Jedro

Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje.

Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da je bila prva določitev plače po presečnem datumu pravilna in zakonita, temeljila pa je na upoštevanju tožničinega delovnega mesta in pravnomočne prevedbe po ZJU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek:

(1) za odpravo oziroma razveljavitev Sklepa RS, Ministrstva A., številka ... z dne 1. 3. 2011 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, številka ... z dne 11. 5. 2011;

(2) za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi med prvo toženo stranko in tožečo stranko s pripadajočimi aneksi in sklepi ter odločbami v obdobju zaposlitve tožeče stranke pri prvo toženi stranki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 ter pogodba o zaposlitvi med drugo toženo stranko in tožečo stranko s pripadajočimi aneksi in sklepi ter odločbami v obdobju zaposlitve tožeče stranke pri drugo toženi stranki od dne 1. 9. 2009 dalje v točkah oziroma členih, ki se nanašajo na razporeditev tožeče stranke v nezakoniti plačni razred, (delno) nična in se te točke in členi nadomestijo z besedilom, da je: prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki izplačati plačo skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, to je na podlagi razporeditve tožeče stranke kot javne uslužbenke v plačilni razred s količnikom 9,0 od dne 1. 6. 2006 do dne 1. 8. 2008 ter od dne 2. 8. 2008 do dne 31. 8. 2009 v plačni razred 50; drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki izplačati plačo od dne 1. 9. 2009 do 31. 3. 2010 na podlagi razporeditve tožeče stranke kot javne uslužbenke v 50. plačni razred, od 1. 4. 2010 dalje pa je drugo tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačevati plačo na podlagi razporeditve tožeče stranke v plačni razred 51, in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, izplačevati tožeči stranki plačo na podlagi tega višjega plačnega razreda, vse do razporeditve tožeče stranke v plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami in priznanja pravic tožeči stranki s strani toženih strank v zvezi s tem;

(3) da je prvo tožena stranka dolžna tožečo stranko na podlagi pridobljenih pravic in razporeditve, razporediti v višji plačilni razred, in sicer v plačilni razred s količnikom v višini 9,0 od dne 1. 6. 2006 do dne 1. 8. 2008, od dne 2. 8. 2008 do dne 31. 8. 2009 pa v plačni razred 50 in ji priznati vse pravice, ki ji v skladu s tem plačnim razredom pripadajo;

(4) da je drugo tožena stranka dolžna tožečo stranko na podlagi pridobljenih pravic in razporeditve, razporediti v višji plačilni razred, in sicer od dne 1. 9. 2009 do dne 31. 3. 2010 v plačni razred 50, od 1. 4. 2010 dalje pa je drugo tožena stranka tožečo stranko dolžna razporediti v plačni razred 51, vse do ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami pa razporediti v ta plačni razred in ji priznati vse pravice, ki ji v skladu s temi plačnimi razredi pripadajo;

(5) da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 obračunati bruto razlike plač, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 do plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 morale biti izplačane, na podlagi razporeditve v plačilni razred s količnikom 9,0 od dne 1. 6. 2006 do dne 1. 8. 2008 ter od dne 2. 8. 2008 do dne 31. 8. 2009 v plačni razred 50, in je tako prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki za vsak posamezen mesec od junija 2006 do vključno avgusta 2009 obračunati mesečne (bruto) zneske iz naslova premalo izplačane plače, v višini, kot je razvidna za vsak mesečni znesek iz izreka sodbe, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki izplačati (neizplačano razliko) plače v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za razlike v plači za čas od junija 2006 do maja 2008 od 22. 6. 2008 za vsakokratno neto razliko plače, za nadaljnje mesece, od junija 2008 do vključno avgusta 2009, pa od vsakega 6. dne v mesecu za razliko prejšnjega meseca, dalje do plačila, vse pod izvršbo;

(6) da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 9. 2009 do dne 31. 3. 2010 glede na razporeditev v plačni razred 50, od 1. 4. 2010 dalje pa glede na razporeditev v plačni razred 51, in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, na podlagi tega višjega plačnega razreda, obračunati bruto razlike plač, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 9. 2009 dalje ter plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki morale biti izplačane od dne 1. 9. 2009 do dne 31. 3. 2010 glede na razporeditev v plačni razred 50, od 1. 4. 2010 dalje na podlagi razporeditve tožeče stranke v plačni razred 51, in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, izplačati tožeči stranki kot javni uslužbenki neto razlike plač na podlagi tega višjega plačnega razreda, vse do razporeditve tožeče stranke v plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami in priznanja pravic tožeči stranki s strani toženih strank v zvezi s tem, in je tako drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki za mesec, v višini, kot je razvidna za vsak mesečni znesek od septembra 2009 do februarja 2017 iz izreka sodbe, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki izplačati (neizplačano razliko) plače v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko prejšnjega meseca, dalje do plačila, vse pod izvršbo, za vsak nadaljnji mesec od meseca marca 2017 naprej obračunati bruto razlike posameznih zneskov plač tožeče stranke, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki kot javni uslužbenki izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki in plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki morale biti izplačane na podlagi plačnega razreda 51 in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, izplačati tožeči stranki neto razlike plač na podlagi tega višjega plačnega razreda, vse do razporeditve tožeče stranke v plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami in priznanja pravic tožeči stranki s strani toženih strank v zvezi s tem, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse pod izvršbo (vse točka I izreka).

Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek,

(1) da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 obračunati bruto razlike plač, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 do plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 6. 2006 do dne 31. 8. 2009 morale biti izplačane, na podlagi razporeditve v plačilni razred s količnikom 9,0 od dne 1. 6. 2006 do dne 1. 8. 2008 ter od dne 2. 8. 2008 do dne 31. 8. 2009 v plačni razred 50, in je tako prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki za vsak posamezen mesec od junija 2006 do vključno avgusta 2009 obračunati mesečne (bruto) zneske iz naslova premalo izplačane plače, v višini, kot je razvidna za vsak mesečni znesek iz izreka sodbe, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki izplačati (neizplačano razliko) plače v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za razlike v plači za čas od junija 2006 do maja 2008 od 22. 6. 2008 za vsakokratno neto razliko plače, za nadaljnje mesece, od junija 2008 do vključno avgusta 2009, pa od vsakega 6. dne v mesecu za razliko prejšnjega meseca, dalje do plačila, vse pod izvršbo;

