Jedro

Če ministrstvo začne v postopku priznanja azila ugotavljati stanje v prosilčevi izvorni državi, je začelo posebni ugotovitveni postopek, zato ne more odločati v pospešenem, skrajšanem azilnem postopku, v katerem se odloča praviloma le na podlagi prosilčeve prošnje, splošno znanih dejstev, javnih listin in drugih dejstev oziroma dokazov, ki jih dopušča skrajšani upravni postopek. Če je tožena stranka v upravnem postopku odločala na podlagi poročil o stanju v prosilčevi izvorni državi, v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča, s katero je bila njena prvotna odločba odpravljena, ne more odločati v pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2663/2005-6 z dne 14.12.2005, s katero je bila odpravljena prva odločba tožene stranke v tej zadevi z dne 16.11.2005, ponovno na isti pravni podlagi odločila, da je prošnja tožnikov za azil v Republiki Sloveniji očitno neutemeljena ter svojo odločitev oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US). Menila je namreč, da tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek, ker v ponovljenem postopku ni upoštevala napotkov iz njegove prve pravnomočne sodbe z dne 14.12.2005. Prvotno svojo odločbo z dne 16.11.2005 v tej zadevi je namreč tožena stranka oprla tudi na številna poročila o stanju v izvorni državi tožnikov, ne da bi ju s temi poročili seznanila, s čimer je kršila pravila postopka, in sicer 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS) v povezavi s 3. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB1, Uradni list RS, št. 22/05). Glede na to, da se poročila še nahajajo v upravnem spisu, v ponovnem postopku ni imela zakonite podlage za sprejetje odločitve, ne da bi ta poročila uporabila in ocenila stanje v tožnikovi izvorni državi. Ker torej tožena stranka ni upoštevala napotkov iz prvotne sodbe prvostopnega sodišča in je v obravnavanem primeru dejstva, potrebna za odločitev, v bistvenih točkah nepopolno ugotovila in kršila pravila postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti ter ji zadevo vrniti v ponoven postopek. Prvostopno sodišče pa je kot neutemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor, ki se je nanašal na uporabo prosilčevega jezika v azilnem postopku, ter je svoje pojasnilo oprlo na 11. člen Ustave RS, 62. člen ZUP, 1. odstavek 16. člena ZUS in 102. člen ZPP ter 12. člen ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča ter potrdi odločbo tožene stranke. Navaja, da je v ponovljenem postopku tožnikoma zavrnila prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil je po svoji naravi skrajšani postopek iz 144. člena ZUP, kar je bilo zagotovljeno tudi v tem primeru, saj se je o pravici do azila odločalo le na podlagi podatkov iz vloge prosilca za azil. S tem je spoštovala tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05). To, da se v upravnem spisu še vedno nahajajo poročila, na katera se je sklicevala v prvotni odločbi, na pravilnost in zakonitost njene nove odločbe ne vpliva. V pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa se ugotavlja le obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Ker je v tem primeru podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ji torej pri odločanju ni treba uporabiti poročil o objektivnih razmerah v tožnikovi izvorni državi in ji ni treba ugotavljati razlogov iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, ki je predviden v 2. odstavku 35. člena ZAzil, v bistvu skrajšani upravni postopek, ki ga ureja 144. člen ZUP. Če se torej vodi pospešeni azilni postopek, seveda, če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se odloča na podlagi prosilčeve prošnje. V takem primeru torej tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pa pomeni, da ji prosilca ni treba posebej zaslišati, poleg tega pa ne ugotavlja drugih dejstev in okoliščin, v zvezi z dejanskim stanjem konkretne zadeve, kar pomeni med drugim tudi, da ne pridobiva posebnih poročil o stanju v izvorni državi prosilca. Še posebej pa ne sme svoje odločitve, izdane po 2. odstavku 35. člena ZAzil, opreti na takšna poročila.

Ker se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih subsidiarno uporablja ZUP, je po presoji pritožbenega sodišča v pospešenem azilnem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil mogoče glede na določbo 144. člena ZUP odločati tudi na podlagi dokazov, dejstev oziroma okoliščin, navedenih v 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP.

Čim pa tožena stranka ugotavlja katerakoli druga dejstva, ali zbira dokaze, ali posebej zasliši prosilca z namenom dopolnjevanja ugotavljanja dejanskega stanja glede pogojev za priznanje azila, ne gre več za pospešeni, temveč za redni azilni postopek. Zato mora s svojimi ugotovitvami pred izdajo odločbe prosilca seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

V obravnavanem primeru je sicer tožena stranka izpodbijano odločbo res oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Ker pa je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku, v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča z dne 14.12.2005, s katero je to odpravilo njeno prvotno odločbo z dne 16.11.2005, v kateri pa je bila odločitev oprta tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v izvorni državi prosilcev, v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanje, ki se je začelo pred izdajo in se je končalo z izdajo prvostopne odločbe z dne 16.11.2005. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve prvostopne odločbe. To pa za ta primer, ko so bila pred izdajo prve prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi in je prva odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek, in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku. Tožena stranka bi morala torej v obravnavanem primeru tožnika seznaniti s poročili, na podlagi katerih je izdala prvo odločbo, jima dati možnost, da se o teh poročilih izjavita, ter nato odločiti o njunih prošnjah za azil po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku. To pa ne pomeni, da bi morala ugotavljati vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o prošnji za azil po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi v primeru rednega azilnega postopka namreč lahko organ, zlasti z upoštevanjem načela ekonomičnosti postopka, vsebovanega v 14. členu ZUP, ugotovi le tista dejstva in okoliščine ter izvede le tiste dokaze, ki zadoščajo za odločitev o stvari in dajejo zadostno podlago za utemeljitev odločitve.

Ker je torej v prvotnem postopku tožena stranka že izvajala poseben ugotovitveni postopek, izpodbijana odločba, ki je izdana v ponovljenem postopku, v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, ne more biti izdana v skrajšanem oziroma pospešenem postopku.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.