26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 98/98 z dne 10. 12. 1998 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo ugodeno reviziji nasprotne - tožene stranke in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenjeni tako, da se celotni tožbeni zahtevek (zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje, z ugotovitvenim delom vred) zavrne, tožnik pa je dolžan plačati toženi stranki tudi pravdne stroške. Navaja, da iz v postopku izvedenih dokazov ter ob upoštevanju zakonske definicije primernega stanovanja in najpotrebnejših prostorov izhaja, da je dvosobno stanovanje, ki ga je želel odkupiti, primerno stanovanje in da dejansko ne gre le za najpotrebnejše prostore, kar sta ugotovili tudi prvo in drugostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče naj bi brez ustrezne pravne argumentacije ocenilo, da v pritožnikovem primeru ne gre za stanovanje, temveč za najpotrebnejše prostore, na katerih po izrecni določbi prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice, zato pritožnik ne more pravno veljavno odkupiti stanovanja v smislu privatizacijskih določb Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ).

2.Meni, da izpodbijana sodba krši 14. člen Ustave, ker naj bi bil z njo postavljen v neenakopraven položaj glede na imetnike stanovanjske pravice, ki so stanovanja odkupili, tudi s takšnimi, ki so se v stanovanja vselili brez pravne podlage in stanovanjsko pravico na podlagi zakona kasneje pridobili, za kar obstajajo številni primeri iz sodne prakse. Ker izpodbijana sodba pritožniku onemogoča odkup stanovanja, naj bi se mu na ta način odtegnila tudi pravica do pridobitve lastninske pravice na stanovanju, kar po njegovi oceni predstavlja poseg v 33. člen Ustave. Navaja, da je celotno kupnino po pravnomočnosti sodne odločbe, ki je ugodila njegovemu zahtevku, že plačal (četudi tožena stranka z njim ni hotela skleniti pogodbe) in s tem lastninsko pravico dejansko že pridobil. Kasnejša drugačna odločitev Vrhovnega sodišča naj bi mu tako že obstoječo lastninsko pravico brez tehtne pravne podlage odvzela.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati niti v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti v materialno in procesnopravno pravilnost izpodbijane sodbe samo po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Iz stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da stanje prostorov, ki so bili pritožniku dejansko dodeljeni, za ugotovitev pritožnikovega statusa na njih sploh ni relevantno (četudi je prvostopno sodišče izvajalo dokaze v tej smeri). Ker mu je bilo sporno stanovanje dodeljeno kot najpotrebnejši prostor z odločbo tožene stranke, ki jo je ta izdala na podlagi sodno ugotovljene pravice pritožnika do najpotrebnejših prostorov (ob istočasni izgubi stanovanjske pravice na trisobnem stanovanju z dolžnostjo izselitve), mu gre po stališču Vrhovnega sodišča (ne glede na stanje dodeljenih prostorov) zgolj za takšne najpotrebnejše prostore predpisan status uporabnika le-teh, ki se mu tudi kasneje na podlagi pogodbe ali zakona ni spremenil. Zahtevek uporabnika najpotrebnejših prostorov po prodaji stanovanja pa, drugače kot zahtevek imetnika stanovanjske pravice, nima podlage v zakonu.

5.Glede na navedeno je smiselni očitek kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) zaradi očitne napačnosti izpodbijane sodbe in pomanjkanja razumne pravne obrazložitve očitno neutemeljen. Glede na zakonsko podlago se zavzeto stališče Vrhovnega sodišča ne da oceniti za očitno napačno, izpodbijana sodba ni brez ustrezne pravne argumentacije, izhaja pa iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji (glede po razumni oceni Vrhovnega sodišča relevantnih dejstev).

6.Navedeno stališče očitno tudi ni v neskladju s 14. členom Ustave. To načelo je lahko kršeno le, če se brez stvarno utemeljenih razlogov različno obravnavajo primeri, ki se v bistvenih pravno relevantnih okoliščinah ne razlikujejo.

Pritožnik, ki je pridobil le status uporabnika, svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so (na podlagi zakona) pridobili status imetnika stanovanjske pravice, četudi so predhodno bivali v stanovanju brez pravnega naslova. Zato je v tem delu očitno neutemeljeno tudi sklicevanje na drugačno sodno prakso v smislu kršitve 22. člena Ustave.

Pritožnik pa tudi ni izkazal, da bi redna sodišča v primerljivih primerih sodila drugače.

7.Tudi trditev, da že sama sprememba sodbe po pravnomočnosti v postopku z izrednim pravnim sredstvom v škodo pritožnika pomeni kršitev njegove pravice do zasebne lastnine, je očitno neutemeljena, tudi če je medtem nasprotni stranki nakazal kupnino. V čem naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča še v neskladju s pravico iz 33. člena Ustave, pritožnik ne pojasni, Ustavno sodišče pa glede na doslej navedeno podlage za takšno kršitev tudi samo ni našlo.

8.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, glede prijavljenih stroškov pa je sklenilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS namreč nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče ni našlo razlogov za drugačno odločitev.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude