Jedro

Ker je izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da je strokovnjak na področju gradbeništva, saj je tudi projektant, nadzorni in vodja gradbenih del, ki se ukvarja tudi s pridobivanjem izvajalcev, pritožbeno sodišče soglaša, da je njegova strokovna ocena tržne vrednosti izvedenih del, oblikovana na podlagi izkušenj, ustrezna glede na kriterije iz drugega odstavka 642. člena OZ. Gre za vrednost, ki predstavlja krajevno običajno plačilo glede na izvedena dela in njihovo kvaliteto. Izvedenec je res dodal, da ta cena velja ob pogoju, da je gradbišče formirano in če so odbiti fiksni stroški za vodenje gradbišča, nadzor, formiranje gradbišča in podobno. Vendar v konkretnem primeru takšni dodatni fiksni stroški niso bili zatrjevani in jih tudi tožnik v pritožbi ne izpostavlja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136600/2014 s 14. 10. 2014 za znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2014 dalje. V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi povišani tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.719,65 EUR. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 257,21 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in opozarja, da je sodišče odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, pri čemer je upoštevalo tudi dokaze, ki jih ne bi smelo. Toženec je bil z navedbami in dokazi v pripravljalni vlogi z 19. 6. 2017 prekludiran, saj ni šlo za odgovor na izvedeniško mnenje, pač pa le za odgovor na četrto pripravljalno vlogo tožnika. Pogodbeni odnos toženca s tretjo osebo ni relevanten za predmetni pravdni postopek in ne more biti pokazatelj vrednosti del, ki jih je izvedel tožnik. Razlogi, ki so privedli do cene, plačane tretji osebi, so neznani in neobrazloženi, prav tako to velja za okoliščine, v katerih je bil posel sklenjen. Toženec bi lahko pravočasno do prvega naroka za glavno obravnavo predložil morebitne ponudbe s strani drugih izvajalcev za izvedbo del, tega pa ne more storiti tik pred koncem postopka. Ker je izvedenec vrednost del ocenil na podlagi realno izvedenih in ugotovljenih količin, je sodišče po nepotrebnem navajalo, da ni sledilo trditvam tožnika glede globine izkopa 60 cm. Tudi ugotovitev sodišča, da je tožencu uspelo izpodbiti navedbo tožnika o napeljavi gramoza v debelini 50 do 55 cm, saj je bila ta le 30 - 35 cm, ni relevantna. Navedena debelina plasti navoženega gramoza je namreč ustrezala, ker je bil plato primerno utrjen. Podobno velja glede navedb sodišča, da ni pripisovalo posebnega pomena izmeri izvedenca 800 m2, saj sta bili stranki soglasni, da površina znaša cca 700 m2. Izvedenčeva izmera je utemeljena, ker je bilo že ob ponudbi dogovorjeno, da bo končni obračun izveden in izdelan po dejanskih količinah. Površina platoja je bila torej najmanj 800 m2, kar je potrebno upoštevati pri izračunu dejanske vrednosti opravljenih del. Skupna vrednost z DDV je znašala 9.384,65 EUR. Napačno je stališče sodišča, ki mnenja izvedenca glede vrednosti izvedenih del ni upoštevalo, češ da cene, določene v Pravilniku o cenah in normativih za določanje cen gradbenih del za popotresno obnovo objektov, niso uporabljive. Izvedenec je vrednost določil v skladu s pravili stroke, saj v smeri pridobivanja ponudb drugim investitorjem ni bilo podanega dokaznega predloga. Iz zaslišanja izvedenca na naroku je razvidno, da vztraja pri določeni ceni iz izvedeniškega mnenja. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi temu oporekalo. Izvedenec je tudi pojasnil, da se v primeru sporov uporablja za določanje vrednosti teh del prav navedeni Pravilnik. V svojem zaslišanju je tudi obrazložil, da je ceno 5.500,00 EUR navedel za primer, ko bi šlo za formirano gradbišče, od odbitju fiksnih stroškov, kot so vodenje gradbišča, nadzor, formiranje gradbišča in podobno. Posebej je še izjavil, da za vrednostjo del, ki jo je podal v izvedeniškem mnenju, stoji in je v skladu s Pravilnikom in stroko, ocena 5.500,00 EUR pa je le njegova pripomba, irelevantna za ta postopek.

4. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe. Opozarja, da mu je izvajalec B., s.p., za izdelavo enakega platoja v maju 2017 zaračunal 5.696,22 EUR. Gre za izgradnjo primerljivega platoja, pri čemer je B. zaračunal tudi nakladanje deponiranega izkopa zemlje in nabavo gramoza ter filca, kar je bilo v obravnavanem spornem razmerju izključeno. Sodišče bi moralo to upoštevati in znižati ceno računa, hkrati pa upoštevati, da je volumen nasutja materiala le 251 m3 in ne 500 m3, kot jih je tožnik zaračunal. Nižja je bila tudi povprečna globina izkopa. Tožnik je opravil 35% manj del in dobavil manj materiala kot izvajalec po računu B21 za enako kvadraturo in vsebino, zato bi bil znesek računa realno lahko 3.500,00 EUR. Tudi če se za določitev primernega in pravičnega plačila upošteva cena izvedenca 5.500,00 EUR, in šteje po računu izvajalca B., s.p., kot bolj realno vrednost 3.500,00 EUR z DDV, je srednja vrednost obeh 4.500,00 EUR, kar je še vedno manj od že plačanih 5.000,00 EUR. Izvedenec je podal aktualno tržno ceno del za 800 m2, med strankami pa je nesporno, da je šlo za plato površine 700 m2. Že iz omenjenega razloga bi bila cena izvedenih del tožnika kvečjemu 4.812,50 EUR z DDV in ne 5.500,00 EUR.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in prerekali podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Toženec kot naročnik je s tožnikom kot izvajalcem sklenil podjemno pogodbo za izgradnjo in asfaltiranje platoja v izmeri 700 m2 po dogovorjeni ceni 22,5 EUR na m2. Do dokončanja prevzetega posla ni prišlo, zato tožnik v tej pravdi zahteva plačilo po začasni situaciji za mesec marec 2011, ki obsega stroške za urejanje platoja, strojni izkop z odvozom ter odvoz gramoza s planiranjem. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec za navedena dela tožniku že plačal 5.000,00 EUR, sporno pa je, ali je bila s tem zneskom poravnana celotna njegova obveznost iz omenjenega pravnega posla.

8. Ker ponudba tožnika ne vsebuje specifikacije del z vrednostjo po posameznih fazah gradnje, sporna pa je bila tudi kvaliteta izvedenih del, je sodišče postavilo izvedenca gradbene stroke. Po določilu drugega odstavka 642. člena OZ namreč sodišče v primeru, kadar plačilo ni določeno, tega določi tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in za to vrsto dela običajnemu plačilu. Izvedenec je svojo nalogo izpolnil, tako da je vrednost izvedenih del ocenil na podlagi Pravilnika o cenah in normativih za določanje cen gradbenih del za popotresno obnovo objektov (v nadaljevanju Pravilnik).1 Hkrati je v mnenju zapisal tudi svojo strokovno oceno, da je možno na konkurenčnem trgu najeti izvajalca gradbenih del, ki bi slednja opravil za 5.500,00 EUR. To oceno je kot relevantno pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče pri presoji izvedenih dokazov nedopustno upoštevalo račun, ki ga je toženec priložil pripravljalni vlogi z 19. 6. 2017. Gre za pravno relevanten dokaz, saj je toženec z njim izkazoval ceno, ki jo je za primerljiva dela poravnal podjetniku B., s.p., ter je bil izdan 13. 5. 2017, torej že po izdelavi izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve z 9. 4. 2017. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je bil dokaz predložen prepozno, saj od prejema izvedeniškega dela do predložitve dokaza sodišče naroka ni opravilo. Prav tako ne gre za ponudbo za izvedena dela, ki bi jo toženec res lahko pridobil že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ampak za račun, ki potrjuje dejansko vrednost izvedenih del. Drži pritožbeno stališče, da sodišče vrednosti del iz omenjenega računa ne more upoštevati kot vrednosti del v konkretnem postopku, lahko pa račun predstavlja indic, ki kaže na ustreznost izvedeniškega mnenja glede možnosti izvedbe del v nižjem znesku, kot so ta opredeljena v Pravilniku.