(2) da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 9. 2009 do dne 31. 3. 2010 glede na razporeditev v plačni razred 50, od 1. 4. 2010 dalje pa glede na razporeditev v plačni razred 51, in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, na podlagi tega višjega plačnega razreda, obračunati bruto razlike plač, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki od dne 1. 9. 2009 dalje ter plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki morale biti izplačane od dne 1. 9. 2009 do dne 31. 3. 2010 glede na razporeditev v plačni razred 50, od 1. 4. 2010 dalje na podlagi razporeditve tožeče stranke v plačni razred 51, in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, izplačati tožeči stranki kot javni uslužbenki neto razlike plač na podlagi tega višjega plačnega razreda, vse do razporeditve tožeče stranke v plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami in priznanja pravic tožeči stranki s strani toženih strank v zvezi s tem, in je tako drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki kot javni uslužbenki za mesec: v višini, kot je razvidna za vsak mesečni znesek od septembra 2009 do februarja 2017 iz izreka sodbe, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki izplačati (neizplačano razliko) plače v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko prejšnjega meseca, dalje do plačila, vse pod izvršbo, za vsak nadaljnji mesec od meseca marca 2017 naprej obračunati bruto razlike posameznih zneskov plač tožeče stranke, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in prispevkov iz naslova socialnega zavarovanja, ter nato tožeči stranki kot javni uslužbenki izplačati neto razlike plač, kot razlike od dejansko izplačanih plač tožeči stranki kot javni uslužbenki in plač, ki bi tožeči stranki kot javni uslužbenki morale biti izplačane na podlagi plačnega razreda 51 in od dneva ponovne razporeditve tožeče stranke v višji plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami, izplačati tožeči stranki neto razlike plač na podlagi tega višjega plačnega razreda, vse do razporeditve tožeče stranke v plačni razred skladno z zakoni, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter relevantnimi kolektivnimi pogodbami in priznanja pravic tožeči stranki s strani toženih strank v zvezi s tem, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse pod izvršbo (točka II izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 4.139,89 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude, pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna, zaradi tega je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je štelo kot bistveno, kdaj naj bi do zatrjevanih domnevnih nezakonitosti pri določitvi plačnega količnika in razvrstitve v plačni razred pri tožnici prišlo in v čem so te nezakonitosti. Tožnica uveljavlja odpravo nezakonitosti pri določitvi količnika za osnovno plačo v višini 6,8 v sklepu z dne 13. 3. 2006, ker ji neupravičeno ni bil priznan količnik iz doseženega izjemnega napredovanja v letu 1996 in bi ji plača s tem sklepom morala biti določena v višini količnika 9,00, glede na določbo četrtega odstavka 195. člena ZJU. Sodišče v celoti zmotno navaja, da tožnica na podlagi odločbe Vlade RS z dne 30. 5. 1996 niti ni izredno napredovala oziroma do zatrjevanega napredovanja na delovnem mestu generalne sekretarke ni prišlo, kar pa je zmotno. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka 14. točke drugi odstavek 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe oziroma v konkretnem primeru sodba tudi nima razlogov ter v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Dejstvo je, da je tožnica po Pravilniku napredovanja zaposlenih v državni upravi izjemno napredovala dvakrat, kot to izhaja iz odločbe št. ... z dne 26. 6. 1995 in odločbe št. ... z dne 30. 5. 1996. Tožena stranka je namreč v svojih navedbah navajala zgolj to, da tožena stranka ni redno in izredno napredovala, tožnica pa navaja, da je izjemno napredovala. Tožnica ni navajala, da bi izredno oziroma redno napredovala, zato gre v skladu z 214. členom ZPP za neprerekana dejstva tožene stranke, ki jih je treba šteti za priznana. Sodišče prve stopnje napačno in zmotno navaja, da je bila tožnica na podlagi 45.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi na tem delovnem mestu izjemoma uvrščena v višji plačni razred, kjer naj bi bilo njeno delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe, pri tem pa zmotno navaja, da to napredovanje ne pomeni pridobljenih pravic. Pri tem tudi ne gre spregledati dejstev, da sta obe odločbi Vlade RS iz leta 1995 in 1996 pravnomočni. Navaja, da je iz Arhiva RS uspela pridobiti, glede na nezakonito odločitev sodišča prve stopnje, sklep z dne 1. 8. 1996, št. .., iz katerega izhaja, da je Vlada RS sklenila, da se pomočnikom direktorja B. določi količnik za obračun plače v višini 7,2 (5. plačilni razred) in sicer na podlagi 45.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. S tem so direktorji ohranili plačna razmerja znotraj Ministrstva C. in do ostalih upravnih organov. Iz tega nesporno izhaja, da se 45.a člen Pravilnika očitno uporablja za določene kategorije delavcev v javni upravi, s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča pa je tožnici v celoti neutemeljeno odvzeta pridobljena pravica, ki jo je pridobila na podlagi odločbe Vlade RS z dne 30. 5. 1996. Od prve zaposlitve pri toženi stranki leta 1995 dalje je tožnica pri toženi stranki delala kot višja upravna delavka in sicer kot svetovalka ministra, nato generalna sekretarka, obakrat pa ji je bila plača določena po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Tudi v Ministrstvu D. je tožnica od leta 2001 delala kot višja upravna delavka in sicer kot državna podsekretarka s plačo po 65. členu ZDDO. Tožnica tudi ni bila imenovana za funkcionarko. Opozarja, da pri tožnici napredovalno obdobje v skladu z določili 65. člena ZDDO med letoma 2001 in 2006 ni bilo prekinjeno in je trajalo neprekinjeno od leta 1996 do leta 2015, ko je tožnica napredovala za en plačni razred. V kolikor napredovanje po 45.a členu tega Pravilnika ne bi bilo trajne narave, bi tožnica v obdobju od 1995 do 2006 morala napredovati na podlagi delovne uspešnosti in doseženih točk za 4 od 5 plačnih razredov, ki bi se tožnici morali trajno upoštevati pri plači od premestitve v letu 2006. Dejstvo je, da bi morala tožena stranka preverjati izpolnjevanje pogojev za napredovanje v višji plačni razred v letu 2006 in sicer od leta 1995 dalje, ker napredovalno obdobje pri tožnici ni bilo prekinjeno. Tožnica bi morala napredovati in bi se moral upoštevati prenos napredovanja na podlagi pridobljene pravice iz leta 1996. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se plačni razred po 45.a členu Pravilnika veže na delovno mesto. Temu je namenjen 65. člen ZDDO in samo ta je začasne narave. Analogno je danes plača začasno določena po 15. členu ZSPJS in 73. členu ZJU in se ta plačni razred ne prenaša ob premestitvi javnega uslužbenca. Plačni razredi po drugem odstavku 19. člena ZSPJS se prenašajo ob prehodu na drugo delovno mesto istega, višjega ali nižjega tarifnega razreda, kar je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma se do tega ni opredelilo. Navaja, da je 31.b člen nadomestil 45.a člen Pravilnika (Ur. l. RS, št. 23/1997), ki ima isti namen, le da je uporaben samo za višje upravne delavce ob imenovanju, ne pa strokovno tehnične delavce kot razveljavljeni 45.a člen navedenega Pravilnika. Opozarja na mnenje Ministrstva A. dne 25. 1. 2008 št. ... glede razlage 31.b člena Pravilnika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do 31.b člena Pravilnika niti do drugega odstavka 19. člena ZSPJS, temveč je zgolj napačno razlogovalo materialno pravo na način, da je ugotovilo, da do zatrjevanega napredovanja na delovnem mestu generalni sekretar sploh ni prišlo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno navedlo, da naj bi s pravnomočno odločbo Vlade RS z dne 26. 2. 2001 bila tožnica z dne 8. 2. 2001 razrešena dolžnosti generalne sekretarke na Ministrstvu E. in bila z 9. 2. 2001 imenovana za državno podsekretarko in razporejena na delovno mesto pod zap. št. ..., državna podsekretarka na Ministrstvu D. Iz sklepa Vlade RS namreč ne izhaja, da bi bila tožnica razrešena dolžnosti generalne sekretarke, temveč da je bila razporejena za nedoločen čas s polnim delovnim časom na Ministrstvo D. na delovno mesto pod zap. št. ... državna podsekretarka. Tako je bila tožnica dejansko razrešena dolžnosti generalne sekretarke na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 2. 2001 in ne z odločbo, ki jo zmotno navaja sodišče prve stopnje. Do razrešitve pa je na podlagi navedene odločbe prišlo iz razloga navedenega v 2. točki 23. člena ZDDO, ki določa, da višjega upravnega delavca razreši organ pristojen za njegovo imenovanje, če mu delovno razmerje preneha po zakonu. Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbe 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi prvi odstavek 339. člena ZPP. Opozarja, da tudi iz Sporazuma, ki sta ga sklenila minister za D. in minister za E., ne izhaja, da bi bila tožnica razrešena dolžnosti. Glede na 3. in 3.a člen ZSPJS pa poudarjanje pravnomočnosti vseh odločb navedenih v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni točna in je tožbeni zahtevek utemeljen. Plača tožnice ni bila pravilno in zakonito določena, prav tako niso bile pravilne prevedbe, saj se ni upošteval pravilni količnik 9.0. Tožnica je navedla, da bi od 1. 4. 2010 morala napredovati za en plačni razred, saj je od tega zadnjega napredovanja preteklo 6 let in je v tem obdobju dosegla oceno najmanj dobro. Zato bi morala biti razvrščena v 51. plačni razred, pa ni bila. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala glede tega uporabiti predhodno varstvo pri delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do nebistvenih navedb tožnice, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, v konkretnem primeru dejansko pomeni nestrinjanje tožnice z materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo Vlade RS z dne 26. 2. 2001 z dne 8. 2. 2001 razrešena dolžnosti generalne sekretarke na Ministrstvu E. in bila z 9. 2. 2001 imenovana za državno podsekretarko in razporejena na delovno mesto pod zap. št. ..., državna podsekretarka na Ministrstvu D., temveč da je bila dejansko razrešena dolžnosti generalne sekretarke na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 2. 2001. Nepravilno citiranje odločbe, glede na to, da je bila tožnica razrešena v letu 2001, ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka, saj je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije pravilno sklepalo o dejstvu razrešitve tožnice s funkcije generalne sekretarke v Ministrstvu E. v letu 2001, kar je odločilno dejstvo za presojo zakonitosti kasnejše določitve tožničine plače na drugih delovnih mestih.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je zmotno stališče tožnice, da je v letu 1996 izjemno napredovala na delovnem mestu generalne sekretarke v Ministrstvu E., oziroma da je že v letu 1995 izjemno napredovala na delovnem mestu svetovalka ministra. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 30. 5. 1996 kot generalna sekretarka v Ministrstvu E. razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 9,00. Iz odločbe izhaja, da je bil za tožnico pravilno izpeljan postopek, ki ga predpisuje Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94, 56/94 in 33/95; Pravilnik), na podlagi katerega je Komisija za kadrovske in administrativne zadeve Vlade RS ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje po 45.a členu Pravilnika. Enako izhaja tudi iz predhodnega sklepa iz leta 1995 (A 31) in sicer, da tožnica izpolnjuje pogoj za izjemno napredovanje po 45.a členu Pravilnika. Citirani 45.a člen Pravilnika je določal, da je izjemoma lahko zaposleni uvrščen v višji plačilni razred, kot je določeno s tem Pravilnikom, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe. Določila prejšnjega odstavka se lahko uporabljajo pri prvi zaposlitvi v državni upravi ter pri napredovanju zaposlenega na bolj zahtevno delovno mesto, ob prvi razporeditvi v skladu z določili Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in tega Pravilnika pa le, če zaposleni izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje.

