Jedro

Po tem, ko je bil zastopnik (novoimenovani direktor) tožene stranke vpisan v sodni register, tožnik ni mogel biti v dobri veri, da si lahko v okviru funkcije vršilca dolžnosti direktorja (ki jo je opravljal do imenovanja direktorja) odobri dopust. Zaradi tega je tožena stranka njegovo odsotnost utemeljeno štela kot neopravičeno in mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožnikov zahtevek, ki se glasi: "I. Razveljavita se sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 in 10.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke.

II. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 30.9.1998. III. Tožena stranka je dolžna v tožnikovo delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 18.8.1997 do 30.9.1998, v 8 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati oziroma obračunati:

1. Za obdobje od 1.4.1997 do 14.5.1997, od 1.6.19997 do 4.6.1997 in od 13.6.1997 do 16.8.1997 izplačati neto nadomestilo plače v višini neto izhodiščne plače za VI. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo RS, povečani za dodatek za delovno dobo, zmanjšano za že plačano dohodnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila;

2. Za obdobje od 15.5.1997 do 31.5.1997 in od 5.6.1997 do 12.6.1997 izplačati 80% neto nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, zmanjšano za že plačano dohodnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila;

3. Za obdobje od 17.8.1997 do 30.9.1998 obračunati za vsak mesec bruto plačo v višini izhodiščne plače za VI. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo RS, povečani za dodatek za delovno dobo ter po odbitku in plačilu prispevkov in davkov tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; vse v 8 dneh pod izvršbo." se zavrne".

Pritožba tožnika se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Tožnik sam krije stroške svojega odgovora na pritožbo tožene stranke.

