Jedro

Do poškodbe tožnice je prišlo, ko je pri delu za proizvodnim trakom s karoserijami vozil lepila nalepke na prag v notranjosti vozil. Na drugi, desni strani traku, je enako delo opravljala sodelavka. Po zaključku lepljenja nalepk je tožnica zaprla vrata karoserija in pritisnila črni gumb, s katerim je potrdila, da je delo dokončala. Ker pa ni bila prepričana, če je na karoserijo nalepila nalepko, se je vrnila do karoserije vozila in odprla vrata. Še pred tem je zaklicala sodelavki, da gre preveriti nalepko, vendar je ta (verjetno zaradi hrupa) ni slišala. Sodelavka je s pritiskom na črni gumb potrdila končanje svojega dela, to pa je sprožilo premik karoserije naprej, zato je tožnici stisnilo levo roko med vrata karoserije in regal za nalepke.

Tožnici je mogoče očitati nepazljivo in neskrbno ravnanje (kljub temu, da je vedela, da se po pritisku črnega gumba za potrditev končanja dela ne bi smela več vrniti k vozilu, je to storila), vendar pa je treba pri višini soprispevka tožnice k nastali škodi upoštevati tudi vsa opustitvena ravnanja tožene stranke (opustitev ustreznega usposabljanja tožnice pred nastopom dela nameščanja nalepk, na opustitev sprejetja ustreznih varnostnih oziroma zaščitnih ukrepov in opustitev ustreznega nadziranja tožničinega dela). Po oceni pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice zaradi njenega nepazljivega in neskrbnega ravnanja k nastanku škode s 30 %.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. točki izreka in v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 16.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo 6.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.387,83 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 223,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati 13.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, zahtevek tožnice za plačilo zneska 9.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila pa je zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.187,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je dolžna tožena stranka povrniti sodno takso za postopek v višini 217,08 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki izhaja iz navedene točke izreka izpodbijane sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in sicer glede zavrnitve zneska 8.480,00 se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v tem delu njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z njenim tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na odškodnino za skaženost, pravilna, zato se zoper ta del zavrnilne sodbe ne pritožuje. Nadalje navaja, da izpodbija ugotovitev sodišča o višini tožničinega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku škode. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo in ker tožnici ni zagotovila varnih pogojev dela. Tožnica je na tem delovnem mestu delala šele drugi dan, usposabljanje pa še ni bilo zaključeno, saj za navedeno delovno mesto traja usposabljanje dva do tri tedne. Prav tako ni opravila nobenega predhodnega strokovnega usposabljanja za varno delo na tem mestu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v času škodnega dogodka ni bila ustrezno praktično usposobljena za samostojno in varno opravljanje dela, prav tako pa ni bila ustrezno nadzorovana s strani delodajalca. Delodajalec ni izvedel vseh potrebnih zaščitnih in varnostnih ukrepov za varno opravljanje dela na delovnem mestu nameščanja nalepk. Naknadno so bili ti ukrepi izvedeni, tako da sedaj do takšne nesreče ne bi moglo priti. Ravnanje tožene stranke je protipravno, saj tožnici ni zagotovila varnih pogojev dela (s čimer je ravnala v nasprotju s predpisi iz področja varstva in zdravja pri delu), podana je vzročna zveza med opustitvijo dolžne skrbnosti in nastalo škodo, zato je podana toženkina krivdna odgovornost. Tožnica je že tekom postopka zatrjevala, da je delno sama odgovorna za škodni dogodek, ker je bila pri delu nepazljiva (kar je razumljivo, saj za delo ni bila dovolj usposobljena), sodišče pa je njen soprispevek (tožnica ga je ocenila na 30 %), previsoko ovrednotilo s tem, ko ga je ocenilo na 40 %. