Jedro

Če se obdolženi izrecno odpove pravici do postavljenega zagovornika, pa ne gre za obvezno obrambo, zagovornikova pritožba, vložena po datumu odpovedi ni dovoljena ne glede nato, da ga sodišče 1. st. pred vložitvijo pritožbe formalno ni razrešilo. Njegova pritožba je namreč vložena proti obdolženčevi volji in se zato zavrže.

Izrek

Pritožba zagovornika odvetnika I. B. se z a v r ž e kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženi je bil oproščen plačila vseh stroškov tega kazenskega postopka.   Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obvestitev njega in obdolženca o seji pritožbenega senata.   Pritožba ni dovoljena.   Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bila navzočnost obdolženca in zagovornika na pritožbeni seji koristna za razjasnitev stvari. Zato ju o seji ni obvestilo. Po sklepu predsednika sodišča prve stopnje z dne 6.5.1999, opr. št. Su 49/99, je bil obdolžencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti odvetnik I. B. iz C. Ta je zagovarjal obdolženca na glavni obravnavi z dne 5. 5. 1999. Zagovornik je bil navzoč tudi na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 12. 2000, ki ni bila opravljena zaradi obdolženčeve odsotnosti. Pred glavno obravnavo z dne 21. 12. 2000, na katero je bil obdolženi v redu povabljen, je vložil dne 19. 12. 2000 pisno opravičilo izostanka, v katerem je prepovedal nadaljnje zagovarjanje postavljenemu zagovorniku, če bo sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti. Isto vlogo je poslal tudi zagovorniku. Sodišče prve stopnje je sklenilo opraviti to glavno obravnavo v obdolženčevi odsotnosti, zato je zagovornik v skladu z obdolženčevo prepovedjo udeležbe odšel z glavne obravnave. Tako jo je sodišče prve stopnje opravilo in zaključilo v odsotnosti obeh. Dne 28. 12. 2000 je zagovornik napovedal pritožbo zoper sedaj izpodbijano sodbo. Dne 3. 1. 2001 je prispela na sodišče prve stopnje obdolženčeva vloga, s katero se je s 30. 12. 2000 odpovedal postavljenemu zagovorniku. Izpodbijana sodba je bila zagovorniku vročena dne 8. 1. 2001, obdolžencu pa dne 7. 1. 2001. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje na obdolženčevo odpoved postavljenemu zagovorniku ni reagiralo z razrešitvijo, je očitno, da ga obdolženec od 30. 12. 2000 ni več hotel imeti. Tudi zagovornikov odhod iz glavne obravnave z dne 21. 12. 2000 kaže, da se je ta uklonil obdolženčevi prepovedi in ga zato na tej glavni obravnavi ni zagovarjal. V tej zadevi ni šlo za obvezno obrambo po zagovorniku. Ker se je obdolženi postavljenemu zagovorniku izrecno odpovedal z določenim datumom odpovedi, je potrebno njegovo voljo, da se bo branil sam, upoštevati. Postavljenega zagovornika obdolžencu ni mogoče vsiliti, saj gre samo za njegovo pravico do zagovornika in ne za dolžnost imeti zagovornika tudi proti obdolženčevi volji. Tako zagovornik odvetnik I. B. od 30. 12. 2000 ni bil več upravičen zagovarjati obdolženca ne glede na to, da mu zagovornikova dolžnost formalno v času vložitve pritožbe ni prenehala. Tako meni sodišče druge stopnje, da je bila njegova pritožba vložena proti obdolženčevi volji, kakor je to predvideno v VI. odstavku 368. člena Zakona o kazenskem postopku. Zato pritožba ni dovoljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrglo v skladu s I. odstavkom 388. člena istega zakona. Obdolženi svoje pravice do pritožbe ni izkoristil, kar pa na ugotovitev nedovoljenosti zagovornikove pritožbe ni imelo nobenega vpliva.