Jedro

V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja torej ni navedeno, kateri so lažni podatki oziroma zakaj je račun družbe Y. d.o.o. lažen, saj je navedba "lažni račun" presplošna in preohlapna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je doslednejša konkretizacija nujna, saj je navedba lažnih podatkov konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Pritrditi je potrebno prvostopenjskemu sodišču, da te konkretizacije ni mogoče dopolniti z vsebino obrazložitve obtožnice.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da se v delu pod točko II. obtožnice zoper A. A. in pravno osebo X. d.o.o. in v delu pod točko III. obtožnice zoper A. A. in pravno osebo X. d.o.o., obeh zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B in glede pravne osebe v povezavi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), obtožba ne dopusti in se kazenski postopek v tem delu ustavi. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka v tem delu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun. V točki II. izreka sklepa je glede ugovorov zagovornikov obdolženih B. B., C. C. in A. A. v delih, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pod točko I. obtožbe odločilo, da se le-ti zavrnejo kot neutemeljeni.

2. Zoper I. točko izpodbijanega sklepa se je zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP pritožila državna tožilka in predlagala, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A. pod točko I. razveljavi, ugovore obdolženega A. A. pa zavrne in obtožbo zoper obdolženega dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica izpostavlja, da iz aktivnosti obdolženega A. A. in njegovega zagovornika, odvetnika D. D., tekom preiskave izhaja, da sta oba očitke zahteve za preiskavo in kasneje obtožnice razumela, torej da sta razumela, katerega kaznivega dejanja ga tožilstvo obtožuje in posledično v tej smeri niti nista vložila ugovora zoper obtožnico. Izpostavlja tudi, da je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 27. 5. 2016 uvedla preiskavo, ko je očitno ugotovila, da le-ta vsebuje vse potrebne sestavine, ki jih določa tretji odstavek 168. člena ZKP, torej tudi opis dejanja, pa se zoper ta sklep niti obdolženec niti njegov zagovornik nista pritožila; da je nato izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 8. 7. 2016 zavrnil vse pritožbe zoper sklep o začetku preiskave, pa po uradni dolžnosti ni ugotovil nepravilnosti glede opisa kaznivih dejanj in da je nato izvenobravnavni senat 8. 12. 2016, 13. 3. 2017 in 20. 4. 2018 odločil o dokaznih predlogih zagovornika A. A., pa v zvezi z opisom obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni ugotovil nepravilnosti, pomanjkljivosti ali konkretiziranosti, čeprav ga k temu zavezuje določba 181. člena ZKP.

5. Pritožbeno sodišče slednjemu sicer ne more oporekati, vendar pa po presoji sodišča druge stopnje vse izpostavljeno ne more vnesti dvoma v pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da sta opisa dejanja v točki II. in III. obtožnice, ki se nanašata na obdolženega A. A. in pravno osebo X. d.o.o. zaradi dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B, nekonkretizirana in posledično tudi ne morejo ovreči pravilnega zaključka izpodbijanega sklepa, da očitani dejanji v točkah II. in III. obtožnice nimata vseh znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. 6. Pritožnica sicer utemeljeno izpostavlja v isti kazenski zadevi sprejetih več odločitev prvostopenjskega sodišča, ki opisa obdolženemu A. A. očitanih kaznivih dejanj, opisanih v točkah II. in III. obtožbe, niso problematizirala, kot tudi, da v tej smeri obdolženec po svojem zagovorniku zoper obtožbo sploh ni ugovarjal, zato meni, da tudi navedeno pritrjuje temu, da je opis dogodkov v tenorju obtožnice razumljiv, da so konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja in da obdolženi glede na jasno postavljen okvir obtožbe natančno ve, pred čem se brani.

