Jedro

Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe s 5. 11. 2025 (I. točka izreka) in zavrglo tožbo ter predlog za izdajo začasne odredbe zoper drugega in šestega tožnika, ker je bilo v ločenem postopku o njunem predlogu že pravnomočno odločeno (II. točka izreka). Glede ostalih tožnikov je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki prepovedalo v bodoče motiti posest tožnikov na nepremičnini z ID znakom: del stavbe X-2354-17 ( v nadaljevanju soba za strežnike) na način, da zaklepa ključavnice na vhodnih vratih in s tem onemogoča vstop z elektronsko kartico ter kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožnikov na tej nepremičnini z namenom, da se jim onemogoči izvrševanje posesti navedene nepremičnine (III. točka izreka). Prepovedalo ji je tudi motiti njihovo soposest na nepremičninah z ID znakom: parcela X 000/11, 000/12 in 000/13 (v nadaljevanju parkirišče) z nameščanjem ali parkiranjem kombijev ali drugih osebnih vozil, tako da preprečuje dovoz do parkirišč in uporabo parkirišč na zahodnem delu poslovne stavbe na Ulici 98 (IV. točka izreka). Restitucijska tožbena zahtevka glede vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja z odklenitvijo ključavnice na vratih sobe za strežnike in odstranitvijo dveh parkiranih kombijev je zavrnilo (V. in VI. točka izreka), prav tako je v celoti zavrnilo restitucijski in prepovedni zahtevek glede motenja uporabe kotlovnice (VII. točka izreka) ter predlog za izdajo začasne odredbe za omogočanje neovirane uporabe sobe za strežnike (VIII. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IX. točka izreka).

2.Zoper I., III., IV. in IX. točko izreka sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikom pa naloži povračilo njenih stroškov postopka.

V zvezi z dopustitvijo spremembe tožbe sodišču očita kršitev 30. člena (pravilno 32. člena) Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa rok za vložitev tožbe. Ker je bila sprememba tožbe vložena po poteku subjektivnega in objektivnega roka, je sodišče ne bi smelo dopustiti, temveč bi moralo tožbo zavreči. Ne drži, da sprememba tožbe predstavlja konkretizacijo zahtevka, saj je bistvena razlika med zahtevki za izročitev ključev nove ključavnice, odklepanjem obstoječe ključavnice in izročitvijo elektronske kartice. V tem delu je sklep tudi neobrazložen. Ker so tožniki zahtevek spreminjali, je jasno, da s ključi niso razpolagali, prav tako tudi ne z elektronskimi karticami ter vsi niso imeli posesti nad sobo za strežnike. To velja za prvega, četrtega, petega in sedmega tožnika, zato je treba zoper njih zahtevek zavrniti. Ključ in elektronsko kartico je imel samo A. A., ki je lahko v prostor nemoteno dostopal.

Dokazni postopek je pokazal, da tožniki niso imeli dejanske posesti nad parkirišči. Parkirišče je bilo javna površina v zasebni lasti, na katerem je lahko parkiral vsak, takšen sistem parkiranja pa ne more ustvarjati posestnega stanja, ki bi bilo varovano. Trditvena podlaga tožnikov o načinu parkiranja je pomanjkljiva do te mere, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti. Parkiranje kombijev ni v celoti onemogočilo parkiranja ostalim tretjim osebam. Odločitev sodišča je v nasprotju z odločitvijo v zadevi VSL I Cp 2045/2016, ki za pravno varovano posest izpostavlja kriterija izključnosti in trajnosti uporabe.

Napačna je odločitev o stroških postopka, saj so tožniki le delno uspeli z dvema zahtevkoma, preostalih pet pa je bilo zavrnjenih. Zato bi morali kriti 71 % stroškov toženke.

3.Na pritožbo so odgovorili tožniki in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

O dopustnosti spremembe tožbe in zamudi roka za varstvo posesti sobe za strežnike

5.V skladu z določilom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. S trenutkom, ko toženka spremembi tožbe nasprotuje, nastopi položaj, v katerem mora sodišče odločiti, ali je sprememba tožbe smotrna (185. člen ZPP). Sodišče torej ločeno presoja dopustnost spremembe tožbe in šele nato procesne pogoje za njeno obravnavanje, kot je pravilno ravnalo tudi v konkretnem primeru. Pritožbeni očitek, da je sodišče z dopustitvijo spremembe tožbe kršilo 32. člen SPZ, ki ureja prekluzivne roke za vložitev tožbenega zahtevka v motenjski pravdi, je glede na navedeno neutemeljen.

