Jedro

Upoštevajoč opredelitev družbene infrastrukture v 4. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 ter opredelitev javnega interesa v športu v 2. točki prvega odstavka 4. člena in 2. odstavka 5. člena ZŠpo-1, je gradnjo nogometnega igrišča mogoče šteti za dopusten razlastitveni namen v smislu tretje alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2.

Ker javna korist za gradnjo novega nogometnega igrišča ni konkretizirana, niti pojmovno ni mogoče ugotavljati in preizkusiti, ali je razlastitev tožnika za dosego tega namena sploh nujno potrebna. Pri presoji tega vidika testa sorazmernosti gre namreč za to, da mora upravni organ preizkusiti, ali zasledovane konkretne javne koristi ni mogoče doseči tudi na drug način, to je brez posega v konkretno lastninsko pravico. Te presoje pa ni mogoče opraviti, če javna korist ni konkretizirana, saj ni mogoče preizkusiti, ali ne bi bilo mogoče istega cilja doseči brez posega v konkretno lastninsko pravico.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-75/2019-55 z dne 30. 6. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeči stranki v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ razlastil nepremičnini s parc. št. 497/5 in 497/6, k.o. ..., obe last tožnika, v korist razlastitvene upravičenke A. (v tem sporu stranka z interesom), zaradi izvedbe projekta Nogometni center ..., z določenim rokom za izvedbo investicije 30. 11. 2023 (1. točka izreka), odločil, da je pravnomočnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v korist razlastitvene upravičenke A., do celote (2. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločil s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da gre za gradnjo nogometnega centra ... in spremljajočih objektov. Izkazanost javne koristi na abstraktni ravni je organ utemeljil z navedbo, da je igrišče objekt družbene infrastrukture, da je izvajanje športa na ravni občine v javnem interesu in da je v enoti urejanja prostora, v kateri se nahajata tožnikovi nepremičnini (ŠE-570), gradnja športnega igrišča in spremljajoče infrastrukture dopustna. Izkazanost javne koristi na konkretni ravni je utemeljeval z navedbo, da se nepremičnini tožnika nahajata v neposredni bližini Nogometnega centra ..., da potrebe po nogometni infrastrukturi naraščajo, saj število igralcev narašča, hkrati pa primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v Mestni občini Ljubljana. Organ je še ugotovil, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugimi primernimi nepremičninami v isti prostorski enoti urejanja prostora v bližini obstoječega nogometnega centra, da bi ta lahko deloval kot zaokrožena celota. Dodal je še, da investicija sledi usmeritvam in ciljem v nacionalnih strateških dokumentih in ima podlago v regionalnem razvojnem programu ljubljanske urbane regije. Opredelil se je še do ugovorov tožnika.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi je uvodoma opozoril, da je v postopku prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, saj ni bil seznanjen s pozivi organa k dopolnitvam, poslanih stranki z interesom, zato se ne more opredeliti do popolnosti in ustreznosti dopolnitev in popravkov. Prav tako mu ni bil vročen odgovor na pritožbo stranke z interesom. Organ se tudi ni opredelil do večine argumentov tožnika. Tožnik je že v postopku zatrjeval in izkazal, da ima stranka z interesom na razpolago znotraj EUP ŠE-570 in ŠE-793 primerni nepremičnini s parc. št. 496/1 in 495/1, v skupni izmeri 8.952 m2, in s tem v zvezi predlagal postavitev izvedenca geodetske stroke, kar je organ zavrnil iz nedopustnega razloga. V izreku tudi ni določen rok za začetek gradnje nogometnega igrišča. S tem je bil kršen 203. člen Zakona o urejanju prostor (ZUreP-2) in poseženo v pravico tožnika iz 212. člena ZUreP-2. Organ je tudi odločal o spremenjeni vlogi, ki ji niso bile priložene obvezne priloge (199. člen ZUreP-2). Hkrati spremenjeni projekt ni izvedljiv, niti dopusten. Abstraktna javna korist po mnenju tožnika ni izkazana, tudi obstoj konkretne javne koristi je organ utemeljeval zgolj s pavšalnimi in povsem nedokazanimi trditvami. Obrazložena tudi ni nujnost razlastitve in sorazmernost med javno koristjo in prizadetostjo zasebne lastnine (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Razlastitev tudi ni potrebna. Stranka z interesom ima znotraj EUP ŠE-570 in ŠE-793 druge primerne nepremičnine, poleg tega pa ima druga tekmovalna nogometna igrišča. Glede na podatke iz Letnega programa športa v MOL tudi izhaja, da se je število športnikov zmanjšalo in povečalo število novih športnih objektov in površin. Iz spremenjenega razlastitvenega zahtevka izhaja še, da se bo poleg nogometnega igrišča zgradil večnamenski objekt bruto tlorisne površine v izmeri cca. 500 m2. Izgradnja takega objekta ne bi bila skladna z veljavnim OPN MOL (95. člen OPN MOL). Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5.Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6.Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in predlagala sodišču, da tožbo zavrne.

