Jedro

Do nezgode je prišlo zaradi nasutega peska na cestišču v razmeroma ostrem ovinku, kjer ni bilo nobenega opozorila o delu na cesti ali nasutem pesku, torej tožniku ni mogoče očitati, da vožnje ni prilagodil cestišču in stanju na njem, če takega stanja sploh ni mogel pričakovati, ali dejstvu, da ni imel predpisanega dovoljenja za upravljanje kolesa z motorjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 667.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.2.1996 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 214.167,00 SIT. S sklepom je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Temelj odškodninskega zahtevka ni podan, ker je tožnik sam odgovoren za nezgodo in poškodbo, ko je upravljal kolo z motorjem brez veljavnega in predpisanega dovoljenja. Za takšno vožnjo tudi ni imel dovolj praktičnih izkušenj, kar je rezultiralo, da je v ovinku izgubil oblast nad vozilom in padel. Če bi imel tožnik ustrezno dovoljenje in praktično znanje za vožnjo takega vozila, bi zagotovo lahko ustrezneje reagiral tako, da bi nezgoda izostala. Dovoljenje je predpisano ne samo zaradi poznavanja cestnoprometnih predpisov, ampak tudi, da se pri tem izpitu oceni zrelost kandidata za vožnjo z motornim vozilom. Poleg tega pa tožnik ni prilagodil vožnje vozišču in stanju na njem, saj je v ovinku, v katerem je bil pesek, vozil z bistveno preveliko hitrostjo (kar 55 km/h). Maksimalno dovoljena hitrost za kolo z motorjem je 45 km/h in je tožnik prekoračil to predpisano hitrost. Prehitro vožnjo tožnika je pripisati nepoznavanju predpisov in tudi pomanjkanju praktičnih izkušenj, zaradi česar temelj odškodninskega zahtevka ni podan, najmanj pa je podana deljena odgovornost, saj je tožnik s svojo protipredpisno vožnjo sam povzročil kritično situacijo in posledično poškodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pojasni. Pritožbeno sodišče je zato preizkus tega pritožbenega razloga opravilo le v mejah iz 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da kršitve, naštete v 2. odst. 354. čl. ZPP/77, niso podane. Dejansko stanje pritožba graja le glede zaključkov sodišča prve stopnje, da ni izključeno njeno jamstvo po 2. tč. 2. odst. 9. čl. Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje učencev in študentov (v nadaljevanju Posebni pogoji) ali ugotovljena vsaj delna odgovornost tožnika k nastanku nesreče, medtem ko ugotovitev o tem, kako je do nesreče prišlo, ne izpodbija. To pa pomeni, da ni (več) spora o naslednjih dejstvih: - da se je tožnik poškodoval v nesreči dne 15.10.1995, ko je s pony expressom s hitrostjo okrog 55 km/h zapeljal v 90° levi ovinek, v katerem ga je zaradi nasutega peska spodneslo in je padel; - da je zaradi poškodb nesreče utrpel izgubo vranice, kar pri poškodovancih, starih do 20 let pomeni trajno invalidnost 25% in da ni mogel hoditi v šolo od 17.10.1995 do 20.12.1995, pouka telovadbe pa ni mogel obiskovati do konca marca 1996; - da je bil tožnik nezgodno zavarovan in je znašala zavarovalna vsota za invalidnost 2.520.000,00 SIT, dnevna odškodnina pa 400,00 SIT. Po 1. odst. 5. čl. prej navedenih Posebnih pogojev se za nezgodo šteje vsak nenaden, od oškodovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč, nadalje pa so v 2. in 3. odst. istega člena primeroma navedeni dogodki, ki se štejejo za nezgodo. Način nastanka nesreče nedvomno kaže, da gre za nezgodo, katere škodne posledice so krite z zavarovalno pogodbo. Dogodek torej pomeni zavarovalni primer po 898. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je šlo za bodoč, negotov in od volje pogodbenikov neodvisen dogodek. Pač pa je po 2. odst. 9. čl. Posebnih pogojev pri zavarovancih, starejših kot 14 let (tožnik je bil ob dogodku star 16 let in pol), izključeno jamstvo zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo med drugim pri upravljanju motornih in drugih vozil brez predpisanega dovoljenja za upravljanje s to vrsto vozila, pri čemer pa takih posledic ni, če dejstvo, da zavarovanec ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode. Gre za izključitev nevarnosti v skladu z določilom 953. čl. ZOR. Pritožba vidi nesrečo kot posledico pomanjkanja tožnikovih praktičnih izkušenj, zaradi česar naj bi izgubil oblast nad vozilom in padel oziroma zaradi česar ni ustrezneje reagiral. Vendar pa pri tem očitno prezre izpovedbo vseh zaslišanih prič in samega tožnika, da mu je oče dovolil vožnjo s pony expressom že od 13. leta dalje, da je vozil zmerno in da v vsem tem času ni imel nobene prometne nesreče. Glede na to, da je po tedaj veljavnih predpisih pravico voziti kolo z motorjem lahko pridobila oseba, ki je izpolnila starost 14 let in napravila preizkus znanja iz predpisov o varnosti cestnega prometa (1. odst. 111. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa iz leta 1982, v nadaljevanju ZVCP) in torej niso bile predvidene praktične ure usposabljanja kot pogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja, pa tožeča stranka temu tudi neutemeljeno ugovarja. Prav tako pa tudi ne pojasni, kakšna naj bi bila ustreznejša reakcija, da bi nezgoda izostala. Do nezgode je prišlo zaradi nasutega peska na cestišču v razmeroma ostrem ovinku, kjer po izpovedbi tožnika ni bilo nobenega opozorila o delu na cesti ali nasutem pesku, torej tožniku ni mogoče očitati, da vožnje ni prilagodil cestišču in stanju na njem, če takega stanja sploh ni mogel pričakovati. Tudi dejstvo, da naj bi vozil 55 km/h (o čemer je prav tako izpovedal tožnik, vendar le po "občutku", saj pony express nima števca hitrosti), glede na to, da je bila hitrost v vasi tedaj omejena na 60 km/h (izpoved tožnika) ne kaže na kršitev prometnih predpisov. Sicer pa za kolesa z motorjem ni posebej omejena hitrost (prim. 48. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP in 16. čl. ZVCP), iz 29. tč. 10. čl. ZTVCP pa je razvidno, da kolo z motorjem lahko razvije tudi večjo hitrost, kot trdi tožena stranka v pritožbi. Vse navedeno pa kaže, da dejstvo, da tožnik ni imel predpisanega dovoljenja za kolo z motorjem, ni vplivalo na nastanek nesreče. Tudi očitek, da bi izpitna komisija ocenila zrelost kandidata za vožnjo, ni utemeljen, saj je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tistem času že opravljal izpit za motor A kategorije in opravil tečaj cestno prometnih predpisov, kot je navedel na naroku dne 12.10.1998, pa je kasneje tudi pridobil dovoljenje za vožno motornih vozil B kategorije. Sicer pa tožena stranka v pritožbi le izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakšnih novih dokazov pa ne predlaga. Glede na navedeno torej ni razlogov niti za zaključek, da bi bila nesreča vsaj deloma posledica dejstva, da je tožnik upravljal kolo z motorjem brez predpisanega dovoljenja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje neutemeljen, enako kot graja nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).