Jedro

O brezplačni pravni pomoči pristojni organ odloča po postopku, ki ureja splošni upravni postopek. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katerih je le-to oprto. Ker je tožnik v postopku zatrjeval, da je bil nepravilno pozvan na operacijo kolena, bi tožena stranka morala navedeno okoliščino preveriti in tožnika pozvati, da predloži za navedeno trditev tudi dokazilo, saj bi naj šlo za pismen poziv. Tožnik je sicer v tožbi priložil pisno pojasnilo o preiskavi sklepa s pomočjo sklepne kamere - artroskopija, v katerem je opisan poseg o preiskavi sklepa s pomočjo sklepne kamere. Pri tem pa gre le za splošno informacijo o preiskavah s pomočjo artoskopa ter na podlagi nje po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da bi naj bil pri tožniku opravljen takšen poseg na kolenu. Prav tako pa zgolj na podlagi navedene informacije ni mogoče zavrniti tožnikovih navedb, da je bil pozvan na operacijo kolena. Zaključek tožene stranke glede predvidenega posega (škodnega ravnanja) tako nima podlage v podatkih spisa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v B, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. ... z dne 17. 12. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve tožbe zoper Splošno bolnišnico A v zvezi z odškodnino zaradi nepravilnega zdravljenja oz. zaradi tega, ker zdravljenja sploh ni bilo. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj njegovi dohodki ne presegajo minimalne plače. Tožnik pa ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu z določbo 24. člena ZBPP, ker je tožena stranka ocenila, da je njegova zadeva očitno nerazumna. Tožnik je v vlogi navedel, da je utrpel poškodbo v letu 1994 in da poškodba ni bila zdravljena. Glede škode, ki naj bi jo tožnik utrpel ob poškodbi pa je tožena stranka zaključila, da je odškodninski zahtevek že zastaral. Po določbi 376. člena ZOR odškodninske terjatve v vsakem primeru zastarajo v petih letih, odkar je škoda nastala. Navedena škoda je torej zastarala že v letu 1999. Glede operacije v mesecu septembru 2003, ki pa je niti ni bilo, ker je tožnik operacijo odklonil, ker bi mu naj operirali koleno in ne ramo, pa je tožena stranka na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, ugotovila, da je nedvomno šlo za operacijo levega ramena in ne kolena. Ker je torej tožnik odklonil operacijo, ni mogoče govoriti o nastali škodi zaradi nepravilnega zdravljenja oz. zaradi tega, ker zdravljenja sploh ni bilo. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da iz predložene dokumentacije nedvomno izhaja, da je bil septembra 2003 s strani Splošne bolnišnice A pravilno pozvan na operacijo levega ramena in ne kolena. Takšna ugotovitev ni v skladu z dokumentacijo, ko jo je predložil v postopku, niti z dokumentacijo, ki jo prilaga k tožbi. Za brezplačno pravno pomoč pa je zaprosil iz razloga, ker je bil pozvan na operacijo kolena, namesto levega ramena. Leta 1994 je v nesreči utrpel poškodbo levega ramena, navedene poškodbe pa v bolnišnici niso ustrezno zdravili. Zaradi bolečin je večkrat obiskal zdravnika ter so ga nato avgusta 2003 pozvali na operacijo desnega kolena, čeprav s tem nikoli ni imel zdravstvenih težav. Zaradi takšne pomote oz. evidentne malomarnosti jim ni zaupal in tudi ni odšel na odrejen operativni poseg. Prav tako ni več nadaljeval z zdravljenem v bolnici v A. Ker ima zaradi poškodbe ramena še vedno težave, je moral poiskati zdravstveno pomoč drugje na svoje stroške. V zvezi z zdravljenjem je podal tudi pritožbo pri Zdravniški zbornici. Splošna bolnišnica A mu je s takšnim malomarnim zdravljenjem povzročila škodo na zdravju, kakor tudi duševne bolečine, ki se kažejo v strahu pred zdravniki, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prav tako je tožnik zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku. Tožba je utemeljena. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik izpolnjuje objektivni ali stvari pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoč (Ur. list RS, št. 48/01, ZBPP). V skladu z določbo 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj; da je pričakovani izid zadeve za prosilca oz. njegovo družino življenjskega pomena; da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve; da je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski. V obravnavanem primeru je tožena stranka zvrnila tožnikov zahtevek, kjer je presodila, da je njegova zadeva očitno nerazumna. Po določbi 2. odst. 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitev odškodninske tožbe zoper Splošno bolnišnico A zaradi škode, ki bi mu naj nastala zaradi nepravilnega zdravljenja oz. ker zdravljenja sploh ni bilo. Tožnik se je pri tem skliceval na poškodbo levega ramena, ki jo je utrpel leta 1994 ter na obvestilo Splošne bolnišnice A o napotitvi na operacijo dne 1. 9. 2003, ker naj bi iz dokumentacije izhajalo, da mu nameravajo operirati koleno. O brezplačni pravni pomoči pristojni organ odloča po postopku, ki ureja splošni upravni postopek. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katerih je le-to oprto. Tožena stranka je tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da iz predložene dokumentacije nedvomno izhaja, da je bil tožnik pozvan na operacijo leve rame in ne kolena. Za takšen zaključek pa po ugotovitvah sodišča ni podlage v podatkih upravnega spisa. V spisni dokumentaciji namreč ni nobenih listin oz. dokumentacije v zvezi s sporno operacijo. Tako v spisu ni obvestila Splošne bolnišnice A glede operacije, ki bi naj bila po navedbah tožnika 1. 9. 2003 ter nato prestavljena na 15. 9. 2003. V spisu je res medicinska dokumentacija, pretežno iz leta 1999, iz katere je razvidno, da je tožnik dejansko utrpel poškodbo leve rame. Zgolj na podlagi navedene dokumentacije, ki sicer potrjuje, da se je tožnik zdravil zaradi poškodbe rame, pa ni mogoče tudi zaključiti, da je bil pozvan na operacijo ramena in ne kolena. Ker je tožnik v postopku zatrjeval, da je bil nepravilno pozvan na operacijo kolena, bi tožena stranka morala navedeno okoliščino preveriti in tožnika pozvati, da predloži za navedeno trditev tudi dokazilo, saj bi naj šlo za pismen poziv. Tožnik je sicer v tožbi priložil pisno pojasnilo o preiskavi sklepa s pomočjo sklepne kamere - artroskopija, v katerem je opisan poseg o preiskavi sklepa s pomočjo sklepne kamere. V tej informaciji je naveden kot primer preiskava kolenskega sklepa. Iz informacije izhaja, da je namenjena seznanitvi pacientov s potekom posega ter možnimi zapleti, istočasno pa s podpisom pacienta predstavlja tudi dokazilo o seznanitvi bolnika s predvidenim posegom. Gre torej za splošno informacijo o preiskavah s pomočjo artoskopa ter na podlagi nje po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da bi naj bil pri tožniku opravljen takšen poseg na kolenu. Prav tako pa zgolj na podlagi navedene informacije ni mogoče zavrniti tožnikovih navedb, da je bil pozvan na operacijo kolena. Zaključek tožene stranke glede predvidenega posega (škodnega ravnanja) tako nima podlage v podatkih spisa. V tej zadevi pa je tudi brezpredmetna ugotovitev tožene stranke, da je zahtevek za povračilo škode zastaral že v letu 1999. Takšna ugotovitev je sicer pravilna, vendar pa le v odnosu na povzročitelja poškodbe. Tožnik pa v tem postopku ni zatrjeval, da želi vložiti odškodninsko tožbo v zvezi s poškodbo, temveč zaradi nepravilnega zdravljenja Splošne bolnišnice A. Na takšen morebitni odškodninski zahtevek pa zastaranje, ki je nedvomno nastopilo zoper povzročitelja poškodbe iz leta 1994, ne vpliva. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala razjasniti okoliščine v zvezi s predvidenim posegom ter nato ponovno odločiti o zahtevi. Tožnik je v tem postopku tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je sodišče njegovi tožbi ugodilo, taksna obveznost za sodbo ni nastala, prav tako pa se sodna taksa za tožbo krije iz sredstev po 44. členu ZBPP (člen 34 ZBPP). Glede na navedeno sodišče o tožnikovi prošnji za taksno oprostitev ni odločalo, saj je tožnik oproščen plačila sodnih taks že po ZBPP.