Jedro

S pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje z upoštevanjem trditev tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge z dne 29.3.2017 kršilo 451. in 453. člen ZPP, tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Očitana kršitev pa tudi ni mogla prerasti v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka vsekakor imela možnost, da se do teh tožničinih navedb opredeli v svoji pripravljalni vlogi z dne 23.4.2018. Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predloženih listin in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej. Konkretizacija v tej smeri je potrebna le na obrazložen in specificiran ugovor tožene stranke, da izračun tožeče stranke ni pravilen. Ni namreč na tožnici, da namesto toženke (že v naprej) konkretizira dejstva, na podlagi katerih bi tožena stranka morebiti gradila svoje ugovore.

Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni šlo za navajanje novih dejstev v prvi pripravljalni vlogi, ampak le za specifikacijo (podrobnejšo opredelitev) že zatrjevanih dejstev, zato sodišče prve stopnje z njihovim upoštevanjem tudi ni kršilo določb 451. in 453. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 3.318,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, to je za plačilo zneska 609,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2015 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.718,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer smiselno zoper I. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je pri toženi stranki zavarovala svoj poslovni objekt. Dne 13.5.2015 je pri tožeči stranki prišlo do škodnega dogodka (vdora meteornih voda v njen poslovni objekt), v zvezi s čimer ji je tožena stranka že izplačala 2.773,00 EUR. Vendar tožeča stranka trdi, da tožena stranka pri obračunu škode ni upoštevala običajne tržne cene sanacije objekta, zato v tej zadevi od nje zahteva še 3.928,10 EUR kot neplačano razliko do zneska prijavljene škode v višini 6.701,10 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: 1.) da sta pravdni stranki dne 14.2.2015 sklenili zavarovalno pogodbo Business class po polici št. 000 (priloga A6 spisa); 2.) da je dne 13.5.2015 prišlo do škodnega dogodka z vdorom meteorne vode v objekt tožeče stranke, v zvezi s katerim je tožeča stranka toženi dne 15.12.2015 podala zahtevek za izplačilo škode v višini 6.701,10 EUR (priloga A2 spisa); 3.) da je tožena stranka tožeči priznala zavarovalnino v višini 2.773,00 EUR ter ji jo dne 3.3.30216 izplačala na transakcijski račun; 4.) da med strankama niso sporne količine oziroma obseg (med majem in decembrom 2015) izvedenih sanacijskih del za odpravo zadevne škode; ter 5.) da je strošek odprave škode ob upoštevanju tržnih cen sanacijskih del v letu 20151 znašal 6.091,70 EUR.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje (na katero je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 458. člena ZPP vezano) ter ob pravilni uporabi materialnega prava (zavarovalna pogodba po polici št. 000 (priloga A6 spisa) ter 921. in 943. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku v višini 3.318,70 EUR (kar predstavlja razliko med v tem postopku ugotovljeno višino nastale škode in s strani tožene stranke že poravnanega zneska).

9. S pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje z upoštevanjem trditev tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge z dne 29.3.2017 (red. št. 13 spisa) kršilo 451. in 453. člen ZPP, tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člen ZPP), ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).2 Očitana kršitev pa tudi ni mogla prerasti v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka vsekakor imela možnost, da se do teh tožničinih navedb opredeli v svoji pripravljalni vlogi z dne 23.4.2018 (vročilnica na red. št. 19 spisa ter vloga tožene stranke na red. št. 20 spisa). Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da ji je tožena stranka obračunala in priznala stroške sanacije zgolj v višini 2.773,00 EUR, ker pri tem ni upoštevala običajnih tržnih cen, zaradi česar zahteva še plačilo 3.928,10 EUR kot razliko do škode po svojem obračunu. Vtoževano razliko je razčlenila po posameznih postavkah ter se (zaradi konkretizacije) izrecno sklicevala na svoj in toženkin obračun stroškov, ki ju je tožbi tudi priložila (prilogi A11 in A12 spisa v zvezi z list. št. 1 spisa; da je tožeča stranka tožbi priložila omenjena obračuna izhaja tudi iz toženkinega odgovora na tožbo na red. št. 11 spisa). S tem je po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka v tožbi navedla dovolj podatkov, da je bil omogočen preizkus vtoževane razlike. Kadar vsi elementi izračuna (vtoževane razlike) izhajajo iz predloženih listin (t. j. obračunov stroškov sanacije, s katerima sta bili obe stranki celo seznanjeni že pred pravdo (prilogi A2 in A3 spisa)) in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke (svojega in toženkinega obračuna) posebej. Konkretizacija v tej smeri je potrebna le na obrazložen in specificiran ugovor tožene stranke, da izračun tožeče stranke ni pravilen. Ni namreč na tožnici, da namesto toženke (že v naprej) konkretizira dejstva, na podlagi katerih bi tožena stranka morebiti gradila svoje ugovore.3 V odgovoru na tožbo je tožena stranka zgolj trdila, da bi morala tožnica navesti posamezne postavke obračunov obeh strank in vztrajala pri svojem obračunu, ki naj bi upošteval tržne cene ter navedla njegove posamezne postavke (t. j. cene za posamezna dela glede na opravljene količine oziroma obseg). Kljub temu je nato tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla še cene za m² oziroma uro vseh sanacijskih del po svojem obračunu, ki naj bi ustrezale tržnim, pri čemer potrebne količine teh del (ki jih je predhodno navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo) med strankama niso bile sporne. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tako ni šlo za navajanje novih dejstev v prvi pripravljalni vlogi, ampak le za specifikacijo (podrobnejšo opredelitev) že zatrjevanih dejstev, zato sodišče prve stopnje z njihovim upoštevanjem tudi ni kršilo določb 451. in 453. člena ZPP.4

10. Zgoraj izpostavljeno procesno gradivo je nedvomno zadoščalo za preizkus skladnosti tožničinega obračuna stroškov sanacijskih del z njihovimi tržnimi vrednostmi v relevantnem obdobju in posledično utemeljenosti višine njenega zahtevka ter niti sodišče prve stopnje, niti sodna izvedenka, nista dopolnjevala tožničinih trditev. Toženkine pritožbene navedbe v zvezi z nedopustnim upoštevanjem amortizacije tekstilnega poda v izvedenskem mnenju pa so povsem nejasne. Namreč pravdni stranki nista zatrjevali nepotrebnosti menjave tekstilnega poda in ne njegove amortizacije, zato ju sodna izvedenka pri oceni tržne vrednosti zadevne sanacije, na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, sploh ni upoštevala.5

11. Tožena stranka odločitvi o pravdnih stroških (smiselno) nasprotuje le z argumentom nepravilnosti izpodbijanega dela odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Če je bila škoda reparirana, sodišče o njeni višini odloči na podlagi stroškov reparacije, v nasprotnem primeru pa povračilo odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2716/2014 z dne 14.1.2015). 2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1607/2018 z dne 28.11.2018. 3 Podobno npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 203/2020 z dne 9.4.2020, opr. št. I Cpg 1159/2016 z dne 26.1.2018, opr. št. II Cpg 628/2015 z dne 11.6.2015 in opr. št. I Cpg 255/2013 z dne 20.2.2014 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1861/2014 z dne 10.11.2014. 4 Npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 8/2018 z dne 17.4.2018, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 840/2017 z dne 11.10.2017 in opr. št. II Cp 3023/2015 z dne 17.12.2015 ter N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, str. 716. 5 Str. 6. izvedenskega mnenja na red. št. 28 spisa.