9. Določba 45.a člena Pravilnika se glede izpolnjevanja pogojev sklicuje na pogoje, ki jih mora delavec doseči pri izjemnem napredovanju. Citirani člen določa pogoj za uvrstitev v višji plačilni razred tako, da se le sklicuje na drugo določbo, v konkretnem primeru torej na pogoje za izjemno napredovanje, ki so bili določeni v 15. členu istega Pravilnika. Citirani 15. člen je določal, da izjemoma lahko napreduje zaposleni, ki za najmanj 100 % preseže skupno število točk, potrebnih za napredovanje za en plačni razred, in je nadpovprečno delovno uspešen, in sicer hkrati za največ dva plačna razreda, pri čemer je za vsako 100 % preseganje števila točk možno napredovati za en plačilni razred. Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika torej ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje. Pravilnik bi lahko v 45.a členu povzel vsebino 15. člena, vendar je nomotehnično primerneje, da se sklicuje na pogoj, ki je že opredeljen v Pravilniku (na drugem mestu), da ne prihaja do podvajanja enakega besedila. V kolikor bi tožnica izjemno napredovala, bi o tem tožena stranka izdala posebno določbo. Glede na navedeno se je ugotavljanje pogojev za višji plačni razred po 45.a členu nanašalo zgolj na izpolnjevanje pogojev, ki so določeni za izjemno napredovanje, saj tudi obrazložitev odločbe pravi, da gre za izjemno napredovanje "po 45.a členu Pravilnika" in ne za izjemno napredovanje nasploh, torej ko ne bi bilo izpolnjenih pogojev, ki jih 45. člen določa kot izjemo, ko je bil zaposleni lahko uvrščen v višji plačni razred kot sicer po določbah istega Pravilnika. Pri tožnici torej v letu 1995 in 1996 ni šlo za izjemno napredovanje. S tem v zvezi tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni oporekala njenim navedbam glede izjemnega napredovanja, ker je navajala (le), da tožnica ni izredno (in ne izjemno) napredovala. Pravilnik namreč ni določal izrednega napredovanja, zato je glede na to, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v celoti nasprotovala tožničinim navedbam, s tem, ko je navedla, da ni izredno napredovala, dejansko nasprotovala navedbam tožnice o izjemnem napredovanju. Zato ne gre za priznano dejstvo v smislu 214. člena ZPP, temveč za nekoliko nenatančno prerekanje dejstev s strani tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica naloge generalne sekretarke opravljala do leta 2001, ko je bila premeščena na drugo delovno mesto. Pred tem je bila z odločbo Vlade RS z dne 1. 6. 1995 (A30) imenovana za svetovalko ministra - vodjo F. v Ministrstvu E. in z odločbo Vlade RS z dne 26. 6. 1995 (A31) in razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 5,60. Na podlagi odločbe Vlade RS z dne 7. 2. 2001 (A38) je bila z 8. 2. 2001 razrešena dolžnosti generalne sekretarke v Ministrstvu E. S sporazumom z dne 13. 2. 2001 (A8) je bila tožnica z 9. 2. 2001 razporejena iz Ministrstva E v Ministrstvo D. V skladu z odločbo Vlade RS z dne 15. 2. 2001 (A40) je bila z 9. 2. 2001 imenovana za državno podsekretarko v Ministrstvu D. in na podlagi odločbe navedenega ministrstva z dne 20. 2. 2001 (A41) razporejena na delovno mesto pod zap. št. ..., državna podsekretarka v sektorju G. Z odločbo Vlade RS z dne 26. 2. 2001 (A42) je bila od 9. 2. 2001 dalje razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 8,50. Ta količnik za izračun plače v višini 8,50 ji je bil določen v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. 1. RS, št. 15/1990 s sprem.). Od razrešitve z delovnega mesta generalne sekretarke naprej je bil tožnici pravilno določen plačilni razred na podlagi 65. člena ZDDO in ne več po 45.a členu Pravilnika, saj ni bila več razporejena na delovnem mestu generalne sekretarke Ministrstva E. V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZDDO je lahko Vlada RS za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, izjemoma določila višji količnik, kot je določen v zakonu. Ker se je razporeditev v plačilni razred na podlagi 45.a člena Pravilnika v konkretnem primeru nanašala le na delovno mesto generalne sekretarke v Ministrstvu E., ne pa tudi na delovno mesto državne podsekretarke, torej od te razporeditve tožnice dalje ni več dopustno upoštevati plačilnega razreda 9,00, v katerega je bila razporejena v letih 1996. Posledično, ker tožnica ni mogla prenašati na druga delovna mesta "napredovanj", je pravilna in zakonita tudi odločba Ministrstva D. z dne 29. 9. 2003 (A47), s katero je bila tožnica z dnem 29. 9. 2003 prevedena v uradniški naziv sekretarka. Iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da je tožnica na dan 28. 6. 2003 dosegla naziv državna podsekretarka z izhodiščnim količnikom 6,40, zato se je neposredno na podlagi prvega odstavka 194. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) prevedla v uradniški naziv sekretarka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica s sklepom Ministrstva D. z dne 11. 10. 2004 (A49) razporejena na delovno mesto pod zap. št. ... - podsekretar v H., pri čemer iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je njena določena plača ostala nespremenjena. Tožnica je bila s sklepom Ministrstva D. z dne 13. 3. 2006 (A15) z dnem 1. 3. 2006 premeščena na delovno mesto pod šifro ... - podsekretar v I. v Direktoratu J. in določena ji je bila mesečna plača na podlagi količnika za določitev plače v višini 6,80. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo (A16), ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 31. 5. 2006 (A18) zavrnila kot neutemeljeno. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta dne 9. 1. 2008 stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi (A21), na podlagi katere je bila tožnica zaradi spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dnem 1. 1. 2008 premeščena na delovno mesto pod šifro ... - podsekretar v Direktorat J. in ji je bila določena mesečna plača na podlagi količnika za določitev plače v višini 6,80. S sklepom z dne 31. 8. 2009 (A25) je tožena stranka tožničino plačo prevedla v nov plačni sistem po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. 1. RS, št. 56/2002 s sprem.) in jo uvrstila v 44. plačni razred, upoštevaje dosežen količnik za določitev plače na dan pred prevedbo (tj. količnik 6,80, z dodatki v skupni višini 9,33).

11. Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači (prim. stališče, zavzeto v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016). Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. Ker tožnica navaja, da naj bi do nezakonitosti pri določitvi njene plače prišlo v letu 2006, torej s sklepom Ministrstva D. z dne 13. 3. 2006 (A15) z dnem 1. 3. 2006, ko je bila premeščena na delovno mesto pod šifro ... - podsekretar v I. v Direktoratu J. in določena ji je bila mesečna plača na podlagi količnika za določitev plače v višini 6,80, je glede na zgoraj ugotovljeno bila plača določena pravilno, je za pritožbeno rešitev zadeve odločilno, da tožnica namreč na tem delovnem mestu ni bila več upravičena do plače, ki ji je bila določena za delovno mesto generalne sekretarke v Ministrstvu E. v skladu s 45.a členom Pravilnika, niti do plače za delovno mesto državne podsekretarke v Ministrstvu D. pod zap. št. ..., državna podsekretarka v sektorju G. v višini 8,50, ki je bila za to delovno mesto določena ob upoštevanju delovnega mesta. Glede na obrazloženo ni utemeljena pritožbena navedba, da Sporazum z dne 13. 2. 2001 (A8), s katerim je bila tožnica z 9. 2. 2001 razporejena iz Ministrstva E. v Ministrstvo D., ni navajal razrešitve z delovnega mesta generalne sekretarke v Ministrstvu E., saj je bila razrešena z zgoraj navedeno odločbo Vlade RS št. ... z dne 7. 2. 2001. 12. Glede na navedeno je prva določitev tožničine plače po presečnem datumu 1. 7. 2005 pravilna, saj ni mogla prenesti plačilnih razredov iz prejšnjih delovnih mest, ker so bila le-ta določena izključno za ta, predhodna tožničina delovna mesta. Tožnica se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na določbo 31.b člena Pravilnika, ki je v prvem odstavku določal, da je višji upravni delavec ob imenovanju lahko izjemoma uvrščen v prvi ali drugi višji plačilni razred, kot je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe, pri čemer po drugem odstavku določi plačo organ, pristojen za njihovo imenovanje, na predlog predstojnika. Tretji odstavek pa je določal, da ne glede na določbe prvega odstavka tega člena lahko višji upravni delavec v primeru, da bi imel nižji količnik zaradi razporeditve na drugo delovno mesto v istem ali drugem organu, za katero je določen enak ali višji osnovni količnik, oziroma zaradi imenovanja v drug naziv, za katerega je določen enak ali višji osnovni količnik, obdrži količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu oziroma v prejšnjem nazivu. Bistveno je, da tožnik ni bil razporejen na takšno delovno mesto, saj za delovno mesto državne podsekretarke v sektorju G. ni določen enak ali višji osnovni količnik. Posledično je torej neutemeljeno tudi sklicevanje na prehodne določbe četrtega odstavka 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94, 36/96, 20/97 - ZDPra, 39/99 - ZMPUPR, 86/99 - odločba US in 98/99 - ZZdrS), če so ti višji od količnika iz prvega odstavka tega člena, ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa. Ob sprejemu sistemizacije v skladu s prvim odstavkom 189. člena tega zakona, se ponovno preveri utemeljenost količnikov določenih na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 18/94 - ZRPJZ, 70/97, 87/97 - ZPSDP in 38/99). Tožnica namreč ni mogla obdržati količnikov na podlagi izjemnih napredovanj, saj ni izjemno napredovala.