7.V nadaljnjih pripravljalnih vlogah sta tožnik in stranka z interesom vztrajali pri svojih stališčih ter predlogih.

Glavna obravnava in dokazni postopek

8.Na naroku za glavno obravnavo je tožnik opozoril na sodbi naslovnega sodišča, I U 230/2022 in 275/2022, iz katerih izhaja, da javna korist ni konkretizirana, in da ni mogoče opraviti testa sorazmernosti. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi tudi v tem postopku.

9.Stranka z interesom je poudarila, da sodišče ni vezano na odločitev v prej navedenih zadevah, temveč gre za posamično vrednotenje dejanskega in pravnega stanja v vsaki posamezni zadevi. V zaključni besedi je še poudarila, da se obe upravni odločbi pri oceni obstoja konkretne javne koristi sklicujeta med drugim na DIIP, iz katerega med drugim izhaja, da je glede na zastarelost športne infrastrukture v MOL in izgradnjo telovadnice OŠ ... na območju dosedanjega večnamenskega igrišča treba zgraditi nogometno igrišče drugje, pri čemer naj bi se upoštevala primernost lokacije igrišča za potrebe otrok, ki trenirajo nogomet. V DIIP tudi po oceni stranke z interesom izhaja, da šele z izgradnjo nogometnega igrišča postane nogometni center ... celota. Ne drži, da naj bi bila v bližini druga primerna zemljišča, saj gre za kmetijska zemljišča. Prepričana je, da je DIIP sestavni del obrazložitve teh odločb. Tožnik je ugovarjal navedbam stranke z interesom in ponovil že dosedaj podane navedbe.

10.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v listine A1 do A9, ki jih je tožnik priložil k tožbi.

11.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za vpogled v listine A11 do A24 (posamezne strani iz nacionalne in občinske strategije športa, občinskega letnega programa športa, Pravilnika o licenciranju nogometnih klubov ter dopisa stranke z interesom tožniku z dne 29. 3. 2018 in z dne 11. 5. 2018, članek in opis projekta Stožice), ker gre za nedovoljene tožbene novote po 52. členu ZUS-1. Tožnik jih ni predlagal in tudi ne predložil že v postopku izdaje upravnega akta, niti ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storil.

12.Dokazne predloge za vpogled v listine, ki sta jih tožnik in stranka z interesom podali v pripravljalnih vlogah, to je po izteku roka za tožbo oziroma za odgovor na tožbo (listine A25 do A40 ter C2 in C3), ter dokazni predlog za izvedbo ogleda na kraju samem je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1.

13.Prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v upravnem sporu (52. člen ZUS-1) izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v tem postopku zakonitost upravnega akta, s katerim je odločeno o pravici in obveznosti stranke. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. Ker ima torej tožba v upravnem sporu naravo sodnega varstva zoper oblastne odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan prekluziven rok1, po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka.

14.Vpogleda v del OPPN (A10) sodišče ni obravnavalo kot dokaznega predloga, ker gre za pravo.

15.Tožnik zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjal.

16.Stranka z interesom je ugovarjala zavrnitvi dokaznega predloga (vpogled v listini C2 in C3) iz razloga, ker sta bili listini posredovani glede na navedbe tožnika v tem sporu in jih stranka z interesom ni mogla predložiti v upravnem postopku ali k odgovoru na tožbo oziroma to ni bilo potrebno. Sodišče ugovor zavrača iz zgoraj povedanih razlogov.

K I. točki izreka

17.Tožba je utemeljena.

