Jedro

Kršitev pravice do osebnega življenja je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva osebnega življenja ne glede na to ali to lahko škoduje njegovemu ugledu ali časti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka M. H. takoj po prejemu te sodbe, prenehati kršiti osebnostne pravice in zasebnost tožnice A. P. s tem, da prihaja na tožničin dom L. ..., Š., posega v nepremičnino na tem naslovu, da o tožnici ustno ali pisno izreka negativne vrednostne sodbe ter, da od tožnice zahteva izselitev iz stanovanjske hiše. Odločilo je še, da se toženi stranki prepove s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v osebnostne pravice in zasebnost tožnice, vse pod izvršbo. Odločilo je še o pravnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da si je toženka vzela pravice, ki jih ji pogodba o dosmrtnem preživljanju in na katere se ves čas toženka tudi sklicuje, ne daje, ta pa je svoja pooblastila prekoračila, na kar jo je opozarjal že Center za socialno delo V., pred odvzemom skrbništva nad A. P. Tudi to ni zaleglo in je pri takšnem ravnanju toženko zelo trdovratno vztrajala. Za cinične pa se štejejo njene navedbe, da je tožnici skušala prvenstveno pomagati. Dejstvo je, da si vsak, ki je opravilno sposoben, zdrav in aktiven, lahko pomaga sam in tako noče, da bi drugi zanj to zahtevali, če jih za to ne prosi oziroma jih k temu ne poziva. Pravici do osebnega življenja in zasebnosti tvorita dve nerazdružljivi povezani komponenti, to je pravica vsakogar, da sme imeti v mejah mogočega in dovoljenega svoje osebno življenje v svoji oblasti in ga živeti brez samovoljnega oviranja in vpletanja vanj, skladno s svojimi željami, čuti, svetovnim nadzorom, moralnimi in verskimi, ter drugimi opredelitvami. Druga pa je pravica osebe, da sme vsakogar izključiti od kakršnegakoli nepooblaščenega vdora v zasebno sfero svojega življenja. Tisti, čigar pravica do osebnega življenja in zasebnost je kršena, lahko izključi posege vsakogar v neposreden objekt svoje pravice. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je z vsemi navedenimi, dokazanimi načini delovanja toženka proti tožnici, zelo grobo posegla v njene osebnostne pravice in je k temu ni pooblaščalo nobeno pooblastilo oziroma pogodba s strani A. P. Takega načina si tudi ona, ne glede na lastništvo nad nepremičnino, po veljavnem pravnem redu ne bi smela in mogla privoščiti, na kar so toženko v svojih pričevanjih opozorile že priče J. K., L. D. in P. J. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenem dokaznem postopku, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe sodišče neutemeljeno zaključuje, da naj bi tožena stranka grobo posegla v osebnostne pravice tožeče stranke s tem, ko naj bi fotografirala hišo, pisala pisma na različne organe, pisala pisma sosedom in drugim osebam in podobno. Navedeno tekom dokaznega postopka namreč ni bilo ugotovljeno oziroma iz dokaznega postopka izhaja ravno nasprotno, zaradi česar izpodbijana sodba temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je večino od 35 strani sodbe zgolj povzemalo navedbe pravdnih strank okrog dogajanj in drugih postopkov, ki pa za odločanje v predmetnem zahtevku tožeče stranke sploh niso relevantni. Sicer pa se sodišče do teh obširnih navedb obeh pravdnih strank v izpodbijani sodbi sploh ne opredeljuje, zaradi česar sodba v pretežnem delu sploh nima razlogov. Sodišče bi se do vseh dogodkov moralo ustrezno opredeliti, sicer je podana bistvena kršitev določb ZPP. Tožena stranka je prevzela skrb nad A. P. na podlagi izročilne pogodbe in vse pravice izvaja iz te pogodbe. Tožeča stranka pa na drugi strani na naslovu, kjer se nahaja nepremičnina nima nobene pravice bivanja, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da na tem naslovu dejansko ni bivala, saj je imela pošto preusmerjeno na drugi naslov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da so bili vsi pravdni postopki zaključeni in pri tem ne odgovori na vprašanje, kako so ti postopki bili zaključeni. Dejansko stanje zadeve je ostalo v celoti nepopolno in tudi nepravilno ugotovljeno. Sodišče je namreč neutemeljeno zavrnilo zaslišanje A. P., čigar zaslišanje je tožena stranka predlagala. Vprašljiva je tudi dokazna vrednost izpovedi prič. To velja glede izpovedi priče S. P., ki naj bi izpovedal, da se z A. P. sploh ne da pogovarjati. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi nezakonito sklicuje na izvedenska mnenja. Zato bi sodišče moralo glede na nasprotovanje tožene stranke predloženim izvedenskim mnenjem, zaslišati pričo A. P., v kolikor pa se je sodišče odločilo, da ga ne bo zaslišalo, bi glede njegove sposobnosti biti priča v tem pravdnem postopku, moralo postaviti novega primernega izvedenca. S tem, ko je sodišče odločitev oprlo na nepopolna izvedenska mnenja iz drugih postopkov, katerih uporabo je tožena stranka ves čas argumentirano nasprotovala, je kršilo določbe pravdnega postopka in načelo kontradiktornosti. Odločitev sodišča prve stopnje glede ugotavljanja, da je tožena stranka s posamičnimi dogodki kršila osebnostno pravico tožeče stranke, je materialno pravno in procesno pravno zmotna. Sodišče nezakonito šteje, da predstavljajo razni dopisi na ustanove, kršitev pravic tožeče stranke. To velja tudi glede kršenja pravic v zvezi s postopkom glede V. u. R. S., kakor tudi glede fotografij, saj je tožena stranka fotografirala vedno hišo, nikoli pa tožeče stranke. Iz izpovedbe tožeče stranke in zaslišanja prič je razvidno, da pravdni stranki neposrednega stika sploh nista imeli, saj je tožeča stranka v času prisotnosti tožene stranke na nepremičnini, bila v stanovanjski hiši, medtem, ko se je tožena stranka gibala po nepremičnini. Zato tudi ni nobene osnove za odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka prenehati s kršitvami osebnostnih pravic tožeče stranke. Sodišče svojo odločitev o ugotovitvenem tožbenemu zahtevku utemeljuje na podlagi nepreverjenih dejstev in v celoti nelogičnih zaključkov. Ne gre namreč spregledati, da so vse zaslišane priče sorodniki tožeče stranke oziroma osebe, ki imajo interes, da tožeča stranka uspe v predmetni zadevi in tudi v drugih obstoječih pravdah. Domnevno prejšnje življenje zakoncev P., ne more biti podlaga za odločanje v tej zadevi. Prav tako ne držijo navedbe, da naj bi tožeča stranka zaradi strahu dne 27. 4. 2009 prespala pri priči L. D. Po mnenju pritožbe je tožena stranka zanesljivo izkazala, da zaslišane priče niso verodostojne, zaključki in odločitev sodišča pa tako temeljijo na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in so v očitnem nasprotju z vestno in skrbno presojo posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj, kot to nalaga 8. člena ZPP. Na podlagi vsega navedenega je razvidno, da je tožena stranka zgolj izpolnjevala sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da njena ravnanja nikoli niso bila naravnana proti osebnosti tožeče stranke, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen, v celoti zavrniti. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega v pritožbi uveljavlja tožena stranka, saj je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vso dejansko stanje ravnanj tožene stranke, ki zoper tožečo stranko predstavljajo kršitev njene osebnostne pravice in sicer njene osebnostne pravice do osebnega življenja in zasebnosti, to je pravice vsakogar, da sme imeti v mejah mogočega in dovoljenega svojo osebno življenje v svoji oblasti in ga živeti brez samovoljnega oviranja in vpletanja vanj, skladno s svojimi željami, čuti, svetovnim nazorom, moralnimi ter verskimi in drugimi opredelitvami. Vsaka oseba ima pravico, da sme vsakogar izključiti od kakršnegakoli nepooblaščenega vdora v zasebno sfero svojega življenja. Z dejanji, katere je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič in ostalih listinskih dokazov nesporno ugotovilo, je tožena stranka tudi po zaključku sodišča druge stopnje posegla v osebnostno pravico tožeče stranke, opredeljeno kot pravico do osebno življenja. Pravica do osebnega življenja je pravica, ki je priznana v mednarodnih dokumentih, kakor tudi v Ustavi Republike Slovenije. Pravica do osebnega življenja je pravica do skritosti osebnega življenja. Skrito naj bo vse, kar spada v osebno, družinsko življenje in kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Varovano je osebno življenje in nedotakljivost človekove osebnostne sfere. Kršitev pravice do osebnega življenja je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva osebnega in družinskega življenja, ne glede na to ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti. Kršitev pravice do osebnega življenja je tudi neupravičeno zbiranje podatkov osebnega življenja in družinskega življenja, zlasti zbiranje teh podatkov na indiskreten način. Tudi fotografiranje, v kolikor je bila slika izdelana na skrivaj in na način s katerim se je občutno posegalo v osebno življenje, je nedovoljeno. Kot primer kršitve pravice do osebnega življenja se navajajo še na primer gledanje skozi okno, gledanje skozi ključavnico ali napravljenih odprtin, opazovanje s pomočjo ogledala, opazovanje drugih stanovanjskih prostorov, s čimer je prekršena nedotakljivost stanovanja. Tudi zbiranje informacij o osebi, je poseg v osebnostno pravico (tako tudi avtor Alojz Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana 1985 - Slovenska akademija znanosti in umestnosti). Vsi ti posegi, katere je s svojimi dejanji in še preko njih uresničila tožena stranka, po zaključku sodišča druge stopnje posegajo v pravico do njenega osebnega življenja. Sodišče prve stopnje je namreč, na podlagi skrbne presoje vseh dokazov in na podlagi ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo številne posege tožene stranke v osebnostno sfero tožeče stranke, za katere pa le ta ni imela nobenih pooblastil. Takšna pooblastila katera si je sicer tožena stranka lastila, pa po zaključku sodišča prve stopnje ne izhajajo iz izročilne pogodbe, s katero je A. P. izročil svoje nepremično premoženje toženi stranki. Toženi stranki so vsa pooblastila bila preklicana po sklepu Centra za socialno delo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Neupravičen poseg v osebnostno pravico, predstavlja postopek katerega je tožena stranka sprožila glede dejanskega prebivališča tožeče stranke in je upravni organ s sklepom z dne 23. 6. 2009, postopek o ugotavljanju dejanskega prebivališča za tožnico ustavil. Ta postopek pa je sprožila neutemeljeno ravno tožena stranka. Prav tako predstavljajo neutemeljeni posegi v osebnostno sfero tožnice to, ko je tožnica pričela postopek pri VURS za to, da bi le-ta ugotovilo nepravilna ravnanje s psom in mačko. Tudi v tem postopku se je izkazalo, da je toženka neupravičeno sprožila postopek pri tem upravnem organu, saj je bilo pri temu organu ugotovljeno, da je skrbnica psa tožnica in da je pes v odločni kondiciji in se obnaša značilno za svojo vrsto. Zato toženka ni imela nobenih razlogov, da bi kar 240-krat v letu 2008 prihajala do stanovanjske hiše, kje je prebivala tožeča stranka in je prinašala hrano, saj zato ni imela nobenih pooblastil in je sodišče prve stopnje to njeno ravnanje ocenilo kot takšno, da skuša s temi ravnanji neposredno vplivati na osebno stanje tožnice, da bi pri njej vzbudila strah in ogroženost in zato ni bila upravičena do nenehnih dnevnih obiskov s strani toženke na domu tožnice, zaradi hranjenja psa. Prav tako je neutemeljeno naročila nadzor nad dimnikom na stanovanjski hiši, saj zato ni imela nobenih pooblastil. Toženka je v spremstvu neznane ženske tudi neprestano fotografirala stanovanjsko hišo tožnice. To pa je storila zato, da bi izvrševala nadzor nad nepremičnino, za katero je menila, da bo slej, kot prej njena last. Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno verjelo tožnici, da se je toženka vozila brez razloga po dvorišču stanovanjske hiše, kjer prebiva tožnica in to le z razlogom, da bi nadzorovala dogajanje v okolici hiše in da bi posegala v nedotakljivost njenega bivanja, v tej stanovanjski hiši. Prav tako je toženka podala žaljive obdolžitve v raznih dopisih, prav tako je tudi izražala v dvakratnem stisku s tožnico iste negativne ocene do tožnice. Sodišče prve stopnje je te zapise štelo kot grožnje, kljub temu, da je toženka zatrjevala, da ona nikoli ni grozila tožnici. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa lahko vsak povprečni človek šteje, da bi take zapise štel kot grožnjo in poseganje v njen življenjski prostor in z vsemi dejanji je toženka tožnico preganjala iz njenega doma, grozila je s posredovanjem policije, onemogočila ji je stike s sorodniki, grozila ji je z odškodninskimi tožbami in podobno. Toženka ni imela nobenih pooblastil na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je dne 19. 3. 2009 sklenila z A. P., saj iz te pogodbe izhaja, da gre za odložitev izročitve premičnega in nepremičnega premoženja do smrti preživljanca in da se šele po njegovi smrti, ob predložitvi izpiska iz matičnih knjig, lahko na toženko vknjiži lastninska pravica. Tudi pooblastilo, katerega naj bi P. A. dal toženki, toženko ne pooblašča, da bi lahko na podlagi tega pooblastila odtujevala in obremenjevala njegove premičnine in nepremičnine, saj bi zato moralo biti sestavljeno posebno pooblastilo, toženka pa je sama izpovedala, da je odtujila določene predmete, ki so last A. P. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka izkoriščala A. P. zato, da je v njegovem imenu pisala določena pisanja, ki pa dejansko niso odražala njegovo voljo. Vse to je storila z namenom, da iritira tožnico. Kot že povedano, je toženka prekoračila vsa pooblastila glede posebnega skrbništva, katerega ji je dal Center za socialno delo in ji ga je zato tudi kasneje preklical. Tudi pisanje sosedom tožnice, sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje kot takšno, ki posega v življenje tožnice in pri njej povzroča hudo ogorčenje, jezo in tudi strah in tudi pri drugih, saj so drugi hoteli le pomagati tožnici, nato pa so imeli s tem le probleme, katere jim je v tej zvezi povzročila ravno toženka. Zakonska zveza ni bila razvezana, tožnica je že več kot 22 let živela v tej stanovanjski hiši in zato toženka ni imela nobenih pooblastil in pravic, da posega v osebnost tožnice in je s temi posegi pri tožnici povzročila globok strah, žalost, stisko in obup in je zato tudi večkrat klicala druge osebe. S tem, ko je tožnici grozila z izselitvijo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka hodila k stanovanjski hiši le zaradi nadzora nad obljubljenim premoženjem kljub temu, da je tožnica mačko in psa dejansko zapirala, vendar pa sodišče prve stopnje meni, da to ni opravičljiv razlog, saj ji je tožnica vse te posega prepovedovala in do njih tudi ni bila upravičena, glede na izdane odločbe upravnih organov. Vsa ta ravnanja, po mnenju sodišča druge stopnje pravilno kažejo na to, da si je toženka vzela večje pravice, ki jih pogodba o dosmrtnem preživljanju daje in da je svoja pooblastila prekoračila, o čemer jo je opozoril že Center za socialno delo, pred odvzemom skrbništva nad A. P. Vendar očitno tudi to ni zaleglo in je pri takem ravnanju toženka zelo trdovratno vztrajala. S tem je kršila pravico tožnice do osebnega življenja in zasebnosti, česar pa si tudi po zaključku sodišča druge stopnje ne bi smela privoščiti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je po tako izvedenem dokaznem postopku, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, z zaslišanjem A. P., sodišče ne bi moglo priti do drugačnih dejanskih in tudi kasneje materialnopravnih zaključkov o dokazanosti storitev očitanih kršitev osebnostne pravice. Na podlagi vseh do sedaj izvedenih dokazov, je namreč sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da je sprejelo pravilno in obširno obrazloženo odločitev.

Sodišče prve stopnje je vsa opisana ravnanja toženke ocenilo kot protipravna, torej takšna, ki so v nasprotju s prepovedjo kršitve človekovih pravic. Zahtevku za prenehanje s kršitvami osebnosti je mogoče ugoditi le v primeru, da je kršitev že nastopila in protipravno stanje še traja (primerjaj sodbo in sklep VSL I Cpg 180/2012 z dne 23. 1. 2013). Zahtevku za prenehanje kršitev pravice osebnosti je moč ugoditi v primeru preteče nevarnosti, torej, da bo do kršitve prihajalo tudi v bodoče. Iz samih navedb tožene stranke pa je razvidno, da bo toženka tudi v bodoče, v kolikor v to razmerje ne bo poseglo sodišče, nadaljevala s kršitvami. To je razvidno iz navedb tožene stranke, ko je navedla, da bo toženka tudi v bodoče hranila obe živali, ker jih tožnica, ki je že nekajkrat izkazala svoje nasilje do živali, ni sposobna hraniti. Prav tako je navedla, da bo tudi v bodoče pripeljala A. P. v njegov dom. Toženka tudi izkorišča pooblastilo, ki pa po zaključku sodišča prve stopnje ne more biti veljavno, na kar kaže izvedensko mnenja, izvedenca psihiatra. Pri tem ni spregledati, da je toženka prihajala do stanovanjske hiše skoraj vsakodnevno, več kot 240-krat letno. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek po prvem odstavku 134. člena OZ preventiven in da za ugoditev zahtevku zadostuje, da je grožnja kršitve določene osebnostne pravice dovolj konkretna, zahtevki pa niso odvisni od krivde kršitelja. Pravilna je pravna podlaga, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je pravna podlaga za odločanje, določba prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika, ki pravi, da ima vsak pravico, da sodišče ali drug pristojni organ, odredi prenehanje dejanj, s katerimi se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Spoštovanje temeljnih človekovih pravic pa jamči Ustava RS, tudi v razmerju med posamezniki.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP pa ni pripeljala do nezakonite sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).