13. V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da je bila prva določitev plače po presečnem datumu pravilna in zakonita, temeljila pa je na upoštevanju tožničinega delovnega mesta in pravnomočne prevedbe po ZJU. Tožnica neutemeljeno navaja, da je šele v pritožbenem postopku uspela pridobiti sklep Vlade RS, iz katerega izhaja, da naj bi delavci na Ministrstvu C. obdržali količnike po 45.a členu Pravilnika. Glede predložitve tega sklepa je prekludirana, saj bi ga lahko predložila že prej, glede na navedeno zgoraj pa tudi tak sklep ne vpliva na razlogovanje sodišča, da je bila plača po 45.a členu Pravilnika izključno vezana na delovno mesto generalne sekretarke na ministrstvu, ter da ni šlo za izjemno napredovanje. Glede na vse obrazloženo za pritožbeno rešitev zadeve nista relevantna 15. in 19. člen ZSPJS, saj se 15. člen nanaša na določitev osnovne plače pri zaposlitvi za določen čas, 19. člen pa na določitev plačnega razreda ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, saj ne gre za pravni položaj iz prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred, in da ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

14. Glede na to, da tožnica ni izjemno napredovala v letu 1996, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi pravilne dejanske ugotovitve, da tožnica nobene odločbe o plači pred letom 2011 ni sodno izpodbijala in so postale pravnomočne. Zato v tem smislu poseganje za nazaj tudi iz tega razloga ne bi bilo dopustno, tudi če bi tožnica pred 1. 7. 2005 izjemno napredovala, saj odločbe, izdane pred tem datumom izjemnih napredovanj niso upoštevale. Ker tudi kasnejše določitve tožničine plače po letu 2006 in sicer: - aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2009 (A1), na podlagi katerega je bila tožnica z dnem 1. 9. 2009 trajno premeščena na Ministrstvo A. na delovno mesto pod šifro ... podsekretar, - aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2009 (A59), na podlagi katerega je tožnica od 21. 9. 2009 dalje opravljala svoje delo na delovnem mestu pod zap. št. .. - podsekretar v nazivu sekretar na Ministrstvu A., Direktoratu K., Sektorju L., - aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2012 (A56) in - aneks št. 4 k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 11. 2012 (A55) določajo, da plača ostane nespremenjena, oziroma da ostala določila pogodbe o zaposlitvi in aneksov ostanejo nespremenjena (torej tudi določila o plači), ostanejo nespremenjena, je tožničina plača tudi v času po presečnem datumu določena v skladu z ZSPJS in ZJU, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 (A54) od 1. 7. 2013 dalje nadaljevala delovno razmerje pri toženi stranki v Ministrstvu M., Direktorat N., Sektor L., na delovnem mestu podsekretar (šifra delovnega mesta: ...) v uradniškem nazivu sekretar, pri čemer je bilo v 5. členu tega aneksa dogovorjeno, da vse ostale pogodbene določbe ostanejo nespremenjene (torej tudi določbe o plači).