18.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sicer drži, da ni vezano na odločitev, sprejeto v zadevah, I U 230/2022 z dne 27. 2. 2024, in I U 275/2022 z dne 20. 3. 2024, vendar sodi, da gre v tem upravnem sporu za identično oziroma zelo podobno dejansko in identično pravno stanje zadeve kot v prej navedenih zadevah (s to razliko, da je prvostopenjski organ z v tem sporu izpodbijano odločbo razlastil tožnikovi nepremičnini, medtem ko je v ostalih zadevah razlastil sosednji nepremičnini - v zadevi, I U 230/2022, nepremičnino s parc. št. 497/7, last B. B., in v zadevi, I U 275/2022, nepremičnino s parc. št. 497/1, sedaj tudi last tožnika).

19.V tem upravnem sporu sodišče presoja zakonitost odločbe, s katero je upravni organ odločil o razlastitvi tožnikovih nepremičnin s parc. št. 497/5 in 497/6, obe k. o. ...

20.Kot je sodišče pojasnilo že v sodbah, I U 230/2022 z dne 27. 2. 2024, in, I U 275/2022 z dne 20. 3. 2024, je razlastitev poseg v lastninsko pravico, ki jo Ustava RS varuje v 33. členu. Tudi pogoje za dopustnost razlastitve ureja Ustava. In sicer v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

21.Iz citirane ustavne določbe torej izhaja, da je razlastitev dopustna le, če to zahteva javna korist. Ta razlastitveni namen (javna korist) mora obstajati na dveh ravneh. Prva raven je obstoj ti. abstraktne javne koristi, ki jo je opredelil že zakonodajalec in je predpostavka za uvedbo razlastitvenega postopka (ti. razlastitveni namen). Druga pa je ti. konkretna javna korist, ki mora biti ugotovljena za konkretno nepremičnino.

22.Dopustni abstraktni razlastitveni nameni so določeni v 193. členu ZUreP-2. Po prvem odstavku 194. člena ZUreP-2 se za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena šteje, da je javna korist izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje.

23.Po drugem odstavku 192. člena ZUreP-2 je razlastitev dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

24.Konkretna javna korist torej obsega javno potrebo, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov ter je realna, določna in konkretna. Pristojni organ jo ugotavlja v vsaki zadevi posebej. Ni dovolj, da razlastitveni namen in abstracto odtehta abstraktni interes lastnika; tehtanje je treba opraviti tudi v konkretnem primeru. To pomeni, da mora razlastitev v konkretnem primeru zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu. Ob tem sodišče opozarja, da trditveno in dokazno breme za obstoj abstraktnega in konkretnega javnega interesa nosi razlastitveni upravičenec (v tem upravnem sporu stranka z interesom).

25.Sodišče se tudi v tej zadevi strinja s toženko, da je, upoštevajoč opredelitev družbene infrastrukture v 4. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 ter opredelitev javnega interesa v športu v 2. točki prvega odstavka 4. člena in 2. odstavka 5. člena Zakona o športu (ZŠpo-1), gradnjo nogometnega igrišča mogoče šteti za dopusten razlastitveni namen v smislu tretje alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2. Med strankami ni sporno, da tožnikovi nepremičnini ležita v enoti urejanja prostora ŠE-570, kjer je po OPN MOL ID določena namenska raba ZS - površine za oddih, rekreacijo in šport in kjer je do uveljavitve OPPN poleg posegov iz 95. člena OPN MOL ID dopustno tudi urejanje športnih igrišč.

26.Utemeljeno pa tožnik tudi v tem primeru uveljavlja, da so razlogi, s katerimi upravni organ v izpodbijani odločbi utemeljuje obstoj konkretne javne koristi, povsem splošni in ne ustrezajo zgoraj pojasnjenim zahtevam konkretizacije razlastitvene potrebe in testa sorazmernosti pri posegu v lastninsko pravico.

27.Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe namreč ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožničino nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v Mestni občini Ljubljana. Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.

28.Enako velja za ugotovitev, da je gradnja nogometnega igrišča na predvidenem območju potrebna zato, da bo z Nogometnim centrom ... deloval kot zaokrožena celota. Pri tem pa upravni organ sploh ne pojasni, kaj naj bi ta nogometni center bil in zakaj naj bi javna korist terjala, da se dopolni oziroma zaokroži z novim nogometnim igriščem. Navaja sicer, da osnovno športno igrišče na tem območju (verjetno s tem misli na igrišče prej imenovanega Nogometnega centra ... v isti enoti urejanja prostora) ne zadostuje za potrebe izvedbe letnih programov športa Mestne občine Ljubljana, ker je število vadečih veliko oziroma v porastu. Vendar pa je ta ugotovitev prav tako povsem splošna, saj je upravni organ ne podkrepi z nobenim konkretnim podatkom, ki bi utemeljeval zatrjevano javno potrebo po gradnji dodatnega nogometnega igrišča na območju, na katerem ležita tožnikovi nepremičnini.

29.Upravni organ javne koristi ni konkretiziral niti z navedbo, da je treba slediti usmeritvam in ciljem, opredeljenim v nacionalnih in regionalnih oziroma občinskih strateških dokumentih, saj niti ne pove, na katere konkretne usmeritve meri, in kako te usmeritve konkretizirajo javno korist za razlastitev tožnikovih nepremičnin. Če s tem meri na to, da je treba slediti razvoju v konkretni športni panogi, ki terja izgradnjo sodobne infrastrukture v skladu z zahtevami nacionalne in mednarodne športne zveze, sodišče pojasnjuje, da je tudi ta navedba povsem splošna in ne omogoča nobenega preizkusa.

30.Ker po povedanem javna korist za gradnjo novega nogometnega igrišča ni konkretizirana, niti pojmovno ni mogoče ugotavljati in preizkusiti, ali je razlastitev tožnika za dosego tega namena sploh nujno potrebna. Pri presoji tega vidika testa sorazmernosti gre namreč za to, da mora upravni organ preizkusiti, ali zasledovane konkretne javne koristi ni mogoče doseči tudi na drug način, to je brez posega v konkretno lastninsko pravico. Te presoje pa ni mogoče opraviti, če javna korist ni konkretizirana, saj ni mogoče preizkusiti, ali ne bi bilo mogoče istega cilja doseči brez posega v konkretno lastninsko pravico. Pri tem gre tudi za to, da mora upravni organ pri preizkusu nujnosti upoštevati enako raven presoje kot pri utemeljevanju konkretne javne koristi. Povedano drugače: če je upravni organ javno korist utemeljeval s potrebami na območju celotne občine (na kar kažejo sicer povsem splošne navedbe o naraščanju števila igralcev nogometa in pomanjkanje nogometne infrastrukture v občini), bi moral tudi pri preizkusu nujnosti posega presoditi, ali stranka z interesom na celotnem območju občine ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, na kateri bi lahko uresničila zatrjevano razlastitveno potrebo.

31.Enako kot za nujno potrebnost razlastitve velja tudi za presojo sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tem elementu testa sorazmernosti je namreč treba tehtati, ali je teža posledic posega v lastninsko pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Tega tehtanja pa sploh ni mogoče opraviti, če javna korist, zaradi katere naj bi bil poseg potreben, sploh ni konkretizirana. Prav takšen je obravnavani primer, saj ni jasno, zakaj je načrtovana gradnja nogometnega igrišča za uresničevanje javne koristi potrebna prav na območju, na katerem ležita tožnikovi nepremičnini.

32.Sodišče še dodaja, da je napačno stališče o pravni nerelevantnosti tožnikovih navedb, da načrtovani projekt ni izvedljiv oziroma ni dopusten. Kot že pojasnjeno, je razlastitev dopustna le ob izkazani konkretni javni koristi. To pomeni, da je razlastitev mogoče dopustiti le, če je potrebna zaradi gradnje konkretnega objekta, ki ima dopusten razlastitveni namen iz 193. člena ZUreP-2. Če načrtovana gradnja ni izvedljiva oziroma ni dopustna, potem javna korist za razlastitev očitno ne more biti izkazana. Povedano drugače: razlastitev je mogoče dovoliti le za objekt, ki ga je dopustno zgraditi. Upravni organ se je bil zato do tožnikovih navedb o nedopustnosti načrtovanega projekta, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, dolžan vsebinsko opredeliti.

33.Izpodbijane odločbe tako ni mogoče preizkusiti. Te kršitve iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kljub temu, da jo je tožnik uveljavljal v pritožbi, drugostopenjski organ ni odpravil, saj so razlogi drugostopenjskega organa tudi splošni oziroma pavšalni kot razlogi iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe.

34.Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati navedbe stranke z interesom, podane na naroku za glavno obravnavo. Obrazložitve akta namreč ni mogoče dopolnjevati z navedbami, podanimi v upravnem sporu, ne v odgovoru na tožbo in ne na naroku za glavno obravnavo, saj gre v upravnem sporu - kot že pojasnjeno - za sodno kontrolo zakonitosti odločitve upravnega organa. Tako tudi ustaljena sodna praksa. Ob tem sodišče še pripominja, da mora obrazložitev upravnega akta vsebovati vse razloge, ki jih terja 214. člen ZUP.

35.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo in na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Na podlagi petega odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

36.Ker je sodišče iz pojasnjenih razlogov tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki za odločitev niso relevantni. Ne glede na to pa sodišče zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka dodaja še naslednje:

37.V zvezi z tožbenim očitkom kršitve načela kontradiktornosti je sodišče tožniku na naroku za glavno obravnavo vročilo pozive k dopolnitvam, ki jih je upravni organ naslavljal na stranko z interesom, in odgovor stranke z interesom na pritožbo. S tem je tožniku omogočilo, da se izjavi tudi o teh listinah, ki mu niso bile vročene že v upravnem postopku. Sodišče pojasnjuje, da načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) od upravnega organa terja, da stranki pred izdajo odločbe omogoči izjavljanje o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To v okoliščinah, ko sta v upravnem postopku udeleženi stranki z nasprotnim interesom (kakršna je obravnavana zadeva), pomeni, da mora obema z vročanjem (vsaj v vednost) omogočiti izjavljanje o relevantnem spisnem gradivu. Enako velja za odgovor na pritožbo. Če odgovor na pritožbo stranki ni vročen (vsaj skupaj z odločitvijo pritožbenega organa), je lahko kršena njena pravica do sodnega varstva.

38.Strankina pravica do izjave pa je kršena tudi, če upravni organ iz nedopustnega razloga zavrne izvedbo njenega dokaznega predloga. Upravni organ namreč lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Zato je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno pomembno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. K temu je treba dodati, da izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, lahko organ zavrne samo, če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva.

39.Sodišče opozarja še na 203. člen ZUreP-2, po kateri upravni organ lahko v odločbi določi rok za začetek gradnje objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Pri določitvi tega roka pa mora upoštevati tudi prvi odstavek 204. člena ZUreP-2, po katerem razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi.

K II. in III. točki izreka

40.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopala odvetnica, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

41.Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine Ljubljana je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

130 dni od vročitve akta, s katerim je bil postopek odločanja končan.

233. člen Ustave: "Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja."

3Ob pogojih iz prejšnjega člena se nepremičnina lahko razlasti za naslednje namene: - za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra; - za gradnjo in prevzem objektov za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; - za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture; - za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj (prvi odstavek 193. člena ZUreP-2). Poleg razlastitvenih namenov iz prejšnjega odstavka, se lahko razlasti tudi nepremičnina, ki je potrebna za izvedbo omilitvenih ali izravnalnih ukrepov po predpisih o ohranjanju narave, če so bili ti ukrepi določeni zaradi izvedbe prostorskih ureditev iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 193. člena ZUreP-2).

4Gl. G. Virant v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 675.

5Idem.

6Družbena infrastruktura so prostorske ureditve, namenjene izvajanju dejavnosti splošnega pomena, s katerimi se zagotavljajo dobrine, ki so v javnem interesu (dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, športa, zdravstva, socialnega varstva, kulture in drugih dejavnosti splošnega pomena, če je tako določeno z zakonom) (4. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2).

7Javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena, ki se določijo v Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji in so namenjene zagotavljanju pogojev, da se prebivalci Republike Slovenije več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom in gibalnimi dejavnostmi za ohranjanje zdravja, in se uresničuje zlasti na področjih (…) športnih objektov in površin za šport v naravi (2. točka prvega odstavka 4. člena ZŠpo-1). Lokalna skupnost uresničuje javni interes v športu z zagotavljanjem sredstev za izvedbo letnega programa športa na lokalni ravni, načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem lokalno pomembnih športnih objektov in površin za šport v naravi v lasti lokalne skupnosti ter s spodbujanjem in zagotavljanjem pogojev za opravljanje in razvoj športnih dejavnosti (drugi odstavek 5. člena ZŠpo-1).

8Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana - Izvedbeni del.

9Npr. sodba, I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006;

10Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016.

11Gl. npr. sodbo Upravnega sodišča I U 176/2020.