ponovno izpostavlja, da je toženki vročilo mnenje Varuha, skupaj s priloženimi fotografijami, ki ga tekom postopka ni v ničemer prerekala.

23. Tudi B. B. je zaslišana kot priča povedala, da je v relevantnem obdobju kot svetovalka za begunce zastopala tujce, ki so ji povedali, da so bili v "sprejemnici" Azilnega doma zaklenjeni, izhod so imeli, kolikor ve, samo v atrij, ograjen z rešetkami, kot izhaja iz fotografij Varuha. Pogosto tujci niso vedeli zakaj se nahajajo v teh prostorih zaklenjeni in koliko časa bodo še tam, nekateri izmed njih so bili v času bivanja v teh prostorih tudi brez telefonov, kar je vse še povečevalo njihovo stisko. Vedeli pa so, zakaj se nahajajo na območju Azilnega doma, ter niso imeli pripomb na delo varnostnikov in socialne službe.

24. Priča mag. Č. Č., direktorica Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, je povedala, da je pred predmetnim zaslišanjem vpogledala v azilni register, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v zadevnem obdobju nameščen na "oddelku Z". Ta je lociran na sredini Azilnega doma, ima nameščene rešetke, prvotno je bil namenjen izvajanju ukrepov omejitve gibanja. Tem navedbam priče je sodišče sledilo, saj so skladne z navedbami obeh strank in ostalimi izvedenimi dokazi. Ni pa sodišče verjelo navedbam priče mag. Č. Č., da v relevantnem obdobju med oddelki Azilnega doma ni bilo nobenih razlik (med tistimi tujci, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito in tistimi, ki so na vložitev prošnje čakali); da so lahko tudi iz "oddelka Z" prosto odhajali na dvorišče Azilnega doma ter v jedilnico in upravni del, ki se nahajata zunaj tega oddelka; da se je tedaj izvajalo zaklepanje "le" tistih oseb, ki so bile okužene z boleznijo COVID-19. Da so tujci, nameščeni na "oddelku Z", v relevantnem obdobju iz oddelka prosto izstopali in se prosto gibali na območju Azilnega doma ni tekom postopka zatrjevala niti toženka sama. Izpoved mag. Č. Č. se v delu, v katerem ji sodišče ni sledilo, popolnoma razlikuje od dejstev, ki skladno izhajajo iz vseh drugih izvedenih dokazov. Na konkretno vprašanje pooblaščenke tožnika, kako komentira mnenje Varuha, iz katerega izhaja, da je bil tujec (katerega primer je Varuh obravnaval) v februarju 2022 na "oddelku Z" Azilnega doma zaklenjen, da so na oknih oddelka rešetke in da je lahko iz oddelka izstopil trikrat dnevno v spremstvu varnostnika, je priča mag. Č. Č. zgolj posplošeno odgovorila, da se mnenje Varuha nanaša na konkretni primer, pri čemer lahko Varuh daje le priporočila. Na nadaljnje vprašanje pooblaščenke tožnika, v čem se razlikuje primer osebe, zaradi katere je Varuh obiskal Azilni dom, in primer tožnika, ki sta na "oddelku Z" bivala istočasno, je priča mag. Č. Č. odgovorila, da se je oseba, ki je podala pobudo pri Varuhu, pritoževala zaradi več stvari. Sodišče dvomi v izpoved priče mag. Č. Č. že na podlagi vsebine navedenih odgovorov, ob upoštevanju, da je kot direktorica Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov tudi sama zainteresirana za negativen izid obravnavane zadeve. Nenazadnje pa iz neprerekanega mnenja Varuha izhaja, da je dne 3. 8. 2022, ob nenapovedanem obisku, "direktorica Azilnega doma"13 povedala, da se od aprila 2022 v Azilnem domu ne izvajajo več pridržanja vseh vlagateljev namere za mednarodno zaščito, pač pa "le" tistih, ki so okuženi oziroma za katere se sumi, da so okuženi, z boleznijo COVID-19. Iz navedene izjave direktorice logično izhaja, da se je pridržanje vseh vlagateljev namere za mednarodno zaščito do aprila 2022, torej tudi v obravnavani zadevi relevantnem obdobju, v Azilnem domu izvajalo.