Odločitev o stroških tožnikove pritožbe se pridrži do izdaje dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 in 10.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika (tč. I izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 30.9.1998 (tč. II. izreka) in toženi stranki naložilo, da v tožnikovo delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 18.8.1997 do 30.9.1998 (tč. III izreka) ter da mu izplača oz. obračuna za obdobje od 1.4.1997 do 14.5.1997, od 1.6.1997 do 4.6.1997 in od 13.6.1997 do 16.8.1997 neto nadomestilo plače v višini neto izhodiščne plače za VI. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo RS, povečani za dodatek za delovno dobo, zmanjšano za že plačano dohodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec (tč. VI/1 izreka); za obdobje od 15.5.1997 do 31.5.1997 in od 5.6.1997 do 12.6.1997 izplačati 80% neto nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, zmanjšano za že plačano dohodnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega mesečnega zneska tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (tč. VI/2 izreka) in za obdobje od 17.8.1997 do 30.9.1998 obračunati za vsak mesec bruto plačo v višini izhodiščne plače za VI. tarifni razred pod Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo RS, povečani za dodatek za delovno dobo ter po odbitku in plačilu prispevkov in davkov, tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (tč. VI/3 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v skladu z 8. členom Zakona o sodnem registru (ZSReg - Ur. l. RS št. 13/94) nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne določa drugače. Glede posledic vpisa podatkov zakonitemu zastopniku pri toženi stranki kot subjektu vpisa noben zakon ne določa drugače, zato se tožnik ne more sklicevati na to, da ni poznal podatka, da je v sodni register od 5.2.1997 kot vršilec dolžnosti tožene stranke vpisan M.Č.. Tožnik je zato ravnal samovoljno, ko si je odredil izrabo letnega dopusta, prav tako pa glede na datum vpisa novega direktorja ni mogel biti v dobri veri, da opravlja funkcijo vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določili ZSReg ugotovilo, da je tožnik za novega direktorja izvedel šele enkrat med 19.2.1997 in 10.3.1997, zato je tudi napačno zaključilo, da si je tožnik utemeljeno odobril dopust. Tožnik je tako po 1.4.1997 neupravičeno izostal z dela, zato sta zakonita izpodbijana sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in zato tudi ni podlage za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 30.9.1998 ter ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu delu zahtevka. V kolikor se pritožbeno sodišče ne bi strinjalo s posledicami, ki izhajajo iz 8. člena ZSReg, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka vročitve obvestila o razrešitvi ni mogla izkazati s povratnico, ni mogoče zaključiti, da tožena stranka tožnika pred 19.2.1997 ni obvestila o razrešitvi. Iz izpovedb prič D.Đ. in T.Z. izhaja, da tožnik v spornem času ni bil v dobri veri, da še vedno opravlja funkcijo vršitve dolžnosti direktorja tožene stranke. Tožnik bi pri izpolnjevanju obveznosti vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato bi se moral seznaniti s predmetom odločanja na skupščini tožene stranke, saj je bil tudi na podlagi določb Zakona o podjetjih (ZPod - Ur. l. SFRJ št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, dolžan ravnati v skladu s sklepi skupščine. V izvedenih dokazih tudi ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik funkcijo direktorja tožene stranke dejansko opravljal vse do 4.3.1997. Tožnik je dopust, ki si ga je sam odobril, nastopil 19.2.1997 in v času izrabe letnega dopusta ni mogel dejansko opravljati funkcije direktorja. Celo v primeru, če bi si tožnik utemeljeno odredil dopust, bi moral upoštevati tudi določbo pogodbe o zaposlitvi o tem, da si letni dopust mora odrejati v skladu z zahtevami poslovnega procesa. Tožnik si je odobril izrabo letnega dopusta v trajanju 60 dni, tako dolga zadržanost od dela pa gotovo ne more biti v skladu s potrebami delovnega procesa, če bi tožnik v resnici opravljal delo direktorja. Odločitev o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 30.9.1998 je v nasprotju s tem, da sta tožnik in tožena stranka na glavni obravnavi dne 21.3.2002 kot nesporno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo 4.7.1997, zato bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo kvečjemu to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 4.7.1997, zaradi česar je neutemeljen reparacijski del tožbenega zahtevka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi ni bilo odločeno o stroških odgovora na pritožbo, ki jih je tožnik prijavil v vlogi. Tožnik meni, da je tak način prijave stroškov dovolj, zlasti še, ker je bilo o zadevo v soglasju strank odločeno na seji senata. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna prijavljene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi odgovorilo na vprašanje, ki ga je kot ključno izpostavilo pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 884/2004, z dne 2.7.2004, to je, ali je tožnik ravnal samovoljno, ko si je odredil, da z 19.2.1997 izrabi letni dopust v trajanju 60 dni, ker bi mu ta dopust moral odobriti že novi vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke, ki je bil 3.2.1997 že vpisan v sodni register kot zastopnik tožene stranke. Bistveno za ta spor je, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo pravno ali protipravno in o tem vprašanju se stranki spora nikoli nista strinjali, zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sta se stranki strinjali, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 1.4.1997 in ne 4.7.1997, kot je zmotno navedeno v pritožbi. Prav tako je irelevantno, kakšne so bile potrebe delovnega procesa v času dopusta tožnika, sicer pa sodišče prve stopnje teh potreb niti ni ugotavljalo. Iz izpovedb prič D.Đ. in T.Z. ne izhaja, da je tožnik na kakršenkoli način izvedel za novega direktorja, še preden si je odredil dopust. Trditve tožnika niso bile v ničemer izpodbite, pa tudi če bi obstajal dvom, je v takšnih primerih potrebno razsojati in favorem laboratoris. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožbo tožnika pa je potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že trikrat odločalo. S prvo sodbo in sklepom opr. št. III Pd 550/97 z dne 14.4.1999 je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino zaradi predčasne razrešitve v znesku 8.640.139,20 SIT in regres za letni dopust za leto 1997, zavrnilo pa je zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico tožnika za čas od 1.4.1997 do 30.9.1998, za plačilo nadomestila plače za isto obdobje ter plačilo regresa za letni dopust za leto 1998 ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožnika in v zavrnilnem delu ter v odločitvi o zavrženju dela tožbe odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del del prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče se je pri tem postavilo na stališče, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je del tožbe zavrglo, del tožbenega zahtevka pa zavrnilo, čeprav imata oba dela isti temelj in ju ni možno ločevati na tak način. V kolikor dejansko ne bi bila podana procesna predpostavka za dopustnost tožbe, bi prvostopenjsko sodišče moralo zavreči ne le tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč tudi tisti del, s katerim je zahteval vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo plače ter ostalih osebnih prejemkov za čas po prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka zavrnilo oziroma del tožbe zavrglo izključno zaradi tega, ker tožnik ni razširil tožbe na razveljavitev drugostopenjskega sklepa tožene stranke, potem ko je pravočasno zaradi molka tega organa vložil tožbo, s katero je izpodbijal prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče takšno odločitev moralo razveljaviti ob upoštevanju določbe 24. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) o tem, da sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o njegovem ugovoru.

