Up-285/96

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. M. iz L., ki ga zastopa mag. M. J. N., odvetnik v L. na seji senata dne 23. 6. 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 989/94 z dne 20. 6. 1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1578/94 z dne 14. 9. 1994 in s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani št. II P 244/92 z dne 25. 5. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova revizija zoper drugostopno sodno odločbo, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik mora po teh sodbah izprazniti stanovanje v Ljubljani, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi odločbe Komande garnizona z dne 10. 8. 1991, in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

2.Obrazložitev v izreku navedenih sodb, da Komanda garnizona, stanovanjski organ Ljubljana od 25. 6. 1991 s spornim stanovanjem ni bil upravičen razpolagati in da naj bi torej toženec stanovanje zasedal nezakonito (brez pravnega naslova), temelji na pravnem stališču, da je takrat veljala določba tretjega odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in določba prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91- v nadaljevanju: UZITUL), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z Ustavo Republike Slovenije in z Ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.

3.Pritožnik trdi, da se v spornem stanovanju ne nahaja nezakonito, ker naj bi bila odločba Komande garnizona z dne 10. 8. 1991, s katero mu je bilo sporno stanovanje dodeljeno, ob pravilni uporabi prava veljavna. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi namreč napačno interpretiralo določbe UZITUL.

Ta naj bi zaradi vsebine brionske Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91- v nadaljevanju: Skupna deklaracija), s katero naj bi Slovenija za 90 dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi, stopil v veljavo šele 8. 10. 1996. V vsakem primeru pa naj bi Skupna deklaracija vzpostavila vsaj status quo v razmerjih med državo SFRJ in eno od njenih pravnih naslednic državo Republiko Slovenijo. To naj bi pomenilo, da pravica države Republike Slovenije do razpolaganja s premoženjem SFRJ še ni nastala, pravica SFRJ do tega pa še ni ugasnila. Poleg navedenega pa pritožnik tudi meni, da dodelitev stanovanjske pravice ni razpolaganje v stvarno- pravnem smislu, saj ni šlo za odtujitev ali obremenitev premoženja. Pritožnik naj bi tako v času moratorija veljavno pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju od bivše JLA.

4.Pritožnik zato meni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, uveljavlja pa tudi kršitev 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Trdi, da je bil zaradi svojega statusa imetnika stanovanjske pravice na vojaškem stanovanju postavljen v neenak položaj nasproti drugim imetnikom stanovanjskih pravic na družbenih stanovanjih v upravljanju občin. Vsi tisti, ki so imeli stanovanjsko pravico na družbenem stanovanju v upravljanju občin na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I pop., 9/94 - odl. US, 21/94, 22/94 - odl. US, 23/96, 24/96 - odl. US, 44/96 - odl. US - v nadaljevanju: SZ) so lahko zadevna stanovanja bodisi odkupili bodisi postali najemniki teh stanovanj. Pritožnik kot imetnik stanovanjske pravice na vojaškem stanovanju pa tega stanovanja ne more niti odkupiti niti postati najemnik, ampak se je dolžan iz stanovanja izseliti, čeprav se v njem ne nahaja nezakonito. V podobnem položaju kot je njegov, naj ne bi bilo mogoče nikogar izseliti iz stanovanja. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča naj bi bil tako dvakrat diskriminiran in sicer glede pravice do odkupa stanovanja na podlagi 117. člena SZ kot tudi glede pravice prebivati v tem stanovanju kot najemnik po 147. členu istega zakona.

B.

5.Pritožnik predvsem očita izpodbijani sodbi napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Je pa Ustavno sodišče že z odločbo št. Up-65/94 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS V/2, 192) in št. Up-119/94 z dne 3.4.1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI, 74) presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena UZITUL pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito. Ustavno sodišče se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do 11 obrazložitve svoje že navedene odločbe št. Up 119/94.

6.Za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave pa očitno ne gre. Pritožnik z odločbo organa JLA z dne 10. 8. 1991ni mogel pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom.

Poklic pritožnika z veljavnostjo dodelitve spornega stanovanja nima nobene zveze in pritožnik tudi z ničimer ne utemelji, kako naj bi bila ta okoliščina razlog za zatrjevano drugačno obravnavanje.

7.Kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja, oziroma če bi sodišča z izpodbijanimi sodbami razsodila napak in drugače, kot sicer odločajo v podobnih ali enakih zadevah.

Sodišča so v vseh primerih odločanja o izpraznitvi stanovanj zoper tiste, ki so dobili vojaška stanovanja v uporabo od organov JLA po 25. 6. 1991, zavzemala enako stališče kot v pritožnikovem primeru. Tega pritožnik tudi ne zanika. V čem naj bi izpodbijane sodbe sicer kršile določbo 22. člena Ustave pritožnik ne navaja in ne izkaže, takšnih kršitev pa Ustavno sodišče tudi samo ni opazilo. Pritožnikova pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave torej očitno ni bila kršena.

8.Ker z izpodbijano sodbo pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude