Jedro

V okviru trditev o nemoralnem nagibu toženke so bili izvedeni in ocenjeni številni dokazi s stališča, da je toženkina pogodbena volja bila v skladu z naravo pogodbe. Sprejeli sta sklep, da je pokojnica ob podpisovanju pogodbe bila stara in bolna, da pa ni dokazov, da bi kanceroznost njene bolezni bila toženki znana in da bi na skorajšnji tetini smrti gradila svoj nagib za sklenitev pogodbe.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pogodbe o dosmertnem preživljanju, ki je bila dne 16.6.1989 sklenjena med pokojno ter toženko. Istočasno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine za vknjižbo izbrisa lastninske pravice na nepremičninah vložek 1107 in 1238 k.o. Pritožbi tožnice A. in ostalih tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je revizijo posebej vložila tožnica A., posebej pa so jo vložili tudi ostali tožniki. V obeh sta uveljavljena revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, predlagana pa je razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica A. poudarja, da je dokazano, da je toženka vedela, da bo pokojnica kmalu umrla, zaradi česar je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v nasprotju z moralo in je po določbi 104. člena ZOR nična. Že sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do izpovedi tožnice o tem, da so se doma pogovarjali, da ima pokojnica raka. Tudi izpovedi prič M. in A. nista omenjeni. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ničnost sporne pogodbe zaradi nemoralnega nagiba poudarja tudi revizija ostalih tožnikov. V tej smeri sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Revizija ponovno ocenjuje izvedene dokaze, posebej tiste, ki jim sodišči nižjih stopenj nista dali potrebne teže. Če bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju izvajala že poprej in bi njen zapis predstavljal le formalnost, tožniki ne bi izpodbijali njene veljavnosti. Zaradi enostranske ocene dokazov je tudi po mnenju ostalih tožnikov podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožena stranka je na reviziji odgovorila in predlagala njuno zavrnitev, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Morebitno nesorazmerje med vrednostjo izročenega premoženja in vrednostjo nasprotne dajatve kot delno odplačnega dela pogodbe o dosmrtnem preživljanju (ali preužitkarsko izročilne pogodbe po načelih obligacijskega prava) predstavlja njen vnaprej predviden rizičen element. Pogodba, ki sta jo dne 16.6.1989 sklenili pokojna in toženka samo zaradi v njej vgrajenega rizičnega elementa še ni nična in sicer ne glede na sporni zapis v njeni 5. točki (poplačilo za skrb za pokojno v prejšnjih letih). Tako kot je pogodba mešana, bi mogla biti tudi v celoti neodplačna in morebiti le izpodbojna iz povsem drugih razlogov, ki pa se v ugotovljeni dejanski podlagi ne pojavljajo. Pokojna je s svojim premoženjem svobodno razpolagala. Če se je izkazalo, da ga je toženki izročila na pretežno neodplačen način, je to še vedno bilo v okviru njene pogodbene volje.

Zatrjevani toženkin nemoralni nagib je postavljen v povsem drug pravni okvir: izrabila naj bi svoje vedenje o skorajšnji tetini smrti. Tu gre po eni strani za dejanska vprašanja o utemeljenosti dejstev o obstoju nemoralnega nagiba, po drugi strani pa vendarle ostaja obstoj svobodne pokojničine volje, da sklene takšno pogodbo, tudi glede na tožbeno trditveno podlago nedotaknjen. Pokojna ... je torej toženki svoje premoženje prepustila tudi ob zavesti relativne neodplačnosti izročitve. V tej smeri med strankami ni spora. V okviru trditev o nemoralnem nagibu toženke pa so bili izvedeni in ocenjeni številni dokazi s stališča, da je toženkina pogodbena volja bila v skladu z naravo pogodbe. Sprejeli sta sklep, da je pokojnica ob podpisovanju pogodbe bila stara in bolna, da pa ni dokazov, da bi kanceroznost njene bolezni bila toženki znana in da bi na skorajšnji tetini smrti gradila svoj nagib za sklenitev pogodbe. Na ugotovljeno dejansko podlago je revizijsko sodišče vezano. Pogodba z dne 16.6.1989 torej ni neveljavna zaradi ničnosti in je posledice ničnosti ne zadevajo (103. in 104. člen ZOR).

Ker uporaba materialnega prava rezultira iz ugotovljenih dejstev (oziroma pravilna uporaba materialnega prava narekuje ugotavljanje dejanskega stanja) in ker se dokazi ocenjujejo v predpisanem postopku, je bilo treba glede na revizijsko grajo presoditi, ali izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in ali so ti razlogi v skladu z izvedenimi dokazi (morebitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Vendar v tej smeri ni nepravilnosti. Sodba mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da morebitne neodločilne podrobnosti, ki niso omenjene in ocenjene še ne narekujejo ukrepanja v smislu določbe 394. člena ZPP. Revizijska graja ocenjenih dokazov s ponudbo lastne vizije take ocene pa pomeni poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v odgovoru ni zaznamovala.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).