V novem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. III Pd 18/2002 z dne 21.3.2002, s katero je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 in 10.11.1997, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1.4.1997, ampak je trajalo do 30.9.1998, toženi stranki naložilo, da mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 18.8.1997 do 30.9.1998, da mu za čas od 1.4.1997 do 1.10.1998 obračuna za vsak mesec bruto plačo v višini izhodiščne plače za VI. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo RS, povečani za dodatek na delovno dobo ter po odbitku prispevkov in akontacij dohodnine izplača tožniku neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, za obdobje od 17.8.1997 do 30.9.1998 pa od bruto mesečnega zneska poravna vse prispevke in akontacije dohodnine ter mu plačati regres za letni dopust za leto 1998 ter odškodnino v znesku 2.451.182,20 SIT. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 1.4.1997 do 1.10.1998 v skupni višini 6.480.104,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska 360.005,80 SIT, in sicer od zapadlosti vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče celotni ugodilni del, razen odločitve o plačilu odškodnine v znesku 2.451.182,20 SIT, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopa, saj je bilo glede vprašanja, kdaj je bil M.Č. vpisan v sodni register kot zastopnik tožene stranke, nasprotje med tem, kar se je v izpodbijani sodbi navajalo o vsebini listin in samo listino. Pritožbeno sodišče se je pri tem postavilo na stališče, da je za odločitev v tem sporu bistveno vprašanje, ali je tožnik ravnal samovoljno, ko si je odredil, da z 19.2.1997 izrabi letni dopust v trajanju 60 dni, ker bi ta dopust moral odobriti že novi vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke, ki je bil že 3.2.1997 vpisan v sodni register. V novem postopku je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot je navedeno zgoraj na začetku te obrazložitve.

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvi, da je bil M.Č. kot zastopnik tožene stranke v sodni register vpisan že 5.2.1997, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da si je tožnik po tem datumu v okviru pooblastil direktorja tožene stranke lahko v dobri veri odredil dopust v trajanju 60 dni za čas od 19.2.1997. V kolikor bi sodišče upoštevalo določbo 8. člena ZSReg, ne bi moglo zaključiti, da si je tožnik utemeljeno odobril izrabo dopusta v času, ko je dejansko še opravljal funkcijo direktorja in niti ni vedel za novoimenovanega direktorja. Tretji odstavek 8. člena ZSReg namreč določa, da se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne odloča drugače. M.Č. je bil v sodni register vpisan 5.2.1997 (in ne 18.3.1997, kot je sodišče prve stopnje zmotno navajalo v sodbi III Pd 18/2002 z dne 21.3.2002), zato se tožnik ne more sklicevati na to, da 19.2.1997, ko naj bi si odobril 60 dnevni dopust, ni vedel za novo imenovanega zastopnika tožene stranke, še manj pa takšnemu zagovoru lahko nekritično sledi sodišče. Noben predpis namreč ni določal, da pravilo iz tretjega odstavka 8. člena ZSReg ne bi veljalo za direktorja družbenega podjetja.

Okoliščina, da hkrati z vpisom novega zastopnika, ni bil opravljen izbris vpisa tožnika kot začasnega poslovodnega organa ne spremeni dejstva, da tožnik ni mogel biti v dobri veri, da je še vedno edini pristojen za odobritev lastnega dopusta, saj se ne more izgovarjati na to, da ni vedel, da je bil 16.10.1996 imenovan nov zastopnik tožene stranke, saj je bilo to v sodni register vpisano 5.2.1997, torej še preden naj bi si tožnik odobril dopust. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da naj bi bil vpis v sodni register merodajen zgolj napram tretjim osebam. Določba prvega odstavka 8. člena ZSReg o tem, da ima vpis v sodni register nasproti tretjim osebam pravni učinek od dneva vpisa, razen če zakon ne določa drugače, ne pomeni, da na odnose znotraj družbe nima nobenega učinka. Nasprotno, ta določba pomeni, da spremembe podatkov, ki se sicer vpisujejo v sodni register, znotraj družbe lahko učinkujejo celo pred vpisom v sodni register. Sicer pa je za sporno razmerje pomembna predvsem določba tretjega odstavka 8. člena ZSReg, ki pa ne določa, da se tretje osebe ne morejo sklicevati na to, da niso poznale podatkov, ki so vpisani v sodni register, temveč velja ta določba za vse, torej tudi za zaposlene v družbi in tudi za njenega direktorja ali vršilca dolžnosti direktorja.

Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožnikovo odsotnost z dela po 1.4.1997 utemeljeno štela za neupravičeno, saj tožnik zanjo ni imel dovoljenja novega vršilca direktorja M.Č., ki je bil pristojen za odobritev izrabe dopusta. Na tak zaključek ne more vplivati okoliščina, da tožena stranka sodišču ni mogla predložiti dokazila o vročitvi poziva za vrnitev na delo (priloga B11). Kot že rečeno, tožnik ni mogel biti prepričan, da si je z 19.2.1997 lahko odobril izrabo celotnega še ne porabljenega letnega dopusta, saj je takrat v sodnem registru že bil vpisan nov zastopnik tožene stranke.