25. Na podlagi vsega navedenega je sodišče ugotovilo, da tožnik v obdobju od 15. 2. 2022 od 12.30 ure do 23. 2. 2022 (to je več kot 7 dni, po tem, ko je že bil pridržan 48 ur, česar s tožbenim zahtevkom ni zaobjel) ni mogel zapustiti oddelka Azilnega doma, na katerem je bil nameščen, saj so bila vrata zaklenjena, na oknih in atriju oddelka pa so (bile) nameščene kovinske rešetke, vsa oskrba, vključno s hrano, je bila tožniku zagotovljena znotraj oddelka. Če so bili tožniku dejansko dovoljeni izhodi, so bili ti zgolj znotraj ograjenega dvorišča Azilnega doma in v spremstvu varnostnika, za omejeni čas.

26. Ugotovljene dejanske okoliščine izvajanja ukrepa (intenzivnost in način njegovega izvrševanja) po presoji sodišča brez dvoma terjajo (nadaljnjo) ugotovitev, da dejanje toženke predstavlja poseg v pravico do osebne svobode tožnika iz 19. člena Ustave. Pri tej presoji je sodišče izhajalo iz kriterijev, ki jih je izoblikovalo Ustavno sodišče RS in ESČP v zvezi z razmejitvijo med omejitvijo svobode gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave) in posegom v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), ki je odvisna od vsakokratnih specifičnih okoliščin konkretnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati celo vrsto kriterijev, kot so vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejuje posameznikovo prostost. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo svobode gibanja je lahko zgolj v stopnji oziroma intenzivnosti odrejenega ukrepa, in ne nujno v naravi oziroma vsebini tega ukrepa.14 Po praksi ESČP v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se je izvajal predmetni ukrep pridržanja tožnika. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje15, na področje določenega dela države16, na kraj (mesto) prebivanja17, na ozemlje ene države18, in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra19. V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.20 Da je šlo za ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, v primerih, ko so bili tujci omejeni na gibanje v okviru Azilnega doma, ob ugodnejših okoliščinah kot v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik zaklenjen znotraj oddelka in se ni prosto gibal niti znotraj prostorov Azilnega doma, se je že izreklo tudi Upravno sodišče RS v sodbah, št. I U 1885/2021-19 z dne 29. 12. 2021 in št. I U 1887/2021-21 z dne 30. 12. 2021. 27. Pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena. Ustava glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena. V drugem odstavku 19. člena Ustave je določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Ustava torej za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje21, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga. Nepomembne za predmetni postopek pa so pravne posledice, ki bi tožnika doletele, če bi samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma (obravnava po ZTuj-2), v zvezi s katerimi toženka zatrjuje, da je bil tožnik z njimi seznanjen in je s podpisom potrdil, da jih sprejema. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik v relevantnem obdobju sploh ni imel možnosti priti v situacijo, ko bi ga navedene pravne posledice doletele, saj je bi na "oddelku Z", znotraj Azilnega doma, zaklenjen.

28. V tretjem odstavku 19. člena Ustave so nadalje določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti22, ob hkratnem spoštovanju drugih ustavnih določb, še posebej tretjega odstavka 15. člena23 in 2. člena Ustave24, saj gre za posege v človekove pravice. Dopustnost posega je nadalje treba presojati tudi v skladu s procesnimi jamstvi iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). Toženka v postopku niti ni zatrjevala, da je v zvezi z ugotovljenim posegom v pravico do osebne svobode tožniku izdala kakršenkoli (individualen) akt ter tožniku v zvezi s tem zagotovila kakršnakoli procesna jamstva.