7. Res mora opis kaznivega dejanja v sodbi oziroma obtožnici vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je tudi, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Vendar pa sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.1

8. Pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (točka 4 in nadaljnje), navedlo jasne in natančne razloge, na podlagi katerih ugotavlja, da kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1, ki se pod točkama II. in III. obtožnice očita obdolženemu A. A., ni dovolj konkretizirano. Slednjemu je potrebno pritrditi, saj tudi sodišče druge stopnje glede točke II. obtožnice ugotavlja, da iz opisa ne izhaja konkretizacija lažnega računa. Obtožba se namreč v tem delu nanaša na lažni račun za opravljene storitve, ki naj bi ga izdala družba Y. d.o.o. dne 30. 3. 2012 in ga je A. A. kot direktor družbe X. d.o.o. dne 30. 4. 2012 vključil v mesečni obračun DDV za mesec marec 2012, ki je bil predložen davčnemu organu ter na ta način neupravičeno uveljavljal 20% odbitni DDV in družbi X. d.o.o. ob izognitvi plačilu DDV pridobil premoženjsko korist v znesku 165.000,00 EUR. V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja torej ni navedeno, kateri so lažni podatki oziroma zakaj je račun družbe Y. d.o.o. lažen, saj je navedba „lažni račun“ presplošna in preohlapna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je doslednejša konkretizacija nujna, saj je navedba lažnih podatkov konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Pritrditi je potrebno prvostopenjskemu sodišču, da te konkretizacije ni mogoče dopolniti z vsebino obrazložitve obtožnice. Iz slednje res jasno izhaja, da družba Y. d.o.o. teh storitev po pogodbi ni niti opravila niti ni izdala spornega računa, vendar je ta del opisa iz opisa kaznivega dejanja izostal, zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom izpodbijanega sklepa v točki 5 ter zaključku, da obdolžencu očitano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. Navedba lažnih podatkov je, kot je bilo že navedeno, konstitutiven znak kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje,2 zaradi česar je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se obtožba v točki II. na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ne dopusti in se kazenski postopek v tem delu ustavi.

9. Enako velja tudi glede razlogov, navedenih v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj se ti nanašajo na kaznivo dejanje, opisano pod točko III. obtožnice, ki obdolženemu A. A. očita, da je kot direktor družbe X. d.o.o. davčnemu organu 26. 2. 2009 posredoval mesečni obračun DDV za mesec januar 2009, ki je vseboval vstopni DDV za nabavo nepremičnin, družba X. d.o.o. pa je neupravičeno uveljavljala 20 % odbitek DDV in tako zavedla davčni organ, da ji je na njen račun vrnil DDV v višini 79.581,63 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu zaključku izpodbijanega sklepa, da iz opisa dejanja ne izhajajo nobene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, zakaj je bilo uveljavljanje vstopnega DDV neupravičeno in kateri so bili lažni podatki, s katerimi je bil davčni organ zaveden. Tudi v tej točki prvostopenjsko sodišče izpostavlja obrazložitev obtožnice, iz katere je razbralo, da družba X. d.o.o. ob nabavi nepremičnin ni bila upravičena do odbitka DDV, ker nabavljena nepremičnina ni bila uporabljena za namene obdavčenih transakcij. Vendar pa je pravilno ugotovilo, da tožilstvo zakonskega znaka „dati lažne podatke“ v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziralo, zaradi česar je napravilo pravilen zaključek, da dejanje pod točko III. obtožnice nima vseh znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišče zato prvostopenjsko sodišče obtožbe v tem delu, sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, utemeljeno ni dopustilo in je kazenski postopek v tem delu zoper obdolženega A. A. in družbo X. d.o.o. ustavilo. Slednjega pa pritožnica tudi v nadaljevanju pritožbe s prepisom II. in III. točke obtožnice, ki se nanašata na obdolženega A. A., ni uspela ovreči, saj v tem delu svoje pritožbe dejansko v ničemer ne izpodbija razlogov izpodbijanega sklepa.

10. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, ki jih sicer preverja po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tako tudi sodba VS RS I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008 in druge. 2 Smiselno tako tudi sodba VS RS I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016.