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v prenizkem znesku, saj znesek 13.000,00 EUR ne predstavlja pravične in primerne odškodnine za poškodbe in bolečine, ki jih je tožnica imela. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo v celoti, bi bila tožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini 20.000,00 EUR. Tožnici bi prav tako pripadala odškodnina iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu v višini 2.000,00 EUR in ne le v višini 1.200,00 EUR, kot ji je to prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnica je utrpela tako primarni kot sekundarni strah, pri tem pa ni zanemarljivo, da roke ni mogla izvleči kar 10 minut, tako da je negotovost trajala precej dolgo. Vtoževana odškodnina iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR je povsem primerna. Tožnici bi pripadala tudi odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem vtoževanem znesku 10.000,00 EUR, in ne le v višini 9.000,00 EUR, kot ji je to prisodilo sodišče prve stopnje. Zaradi poškodbe ima tožnica omejen upogib levega komolca in kazalca leve roke, oslabljene mišice in manjšo moč roke ter slabše čutenje prvih treh prstov v področju središčnega živca. To jo ovira pri vseh delih in opravilih, pri čemer pa določenih del sploh ne more opravljati. Finih gibov ne more izvajati, pri čemer je pomembno, da je tožnica dominantna levičarka, v nesreči pri delu pa je bila poškodovana prav ta roka. Zaradi posledic poškodbe je bistveno zmanjšana tudi njena delovna zmožnost, zato je bila razporejena v III. kategorijo invalidnosti. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi znašala 10.000,00 EUR. Glede na tožničin 30 % soprispevek k nastali poškodbi bi moralo sodišče tožnici prisoditi 22.400,00 EUR odškodnine. Ker je odločitev o prisojeni odškodnini napačna, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ji naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot delodajalec tožnice ni ravnala s potrebno skrbnostjo in tožnici ni zagotovila varnih pogojev dela. Navkljub dejstvu, da je tožnica na konkretnem delovnem mestu delala kratek čas, prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica že pred nezgodo (natančneje od februarja 2010 dalje) opravljala delo pri toženi stranki. Način dela je v vseh departmajih enak, le vsebina konkretnih delovnih operacij je različna. Tožnica je bila s sistemom tipk za potrditev konec dela in tipko stop seznanjena že mnogo prej, preden se je zgodila nesreča. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo tožnici pred pričetkom dela nameščanja nalepk s strani vodje in sodelavke večkrat obrazloženo in prikazano, kakšne operacije mora izvajati, kjer so eventuelne nevarnosti, kje se sme in kje se ne sme gibati oziroma na kaj mora biti pozorna. Tožnica je lahko že sama drugi dan samostojno, brez težav ali napak, opravljala delo na svojem delovnem mestu. Tožnica je tudi pojasnila, da je bil zaradi neodgovornega opravljanja dela zoper njo uveden disciplinski postopek, povedala pa je tudi, da ni upoštevala navodil za varno in pravilno delo. Zoper disciplinski sklep tožnica ni ugovarjala, kar potrjuje, da se je strinjala, da je sama odgovorna za nastanek nesreče pri delu in njenih posledic. Šele po tistem, ko ji je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo, je vložila odškodninski zahtevek na sodišče. Tožnica je bila seznanjena s tem, na kakšen način mora opravljati delo, da bo varno, šlo je za eno najlažjih delovnih mest v proizvodnem procesu tožene stranke, tožnica si je sama določala tempo dela, časovna norma ni bila določena, poleg tega pa je sodišče ugotovilo tudi, da je bila oprema tehnično brezhibna in da ni bilo nikakršnih okoliščin, ki bi motile tožničino zbranost. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila linija, na kateri je prišlo do tožničine poškodbe, po nezgodi razširjena in nadgrajena s senzorji za zaustavitev linije zato, ker je tožena stranka začela proizvajati nova modela vozil in ne zaradi nesreče. Toženi stranki krivde za nastalo nesrečo ni mogoče očitati, saj je dokazala, da je ravnala tako, kot se od nje pričakuje in zahteva. Do nesreče je prišlo izključno zaradi nepazljivega in neskrbnega ravnanja tožnice.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (stranki v pritožbah bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavljata). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, na kar tožnica utemeljeno opozarja v pritožbi.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila 25. 10. 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da je do poškodbe tožnice prišlo, ko je pri delu za proizvodnim trakom s karoserijami vozil lepila nalepke na prag v notranjosti vozil. Na drugi, desni strani traku, je enako delo opravljala sodelavka A.A.. Po zaključku lepljenja nalepk (to opravilo je trajalo približno 10 minut) je tožnica zaprla vrata karoserija in pritisnila črni gumb, s katerim je potrdila, da je delo dokončala. Ker pa ni bila prepričana, če je na karoserijo nalepila nalepko „B..“, se je vrnila do karoserije vozila in odprla vrata. Še pred tem je zaklicala sodelavki, da gre preveriti nalepko, vendar je ta (verjetno zaradi hrupa) ni slišala. Sodelavka je s pritiskom na črni gumb potrdila končanje svojega dela, to pa je sprožilo premik karoserije naprej, zato je tožnici stisnilo levo roko med vrata karoserije in regal za nalepke.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je do opisane nesreče pri delu in posledično do tožničine poškodbe prišlo zato, ker tožena stranka, ki je tožnici odredila delo, pri katerem je prišlo do poškodbe, ni ravnala s potrebno skrbnostjo in tožnici ni zagotovila varnih pogojev dela. Ugotovilo je, da se je tožnica za delo na tem delovnem mestu uvajala 8 ur, da je to delo opravljala šele drugi dan, da se je tudi spornega dne za delo dejansko šele usposabljala, da njeno usposabljanje še ni bilo zaključeno (za navedeno delovno mesto je trajalo usposabljanje 2 do 3 tedne) in da tožnica predhodno drugega strokovnega usposabljanja za varno delo na delovnem mestu nameščanja nalepk ni opravila. Nadalje je ugotovilo, da tožnica izkušenj s tipkami, s katerimi je potrdila končanje dela (črni gumb), ni imela. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica za delo na delovnem mestu nameščanje nalepk ni bila dovolj usposobljena. Tožena stranka zahtevi za ustrezno usposobljenost tožnice (ob ugotovitvi, da je trajalo usposabljanje za navedeno delovno mesto 2 do 3 tedne) za varno opravljanje dela ni mogla zadostiti le z osmimi urami uvajanja tožnice v delu na tem delovnem mestu, niti s tem, da sta vodja oddelka in tožničina sodelavka pred začetkom dela tožnici razložila in predstavila delovno mesto nameščanja nalepk ter vse osnovne operacije, ki jih je morala opraviti na tem delovnem mestu. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica s strani sodelavke A.A. ni bila v zadostni meri spremljana pri svojem delu, saj A.A. ob opravljanju svojega dela in ob prisotnosti hrupa na delovnem mestu ni mogla dovolj pozorno spremljati vseh premikov in ravnanj tožnice (ki je delala na drugi strani vozila) in jo pravočasno opozoriti na morebitne nepravilnosti pri njenem delu. Tožena stranka glede na zgoraj opisane okoliščine ni izpolnila svoje dolžnosti, ki je izhajala iz 5., 15. oziroma 24. člena v času nesreče pri delu veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.).

8. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni zagotovila varnih pogojev dela, kar je bila tudi njena obveznost, izhajajoča iz določb ZVZD. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil v času nesreče pri delu prehod med vozilom (ki je bilo na proizvodnem traku) in regali z nalepkami zelo ozek, da se zato vrata vozila niso mogla do konca odpreti oziroma so se odpirala direktno v regal. Prav tako v tem času tožena stranka še ni imela nameščenih senzorjev za zaustavitev proizvodnega traku. Do razširitve prehoda med vozilom in regali in do namestitve senzorjev je prišlo šele kasneje, ob nadgradnji te linije. Ob tej nadgradnji so bile na tla nameščene tudi črte črno rumene barve (prej teh črt ni bilo), ki so označevale varno oziroma nevarno območje (B9). Glede na to, da je iz izpovedbe vodje oddelka C.C. jasno razvidno, da do nesreče ne bi prišlo, če bi bili zgoraj navedeni varnostni oziroma zaščitni ukrepi izvedeni že v času škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je prišlo do sporne nesreče pri delu tudi zato, ker tožena stranka ni zagotovila in uredila vseh potrebnih varnostnih in zaščitnih ukrepov za varno opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je prišlo do poškodbe tožnice. Za škodo, ki jo je utrpela tožnica, je torej tožena stranka krivdno odgovorna.

9. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni podane njene krivdne odgovornosti, ker naj bi bila tožnica kljub le osmim uram usposabljanja ustrezno usposobljena za varno opravljanje dela zato, ker sta ji opravljanje dela predhodno obrazložila C.C. in A.A. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica v osmih urah usposabljanja in po predhodni obrazložitvi del, ki bi jih morala na svojem delovnem mestu opravljati, ni mogla pridobiti ustreznih znanj za varno opravljanje dela na svojem delovnem mestu (običajno je trajalo usposabljanje za delo na tem delovnem mestu od 2 do 3 tedne). Ob tem ni odločilnega pomena niti pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica že od februarja 2010 opravljala delo pri toženi stranki, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predhodno tožnica delala na delih, ki niso bila podobna delu nameščanja nalepk. Prav tako ni relevantna pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na disciplinski postopek, ki je bil uveden zoper tožnico zaradi njenega neodgovornega dela (posledica tega naj bi bila sporna nesreča pri delu), saj le na podlagi dejstva, da tožnica zoper disciplinski ukrep javni opomin (B4) ni zahtevala sodnega varstva, ni mogoče zaključiti, da je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni pravno relevantna pritožbena navedba tožene stranke, da je do sprememb varnostnih in zaščitnih ukrepov na proizvodnem traku prišlo zaradi nadgradnje linije (do te nadgradnje je potrditvi tožene stranke prišlo zaradi proizvodnje dveh novih modelov vozil) in ne zaradi škodnega dogodka, v katerem je bila udeležena tožnica. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožena stranka varnostne in zaščitne ukrepe, ki jih je v proizvodnjo uvedla z nadgradnjo linije, imela uvedene že v času nesreče pri delu. Ob upoštevanju navedenega so torej neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da ni ravnala protipravno oziroma, da ni podane vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo, ki jo je tožnica utrpela. Za odgovornost tožene stranke za nastalo škodo so tako podani vsi elementi t.i. splošnega civilnega delikta (protipravno ravnanje, nastanek škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in tem ravnanjem, odgovornost na strani povzročitelja škode), izhajajoči iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 135. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da znaša glede na določbo 185. člena OZ v zvezi s 171. členom OZ prispevek tožnice k nastali škodi 40 %, zato, ker tožnica svojega dela ni opravljala z zadostno pazljivostjo. Tožnica je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma že v tožbi pojasnila, da je pri opravljanju dela ravnala nepazljivo in neskrbno, saj ni upoštevala navodil za varno delo. Kljub temu, da je vedela, da se po pritisku črnega gumba za potrditev končanja dela ne bi smela več vrniti k vozilu, je to storila. Po zaključku pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje njen soprispevek k nastali škodi ugotovilo v previsokem odstotku. Prav gotovo je tožnici mogoče očitati nepazljivo in neskrbno ravnanje (ki ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), vendar pa je treba pri višini soprispevka tožnice k nastali škodi upoštevati tudi vsa opustitvena ravnanja tožene stranke (ki so zgoraj opisana in ki so se nanašala na opustitev ustreznega usposabljanja tožnice pred nastopom dela nameščanja nalepk, na