29. Na tem mestu sodišče dodaja, da podobno kot Ustava pravico do zasebne svobode zagotavlja tudi 5. člen EKČP, ki taksativno našteva primere, v katerih je odvzem prostosti dovoljen.25 Iz sodne prakse ESČP v povezavi s 5. členom EKČP izhaja, da mora imeti vsak odvzem prostosti zakonsko podlago v nacionalnem pravu. Skladen mora biti z materialnimi in procesnimi pravili nacionalnega prava, pomembna pa je tudi vsebina zakonskega varstva, ki mora biti skladna s konvencijskimi pravicami.

30. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je toženka v obdobju od 15. 2. 2022 od 12.30 ure dalje do 23. 2. 2022 tožniku odvzela prostost in da je bil odvzem prostosti protipraven, zato je na podlagi določbe prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotovilo nezakonitost dejanja toženke, to je posega v pravico tožnika do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Kršitev pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave), katerega ugotovitev je tožnik alternativno zahteval, je po vsebini zajeta v okviru kršitve pravice do varstva osebne svobode (19. člen Ustave).

**K II. točki izreka**

31. Ker je sodišče v tej zadevi odločalo o ugotovitveni tožbi v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožnikove ustavne pravice in tožbi ugodilo, je v skladu z določbo prvega odstavka 25. člena ZUS-1 o stroških postopka odločilo po določbah ZPP. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnik, ki je s svojim zahtevkom uspel, upravičen do povrnitve stroškov postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP).

32. Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT), ki jo je ob upoštevanju drugega odstavka 155. člena ZPP treba uporabiti v tej zadevi, v prvi točki Tarifne številke 34 določa, da znaša vrednost vložitve tožbe v upravnem sporu v neocenljivih zadevah 500 točk, v drugi točki iste Tarifne številke pa je določeno, da znaša prva obrazložena vloga 500 točk, nadaljnje obrazložene vloge 50% iz prejšnje točke in druge vloge 25% iz prejšnje točke. Na tej podlagi je sodišče tožniku za tožbo in prvo pripravljalno vlogo priznalo za vsako 500 točk, povečano 2% za materialne stroške, kar znaša 1.020 točk (2x500+2x10), ni pa mu priznalo s stroškovnikom uveljavljanih 250 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2022, saj po podatkih sodnega spisa stranka te vloge ni podala. Za vloge z dne 30. 12. 2022, 21. 2. 2023 in 19. 4. 2023 je sodišče tožniku priznalo za vsako s stroškovnikom uveljavljanih 25% od 250 točk, to je skupaj 187,5 točk, povečano 2% za materialne stroške, skupaj 191,25 (3x62,5+3x1,25). Glede na navedeno je sodišče tožniku za tožbo ter druge vloge priznalo 1.211,25 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 726,75 EUR. Po tretji točki Tarifne številke 34 je sodišče tožniku odmerilo nagrado za zastopanje v višini 1.000,00 EUR (500 točk za prvi narok in 500 točk za nadaljevanje glavne obravnave, skupaj 1.000 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 600,00 EUR. Po določbi prvega odstavka 6. člena OT gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje tudi urnina za porabljeni čas med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro urnina v višini 50 točk. Na tej podlagi je sodišče tožniku priznalo urnino v višini 50 točk za narok, ki je potekal 15. 2. 2023, in urnino v višini 100 točk za narok, razpisan za 19. 4. 2023, skupaj 150 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 90,00 EUR. Po določbi četrtega odstavka 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk, zato je sodišče tožniku iz naslova urnine za čas potovanja za stranko za oba naroka skupaj priznalo 200 točk (20 točk za vsake začete pol ure, to je 5 x 20, glede na to, da znaša vožnja iz ..., kjer ima sedež odvetnica, do sedeža sodišča na Rejčevi ulici 7 v Novi Gorici, po podatkih spletne strani https://www.google.si/maps/ približno 1 uro in 3 minute v eno smer oziroma 2 uri in 6 minut v obe smeri, kar znese 100 točk za posamezen narok oziroma 200 točk za oba skupaj), kar znaša 120,00 EUR. Potni stroški so urejeni v 10. členu OT, tretji odstavek tega člena določa, da se za uporabo osebnega avtomobila odmeri kilometrina v višini najvišjega zneska, ki se po predpisih, ki urejajo dohodnino, ne všteva v davčno osnovo za službeno potovanje. Na tej podlagi je sodišče tožniku za oba naroka skupaj priznalo kilometrino v višini 84,45 EUR (upoštevaje višino najvišjega zneska, ki se ne všteva v davčno osnovo za službeno potovanje, in znaša 0,43 EUR na kilometer ter glede na oddaljenost 2x49,1 km, kolikor po podatkih spletne strani https://www.google.si/maps/ znaša pot iz ..., kjer ima naslov odvetnica, do Rejčeve ulice 7 v Novi Gorici, kjer je sedež sodišča). Glede na vse navedeno je tožnik upravičen do povrnitve stroškov tega postopka v skupnem znesku 1.621,20 EUR, ki jih mora toženka povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe. Rok za plačilo je sodišče določilo na podlagi 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Pooblaščenka tožnika je v tožbi postavljeni zahtevek natančneje opredelila na glavni obravnavi dne 15. 2. 2023. 2 Vloga z dne 19. 4. 2022 je bila namreč pooblaščenki tožnika poslana v vednost in se je nanjo tudi odzvala z vlogo z dne 25. 4. 2022. 3 V vlogi z dne 13. 2. 2023 je toženka navedla, da zaradi neodložljivih obveznosti na glavni obravnavi ne more zagotoviti pooblaščenca, ki ima opravljen pravniški državni izpit. 4 Ki je pogosto v Azilnem domu in je zato dobro seznanjena s tamkajšnjimi razmerami. 5 C. C. se pri Varuhu ukvarja z zadevno problematiko. 6 Po določbi 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) lahko Varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi. 7 Prvi predlog na naroku dne 15. 2. 2023, druga dva pa na naroku dne 19. 4. 2023. 8 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 1/2022 z dne 24. 1. 2023, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-2443/08, ki se nanaša na prekluzije po prvem naroku. 9 Glej tudi 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. 10 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 128/2020 z dne 28. 10. 2020 (8. točka obrazložitve). 11 V okviru katerega je tožnik uveljavljal tudi obravnavani tožbeni zahtevek, ki ga je po pozivu sodišča, zaradi neizpolnjevanja pogojev za uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo, na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 umaknil, nakar je 14. 3. 2022 vložil predmetno tožbo. 12 Na navedeno zaslišanje se je sklicevala pooblaščenka tožnika, zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 3. 2022 je v upravnem spisu. 13 Sodišču sicer ni poznano, ali je bila to prav mag. Č. Č., kar pa za zadevo niti ni bistveno, glede na prej obrazloženo dokazno oceno sodišča. 14 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, in tam navedene odločitve ESČP. 15 Cyprus v. Turkey, 10. 5. 2001. 16 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. 17 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. 18 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. 19 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. 20 Ahingdane v. United Kingdom, 28. 5. 1985. 21 Pri čemer toženka niti ne zatrjuje, da je bil tožnik v relevantnem obdobju okužen z virusom COVID-19. 22 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (12. točka obrazložitve) in št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 (5. točka obrazložitve). 23 V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. 24 Slovenija je pravna in socialna država. 25 EKČP v 5. členu določa: "1. Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: a) zakonit zapor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča; b) zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti; c) zakonit odvzem prostosti, ki je potreben za to, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to nujno utemeljeno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju; d) pridržanje mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzorstva ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred prisojno oblast; e) zakonito pridržanje oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov in potepuhov; f) zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. 2. Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. 3. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c) prvega odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. 4. Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. 5. Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določbami tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine.