Jedro

Po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02 se po določbi 1. člena ZUSDDD za državljane drugih republik bivše SFRJ, ki so imeli 23.12.1990 v Sloveniji stalno prebivališče in jim je to prenehalo 26.2.1992, zahteva, da vlagatelj izkaže dejansko življenje in ne neprekinjeno dejansko življenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 20.2.2001, in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ker je menila, da ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99, 54/2000 - odl. US). V upravnem postopku je namreč ugotovila, da je tožnica leta 1991 zapustila Republiko Slovenijo, kdaj se je v Slovenijo vrnila sicer ni bilo točno ugotovljeno, ker obstaja več različnih izjav, vsekakor pa je bila tožnica odsotna iz Slovenije več kot tri mesece.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke, saj je tudi samo menilo, da je treba tožničino daljšo odsotnost razumeti v smislu, da je prekinila bivanje v Republiki Sloveniji v toliki meri, da ga ni mogoče več šteti za neprekinjenega. Tudi samo je štelo, da je bila odsotnost tožnice vsekakor daljša od treh mesecev, na kar kaže tudi dejstvo, da je na Kosovu živela z možem in dne 6.7.1991 tam rodila tudi otroka, torej je imela tam svojo družino. Glede na zakonsko besedilo 1. člena ZUSDDD je sodišče prve stopnje razložilo nedoločen pojem neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji s pomočjo Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94), ki se sicer ne uporablja v postopkih po ZUSDDD, vendar pa s trimesečno odsotnostjo opredeljuje prekinitev prebivanja.

Tožnica v pritožbi navaja, da živi v Sloveniji že od leta 1984 in da so vsi njeni družinski člani slovenski državljani. Po narodnosti je Romka s Kosova, vendar se tja ne more vrniti, saj se nad Romi na Kosovu izvaja etnično čiščenje. Sklicuje se na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, protokol 4., člen 2., ki zagotavlja svobodo gibanja. Ponovno poudarja, da je bila dne 26.2.1992 s strani tožene stranke nezakonito izbrisana iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 333/96 z dne 1.7.1999, s katero naj bi ustavno sodišče naložilo vrnitev stalnega prebivališča vsem izbrisanim. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odredi toženi stranki izdajo odločbe, s katero bi se tožnico ponovno vpisalo v register stalnih prebivalcev, vpisalo v volilni imenik Republike Slovenije ter izdajo osebnih dokumentov Republike Slovenije. Zahteva tudi primerno odškodnino po 26. členu Ustave Republike Slovenije, na koncu pa tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS z odločbo, št.U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (1. točka izreka odločbe); da je 1. člen ZUSDDD v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe (3. točka izreka odločbe) in da je zakonodajalec dolžan neskladja z ustavo, ugotovljene v 1., 2. in 3. točki te odločbe odpraviti v roku 6 mesecev (7. točka izreka odločbe). Med razlogi za ugotovitev neustavnosti 1. člena ZUSDDD je ustavno sodišče tudi navedlo, da se po določbi 1. člena ZUSDDD za državljane drugih republik, ki so na dan 23.12.1990 imeli na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in jim je to prenehalo dne 26.2.1992, zahteva, da vlagatelj prošnje za stalno prebivališče izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje, in nadalje, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva.

Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru o pritožbi tožnice še ni bilo odločeno, odločba ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/2003 z dne 16.4.2003, pa je že začela učinkovati.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati pravno mnenje iz te sodbe in tudi stališče Ustavnega sodišča RS, navedeno v odločbi, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003.