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da tožnica neutemeljeno navaja, da bi morala od 1. 4. 2010 napredovati za en plačni razred, ker je od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo šest let in je v tem obdobju dosegla oceno najmanj dobro, ter da bi posledično morala biti razvrščena v 51. plačni razred iz razloga napredovanja v en plačni razred v letu 2010. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnica v tem delu ne uveljavlja t.i. "čiste denarne terjatve", saj v konkretnem primeru ne zahteva obračuna in izplačila po višini opredeljenega denarnega zneska iz naslova napredovanja za en plačni razred, ki bi bil po temelju nesporen (tožena stranka namreč napredovanju tožnice za en plačni razred od 1. 4. 2010 v svoji trditveni podlagi nasprotuje), temveč zahteva zgolj ugotovitev, da je upravičena do napredovanja za en plačni razred, ter obračun in izplačilo razlik v plači ob upoštevanju tega napredovanja za en plačni razred. Tožnica bi morala v tem delu torej predhodno uveljavljati "notranjo pot" oziroma predhodno varstvo pravic pri delodajalcu, česar pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz aneksa št. 7 k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 6. 2015 (B19) izhaja, da se je ta aneks sklepal zaradi napredovanja tožnice v višji plačni razred, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje za en plačni razred, da se uvrsti v 45. plačni razred ter da se aneks uporablja od 1. 4. 2015 dalje ter na podlagi tega pravilno zaključilo, da tožničinemu zahtevku tudi v tem delu ni mogoče ugoditi ter da je neutemeljen. Zato je posledično pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila tožnici za čas od 1. 6. 2006 dalje plača pravilno in zakonito določena ter obračunana in izplačana ter da sta posledično tudi izpodbijana sklepa z dne 1. 3. 2011 in 11. 5. 2011 pravilna in zakonita ter v celoti kot neutemeljen zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, kot izhaja iz I. točke, in iz enakih razlogov tudi podredni tožbeni zahtevek, kakor je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

16. Pravilno je bil zavrnjen tudi podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanih odločb, saj glede na vse obrazloženo ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom v smislu določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki ga je treba uporabiti v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne za pravdo krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).