10. Sodišče prve stopnje je glede površine, na kateri so bila izvedena dela, izhajalo iz soglasnih navedb pravdnih strank, ki sta jo ocenili na 700 m2. Takšna površina izhaja tudi iz računa tožnika (list. št. A1), kar kaže, da sam ni imel pomislekov o kvadraturi platoja, na katerem je dela izvajal. Zgolj dejstvo, da je izvedenec s pomočjo računalniškega programa določil višjo vrednost kvadrature, zato na odločitev o oceni vrednosti izvedenih del ne more vplivati. Še posebej je to nerelevantno, ker je izvedenec po ogledu izvedenih del na terenu podal pavšalno oceno vrednosti omenjenih del v višini 5.500,00 EUR, ki se je nanašala na obseg konkretno izvedenih del in ne na dela, upoštevajoč postavko m2. 11. Ker je izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da je strokovnjak na področju gradbeništva, saj je tudi projektant, nadzorni in vodja gradbenih del, ki se ukvarja tudi s pridobivanjem izvajalcev, pritožbeno sodišče soglaša, da je njegova strokovna ocena tržne vrednosti izvedenih del, oblikovana na podlagi izkušenj, ustrezna glede na kriterije iz drugega odstavka 642. člena OZ. Gre za vrednost, ki predstavlja krajevno običajno plačilo glede na izvedena dela in njihovo kvaliteto. Izvedenec je res dodal, da ta cena velja ob pogoju, da je gradbišče formirano in če so odbiti fiksni stroški za vodenje gradbišča, nadzor, formiranje gradbišča in podobno. Vendar v konkretnem primeru takšni dodatni fiksni stroški niso bili zatrjevani in jih tudi tožnik v pritožbi ne izpostavlja. Ni mogoče soglašati s tožnikom, da bi bila edina relevantna cena lahko tista, ki jo določa Pravilnik, saj slednji določa najvišje možne cene, ki so dopustne za popotresno obnovo, pri čemer se celo izrecno sklicuje na območje Posočja. Da vrednost 5.500,00 EUR lahko predstavlja običajno plačilo za opravljeno delo, potrjuje tudi račun, po katerem je toženec za primerljiva dela za izdelavo tampona v višini 700 m2 na bližnji lokaciji plačal 5.696,22 EUR.

12. Ker je izvedenec ceno za opravljena dela v višini 5.500,00 EUR podal po ogledu konkretnega posla, pri čemer ni izhajal iz plačila za posamični m2, je neutemeljena pritožbena navedba toženca, da je sodišče tožniku prisodilo plačilo upoštevajoč 800 m2. To je v nasprotju z izrecno ugotovitvijo sodišča, da je pri odločitvi upoštevalo izmero 700 m2 in ni pripisovalo posebnega pomena izmeri izvedenca, ki površine ni izmeril v naravi, temveč jo je izračunal po opisu posnetkov (15. točka sodbe). Prav tako je zmotno izhodišče toženca, ki vrednost del obračunava glede na plačilo, ki ga je za podobna dela obračunal izvajalec B., s.p. Ta predloženi obračun namreč lahko predstavlja le potrditev, da je plačilo, ocenjeno po izvedencu v višini 5.500,00 EUR, ustrezno, ne more pa predstavljati podlage za obračun del med pravdnima strankama.

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank niso utemeljeni, zato je, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Pravilnik o cenah in normativih za določanje cen gradbenih del za popotresno obnovo objektov, Ur. l. RS, št. 59/98, 9/99, 19/00, 31/01, 53/03, 32/05 in 83/07.