Jedro

Ker je s pogodbo dogovorjeno, da je osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamičnimi odjemalci toplotne energije za zadevno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, iz katerega izhaja, da je tožena stranka za dobavljeno količino toplote dolžna plačati delež v višini 23,171%, tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije v način delitve ne more (ne sme) posegati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79565/2014 z dne 12. 6. 2014 ohrani v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 10.976,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 2. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2014 (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 415,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek sklepčen tudi po višini. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da tožeča stranka glede višine vtoževane terjatve ni podala konkretnih navedb, še manj pa je za te svoje navedbe ponudila ustrezne dokaze. Tožeča stranka bi morala zatrjevati obdobje in količino toženi stranki dobavljene toplotne energije in nato z ustreznimi in prepričljivimi dokazi dokazati, da je zaračunano količino dejansko dobavila. Pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, niti ni naloga sodišča, da brez trditvene podlage opravlja izračune in preverja pravilnost vtoževane terjatve na podlagi predloženih dokazov. Račun pa ne dokazuje, da je bila toplota v zaračunani količini dobavljena in porabljena, saj je račun v skladu s sodno prakso enostranska listina, ki jo je izdala tožeča stranka in sama po sebi še ne dokazuje ničesar. Pritožba se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da določba 67. člena Stvarnopravnega zakonika ni kogentne narave v tem smislu, da stranki ne bi mogli določiti drugačnega (strožjega) soglasja glede spremembe razdelilnika stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vtoževano terjatev utemeljevala na podlagi pogodb o dobavi toplote, po katerih uporabnikom (tudi toženi stranki) zaračunava dobavljeno toploto na skupnem odjemnem mestu na D. Pojasnila je, da se dobavljena količina toplote ugotovi neposredno na podlagi odmerka toplotnega števca, nameščenega na skupnem merilnem mestu v toplotni postaji ter da se je tožena stranka na podlagi navedenih pogodb zavezala k plačilu 23,177% deleža od količin, izmerjenih na skupnem števcu.

6. Bistvo ugovornih navedb tožene stranke je spornost osnove za razdelitev stroškov dobave toplote med posamične odjemalce toplotne energije na odjemnem mestu.

7. Ni sporno, da sta se pravdni stranki v 9. členu pogodbe o dobavi toplotne energije (priloga A1, A2) dogovorili, da je osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamičnimi odjemalci toplotne energije za zadevno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, ki je bil kot priloga sestavni del pogodbe in iz katerega izhaja, da je tožena stranka za dobavljeno količino toplote dolžna plačati delež v višini 23,171%.

8. Ali se delilnik stroškov lahko spremeni le s soglasjem vseh solastnikov oziroma s soglasijem solastnikov, katerih idealni deleži sestavljalo več kot polovico njene vrednosti, je za predmetni spor pravno nepomembno. Tožeča stranka kot dobavitelj toplote namreč v način delitve obveznosti med več uporabniki ni upravičena oziroma niti ne sme posegati, temveč je na podlagi pogodbe zavezane le, da skupno obveznost odjemalcev mednje razdeli po s strani odjemalcev predloženem delilniku stroškov. Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi ji odjemalci dostavili novi delilnik stroškov, ki bi ga na podlagi drugega odstavka 10. člena pogodb morala upoštevati od prvega naslednjega obračunskega obdobja po prejemu.

9. Tožena stranka ni ugovarjala, da dobavljene toplote ne bi prejela, temveč je višini vtoževane terjatve ugovarjala le z navedbo, da naj bi vtoževani znesek presegal količino toplote, ki ji je bila dejansko dobavljena. Ob navedenem pavšalnem ugovoru je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede zatrjevanega dolga s predložitvijo toženi stranki poslanih računov, iz katerih je jasno razviden delež odjemalca, stanje količine dobavljene toplote (staro in novo), obdobje, v katerem je bila toplota dobavljena ter po kakšni ceni. Tožena stranka prejema računov ni zanikala, prav tako pa tudi ni navedla, da bi na račune podala kakršnokoli reklamacijo glede pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino s strani tožeče stranke opravljene storitve oziroma, da bi v zakonsko postavljenem roku uveljavljala pravice iz naslova stvarnih napak.

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.