Ni mogoče slediti tezi tožnika, da vpis M.Č. kot zastopnika tožene stranke, pač pomeni, da je tožena stranka v tistem času imela dva direktorja in da je bil tožnik zato še vedno pristojen, da samemu sebi odobri izrabo celotnega dopusta. Tožnik je bil vršilec dolžnosti direktorja, vršilec dolžnosti pa že po naravi stvari funkcijo opravlja do imenovanja novega direktorja. Tožnik je bil za vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke imenovan še pred preoblikovanjem tožene stranke na podlagi določb ZPod, kar pomeni, da je zanj veljala tudi določba tretjega odstavka 56. člena ZPod, ki je določal, da sme vršilec dolžnosti to funkcijo opravljati do imenovanja direktorja. Glede na publicitetno načelo iz 8. člena ZSReg tožnik po 5.2.1997 v skladu z zakonom ni mogel biti v dobri veri, da si je kot vršilec dolžnosti direktorja lahko odobril izrabo letnega dopusta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, ki omogoča takšno odločitev, to je, da je bil 5.2.1997 kot zakoniti zastopnik tožene stranke v sodni register vpisan M.Č., zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker pri tem ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 8. čl. ZSReg.

Glede na takšno tolmačenje pomena določbe tretjega odstavka 8. člena ZSReg v tem sporu ne morejo biti odločilna dejstva, ali je tožena stranka izkazala vročitev dopisov, s katerim je tožnika pozivala na delo. Ne glede na to pa je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala vročitve dopisa, ki se v spisu nahaja kot priloga B10 in s katerim je direktor tožene stranke M.Č. tožnika pozval, da se v zvezi z njegovim dopustom in nastopom dela 2.4.1997 zglasi v prostorih Sklada RS za razvoj zaradi udeležbe na delovnem sestanku, ki ga bo direktor imel s tožnikom glede prevzema del in nalog in zadolžitev, ki jih bo opravljal naprej. Temu dopisu je namreč tožena stranka priložila potrdilo o sprejemu pošiljke, iz katerega je razvidno, da je bila pošiljka naslovljena na tožnika na pošto oddana 28.3.1997. Takšno potrdilo lahko dokazuje, da je bila pošiljka tožniku res poslana in sodišča tovrstna potrdila sprejemajo kot dokaz, da je delavec na primer zahteval varstvo pravic pri delodajalcu, čeprav delodajalec zanika, da bi mu bila pošiljka vročena. Tudi sicer je sodišče prve stopnje očitno zelo nekritično sledilo navedbam tožnika. Povsem neprepričljivo je, da bi si direktor podjetja, ki se je moralo po zakonu lastninsko preoblikovati, vzel več kot dva meseca neprekinjenega dopusta, da bi v tem času praktično pretrgal vse stike s podjetjem in da v vsem tem času, do poziva na primopredajo poslov, sploh ne bi vedel, kaj se s toženo stranko dogaja. Edino logičen zaključek je ravno nasproten od tistega, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Tožnik se je za takšno odsotnost odločil ne zato, ker ne bi vedel za postavitev nove uprave, temveč ravno zaradi tega, ker je zanjo vedel. Pritožbo tožnika glede stroškov postopka je potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj v izreku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo, v razlogih pa zgolj napačno ugotavlja, da jih stranki nista priglasili. Kot ustrezno priglasitev stroškov je v resnici potrebno obravnavati tudi stroške, ki jih je tožnik priglasi v odgovoru na pritožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo tožnika štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Tretji odstavek 327. člena ZPP namreč določa, da se pritožba šteje za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če se sodba prve stopnje s pritožbo izpodbija samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde. V skladu s 366. členom ZPP pa se v postopku s pritožbo zoper sklep (za sklep se šteje tudi tisti del sodbe, s katerim je odločeno oz. ni odločeno o stroških postopka) smiselno uporablja določbo, ki velja za pritožbo zoper sodbo. Glede na to, da se pritožba tožnika šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, pritožbeno sodišče ni moglo odločiti o stroških tožnikove pritožbe, temveč je odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.

V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, čeprav je s pritožbo uspela. V skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), ki ga je v tem sporu potrebno uporabiti glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) v sporih o prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi), delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.