opustitev sprejetja ustreznih varnostnih oziroma zaščitnih ukrepov in na opustitev ustreznega nadziranja tožničinega dela). Po oceni pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice zaradi njenega nepazljivega in neskrbnega ravnanja 30 % k nastanku škode (kar je tožnica sama navajala že v tožbi in kar ponavlja v pritožbi). Tožnica je pred spornim ravnanjem namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje opozorila sodelavko na to, da bo preverila, če je nalepka nameščena na karoserijo vozila, pri čemer se ni prepričala, če jo je sodelavka slišala (ta je zaradi hrupa očitno ni slišala), ob tem da sicer ni ravnala v skladu z navodili za varno delo. Navedene ugotovitve pa ne dajejo podlage za zaključek, da je znašal tožničin soprispevek k nastanku škode 40 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožnice o tem, da ji je sodišče odškodnino za posamezno obliko nepremoženjske škode (za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) prisodilo v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 13.000,00 EUR, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ustrezna. Tožnica je trpela hude bolečine ob poškodbi, najhujše so bile v obdobju pred pričetkom in med zdravljenjem v protibolečinski ambulanti in so trajale tri mesece. Bolečine srednje intenzivnosti je trpela občasno in stalno, ko ni imela hudih bolečin (kumulativno so trajale okoli šest do osem mesecev, ob spremembi vremena oziroma pri hudih obremenitvah poškodovane roke pa so občasno prisotne še zdaj). Zmerne bolečine je trpela ves čas zdravljenja. Glede na nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v 19. točki obrazložitve (številni zdravniški pregledi, rentgensko slikanje, hospitalizacija, fizioterapija, jemanje analgetikov,...) znaša tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 13.000,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožnica utrpela kratkotrajen vendar zelo intenziven primarni strah in da je trpela tudi sekundarni strah (strah pred izidom zdravljenja, ki je prenehal ob zaključku zdravljenja) je tudi po zaključku pritožbenega sodišča odškodnina iz naslova strahu v višini 1.200,00 EUR primerna. Prav tako je primerna tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo zaradi duševnih bolečin v posledici trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožnici je iz tega naslova prisodilo 9.000,00 EUR od vtoževanih 10.000,00 EUR). V izogib ponavljanju se na podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko nepremoženjske škode in posledično višino prisojene odškodnine pritožbeno sodišče le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da je znesek celotne odškodnine za ugotovljeno škodo (23.200,00 EUR) ustrezen glede na drugi odstavek 179. člena OZ, ki določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki so bile prisojene v primerljivih primerih, česar pa sicer tožnica v pritožbi niti ne zatrjuje.

12. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in zaradi ugotovitve, da je tožnica k škodi prispevala 30 %, znesek, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožnici za ugotovljeno nepremoženjsko škodo zvišalo na 16.170,00 EUR (od 13.920,00 EUR). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno v celoti in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za nepremoženjsko škodo, do katere je tožnica upravičena (5. alineja 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.

14. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo tudi o pravdnih stroških strank, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na pravilno odmerjene stroške obeh strank po sodišču prve stopnje (navedenega stranki v svojih pritožbah niti ne izpodbijata) in glede na dejstvo, da je tožnica z ozirom na odločitev pritožbenega sodišča v tem sporu uspela do 70 % (tožena stranka pa do 30 %) ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške v višini 1.387,83 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe (tožnica je izpodbijala zavrnitev tožbenega zahtevka do višini 8.480,00 EUR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica po odločitvi pritožbenega sodišča s pritožbo uspela do 26,53 %. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo vse priglašene pritožbene stroške, saj so bili ti priglašeni v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008). Ti stroški so po tarifni št. 3210 znašali 465,60 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR, povečano za DDV (tar. št. 6007) in za plačano sodno takso za pritožbo (250,00 EUR). Skupni stroški pritožbe tožnice torej znašajo 842,43 EUR, glede na že omenjeni uspeh tožnice s pritožbo pa ji je dolžna tožena stranka povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 223,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.