6.Restitucijski in prepovedni zahtevek sta ločena dajatvena zahtevka, ki lahko delita različni usodi. Pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno spremembo tožbe v zvezi s sobo za strežnike le glede restitucijskega zahtevka, ne pa glede prepovednega zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 32. in 33. točke obrazložitve sklepa, da so tožniki s prepovednim zahtevkom ves čas postopka zasledovali isti cilj, torej poseganje v njihovo posest z namenom, da se jim onemogoči njeno izvrševanje, kar je zapisano v vseh verzijah prepovednega zahtevka. Ta je bil le natančneje specificiran, zato v tem delu tožba ni bila spremenjena.

7.Sodišče bi moralo restitucijski zahtevek, za katerega je presodilo, da je bil zaradi spremembe tožbe vložen prepozno, zavreči. Ker pa je ugotovilo, da slednji tudi ni utemeljen, saj je bilo prejšnje stanje že vzpostavljeno, ga je zavrnilo. Obe odločitvi sta za toženko ugodni, zato pritožbeno sodišče v izrek izpodbijanega sklepa ni poseglo.

O posesti tožnikov na sobi za strežnike

8.Sodišče je v 27. točki obrazložitve sklepa podrobno navedlo razloge, zaradi katerih je sledilo tožnikom o izvajanju soposesti sobe za strežnike, v kateri se nahajajo tudi naprave, ki služijo stavbi kot celoti. Čeprav vsi niso razpolagali s ključi in elektronsko kartico za dostop, so posest izvajali tako, da so skladno z dogovorom kartico dobili pri A. A. Ob odklenjenih vratih jim je bil s tem vstop omogočen. S pritožbenim izpostavljanjem dejstva, da vsi tožniki niso razpolagali s ključi ali elektronsko kartico, pritožnica ugotovitev sodišča o obstoju soposesti ne uspe ovreči. Posledično je ob ugotovljenem motilnem dejanju pravilen tudi zaključek o utemeljenosti prepovednega zahtevka, s katerim se toženki prepovedujejo ravnanja, ki bi tožnikom onemogočala dostop do spornega prostora.

O motenju soposesti parkirišča

9.V trditvenem gradivu so tožniki postavili zadosten opis izvajanja posesti in motilnega ravnanja toženke, zato o nesklepčnosti tožbe ni mogoče govoriti. Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.

10.Sodišče je v 40. točki obrazložitve sklepa na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je toženka s postavitvijo dveh kombijev čez več parkirnih mest oz. celo na sredini parkirišča izven parkirnega prostora bistveno posegla v dotedanji način izvrševanja posesti ter zmanjšala število parkirnih mest, ki so bila na razpolago tožnikom in njihovim strankam, pri čemer takšno ravnanje ni bilo enkratno. Zato je utemeljeno ugodilo prepovednemu zahtevku, ki v bodoče takšna ravnanja toženke prepoveduje.

11.Zadeva VSL I Cp 2045/2016 z obravnavano ni primerljiva, saj sta tam tožnika zahtevala posestno varstvo na točno določenih parkirnih mestih, kar je narekovalo presojo zunanje vidnosti, izključnosti in trajnosti posesti na posameznem prostoru. Očitek odstopa od sodne prakse tako ni utemeljen1, prav tako tudi ne očitek zmotne uporabe materialnega prava.

O stroškovni odločitvi

12.Sodišče je v 48. točki sklepa pojasnilo razloge za uporabo možnosti iz drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče ob delnem uspehu strank v postopku odloči, da vsaka krije svoje stroške postopka. Drži sicer, da so tožniki uspeli le s prepovednima zahtevkoma glede motenja posesti sobe za strežnike in parkirišča, vendar pa z zavrnitvijo restitucijskih zahtevkov posebni stroški niso nastali. Upoštevajoč zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in zahtevka za posestno varstvo kotlovnice je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na naravo spora in cilj preprečitve samovolje pravilno, da stranki sami krijeta stroške, ki so jima s postopkom nastali.

Sklepno

13.Po navedenem pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

14.Toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker tožniki v odgovoru na pritožbo na pritožbene navedbe ne odgovarjajo vsebinsko, ne gre za potrebno vlogo in stroške za sestavo te vloge krijejo sami (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj sklep VSL II Cp 1814/2019.