Jedro

Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je mogoče z uspehom uveljavljati le, če revident natančno in konkretno opredeli pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navede okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opravi primerjavo pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstopanje in zatrjevano odstopanje tudi utemelji.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energijo in prostor, Območne enote Celje - Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Celje, št. 06122-172/2011/10 z dne 4. 7. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ inšpekcijskemu zavezancu družbi A., d. o. o. (revidentki), naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta na zahodnem delu zemljišča parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka), da mora v roku štirih mesecev po vročitvi odločbe odstraniti objekt na zahodnem delu zemljišča parc. št. ... k.o. ..., in sicer: a) severni del objekta tlorisne velikosti 5,0 x 5,8, višine 4,4 m (2,6+1.8m) in b) južni del objekta tlorisne velikosti 5,0 x 6,3m, višine 4,6 m (2,6+1,8m) ter vzpostaviti zemljišče v stanje pred gradnjo na svoje stroške, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (2. točka izreka), izrekel je prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 (3. točka izreka), ter odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je v postopku ugotovil, da investitor za gradnjo objekta ni imel gradbenega dovoljenja in da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo (12.1.točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-284/2012/2-06421113 z dne 27. 12. 2012, zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa (1. točka izreka), zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka za izdajo te odločbe niso nastali (3. točka izreka).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/2008, Up-1124/08, Up-1186/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi revidentka izpodbija odločbo, s katero ji je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta. V tej inšpekcijski odločbi revidentkina obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni revidentkina navedba, da znaša vrednost spora (punctum) 21.000,00 EUR. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr.: X Ips 237/2009, X Ips 169/2010, X Ips 89/2011, X Ips 32/12, X Ips 134/2013).

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri revidentka tudi uveljavlja dovoljenost revizije, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki po ZUS-1 niso urejena, mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, v svoji vlogi natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji predložiti (peti odstavek 367.b člena ZPP).

10. V obravnavani zadevi revidentka pravnega vprašanja ne izpostavlja temveč zgolj navaja: „da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi,“ v nadaljevanju obrazložitve revizije pa še navaja: „ da se ne strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da se mora upoštevati zakon, ki je veljal ob izdaji prvostopne odločbe, da je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s sodno prakso, ki je ves čas enaka in iz katere izhaja, da se v primeru spremembe zakonodaje, upošteva za kršitelja milejši zakon“.

11. S takimi navedbami pa revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenim v 9. točki te obrazložitve. Iz vprašanja, ki je zastavljeno na načelni (splošni) ravni, in iz vsebine revizije je sicer mogoče razbrati, da ima revidentka pomisleke o tem, katere predpise so dolžni uporabiti upravni organi in sodišče prve stopnje v primerih, kot je obravnavani. Splošen odgovor na revidentkine navedbe izhaja že iz načela zakonitosti (6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 224/2007, X Ips 496/2010), to je, da se v upravnem odločanju praviloma uporablja predpis, veljaven v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače. V upravnem sporu presoje zakonitosti upravnega akta pa se zakonitost upravnega akta presoja po dejanskem in pravnem stanju njegove izdaje (npr. X Ips 243/2013).

12. Ker upoštevajoč navedeno revidentka pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve (9. točka te obrazložitve) ni izpostavila, po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

13. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je mogoče z uspehom uveljavljati le, če revident natančno in konkretno opredeli pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navede okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opravi primerjavo pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstopanje in zatrjevano odstopanje tudi utemelji (npr. X Ips 513/2009, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012). Tega revidentka ni storila, niti ni, pri sklicevanju na sodno prakso, navedla opravilnih številk zadev Vrhovnega sodišča (9. točka te obrazložitve) niti ni predložila kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje (peti odstavek 367.b člena ZPP). Glede na navedeno revidentka ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma ni izkazala njeno neenotnost v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (1. in 2. točke), je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).