Jedro

Temelj za ugotavljanje oškodovančeve ogroženosti kot prepovedane posledice kaznivega dejanja ogrožanja varnosti sta resnost storilčeve grožnje in njena objektivna zmožnost, da povzroči ogroženost drugega.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.A. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je bil B.A. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točki I in II prvostopenjske sodbe) ter kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ (točka III). Izrečena mu je bila pogojna obsodba in za posamezni kazni določeni kazni pet oziroma en mesec zapora, nato pa po določbah o steku izrečena enotna kazen pet mesecev in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev. Na obeh stopnjah je bil obsojenec dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, to je povprečnino, na prvi stopnji 100.000,00 SIT, na drugi pa 200.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP" in predlagali, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U. je predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP). V odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog zagovornika za zaslišanje priče M.G., saj izvedba tega dokaza ni bila potrebna, o čemer ima sodba tudi razloge. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II je višje sodišče z razlogi odločilo drugače, kot je predlagal višji državni tožilec. V zvezi z očitkom, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o kaznivem dejanju pod točko III pa ugotavlja, da sodba take razloge vsebuje na straneh 10 in 11. Zato ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev zakona ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovorniki v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti (točka II) navajajo, da sodišče prve stopnje kljub predlogu obrambe na glavni obravnavi ni zaslišalo pomembne priče M.G., ki je edini slišal obsojenčeve grožnje po telefonu, da bo oškodovanko ubil. Neposredno zaslišanje te priče bi bilo potrebno zaradi preverjanja oškodovankine verodostojnosti in pisne izjave M.G. Oškodovankina izpovedba o obsojenčevih grožnjah po telefonu, ki jih sama ni slišala, ter pisna izjava M.G. ne moreta zadoščati za obsodbo. Obramba se z branjem zapisnika o izpovedbi priče ni strinjala in tudi ni dala soglasja k branju zapisnika, kot predvideva 340. člen ZKP. Ker je bistveni element kaznivega dejanja ogrožanja varnosti izrečena grožnja, bi moralo sodišče neposredno izvesti dokaz z zaslišanjem osebe, ki naj bi grožnje slišala. Z navedenim naj bi obe sodišči storili bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavku 371. člena ZKP. Zagovornikom se zdi tudi "nekoliko nenavadno", da sodišče v tem primeru ni upoštevalo mnenja višjega državnega tožilca, ki je prav tako predlagal razveljavitev sodbe v tem delu, čeprav formalno nanj ni vezano.

Konkretne navedbe zahteve v ničemer ne pojasnjujejo zatrjevanih procesnih kršitev: tako iz njih ne izhaja, na kateri nedovoljeni dokaz naj bi se opirala izpodbijana sodba (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in katera od več možnih pomanjkljivosti v izreku ali razlogih sodbe, naštetih v 11. točki citirane določbe, naj bi bila podana, iz obrazložitve zahteve pa tudi ne izhaja, katere kršitve kazenskega postopka in zakaj naj bi vplivale na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

V izhodišču so zgrešeni ugovori vložnikov zahteve v zvezi z izvedbo dokaza - pričo M.G., ki da ni bil izveden neposredno, oziroma ker zagovornik ni dal soglasja, da se prebere njegova prejšnja izpovedba. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izrecno izhaja, da sodišče prve stopnje, kljub zahtevi obrambe za neposredno zaslišanje omenjene priče, tega dokaza sploh ni izvedlo, ker je ocenilo, "da je bilo po zaslišanju oškodovanke dejansko stanje dovolj razjasnjeno, tudi v zvezi s pisno izjavo M.G.". Višje sodišče se je s takšno oceno strinjalo in hkrati zavrnilo stališče obrambe, da naj bi bile s tem "bistveno kršene določbe kazenskega postopka". Dokaz z zaslišanjem priče M.G. v postopku torej ni bil izveden niti neposredno niti posredno, zato na tej osnovi nižjima sodiščema ni mogoče očitati nobene kršitve procesnega zakona oziroma kršitev načel neposrednosti in pravic obrambe.

Prvostopenjska sodba se izključno opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in ki so bili predmet ustne in kontradiktorne obravnave (izpovedba oškodovanke in listinski dokazi); v povezavi z dokazi, na katere se opira obsodilna sodba, so bile torej obsojencu zagotovljene možnosti učinkovite obrambe (1. odstavek 355. člena ZKP). Izpovedba oškodovanke je bila v pravnomočni sodbi v celoti ocenjena kot zanesljiva in prepričljiva; tudi v tistem delu, ko je kot posredna priča izpovedala o obsojenčevih grožnjah (kaznivo dejanje pod točko II), o katerih je izvedela od neposredne priče M.G., ki je v svoji pisni izjavi obsojencu te navedbe najprej zanikal, kasneje pa jih je v svoji pisni izjavi oškodovanki potrdil, s pojasnilom, da je bil k prvi izjavi "moralno prisiljen".

Načelu neposrednosti na glavni obravnavi je v največji možni meri zadoščeno, če sodišče na glavni obravnavi, če je to le mogoče, izvede dokaz v izvirni obliki (močnejši dokaz) oziroma, da se denimo ne zadovolji z zaslišanjem posredne priče, če lahko dobi izjavo o pravno pomembnih dejstvih od neposredne priče. Zakon o kazenskem postopku uporabe posrednih dokazov sicer ne prepoveduje. Zato pa je spričo njihove manjše zanesljivosti sodišče dolžno njihovo verodostojnost presojati skrbno in kritično.

Vložniki zahteve kršitev pravic obrambe zaradi neizvedbe neposrednega dokaza o izrečenih grožnjah (zaslišanje priče M.G.) ne zatrjujejo, pač pa izražajo dvome v verodostojnost oškodovankine izpovedbe in trdijo, da zato zgolj njena izpovedba za obsodbo ne zadošča. S tem pa v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

2. Kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I zagovorniki utemeljijo s povzemanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja in s trditvijo, da "samo izrečene besede še ne morejo biti resna grožnja". Kolikor s tem problematizirajo možen način storitve tega kaznivega dejanja je treba poudariti, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti s kretnjami, z besedami ali kako drugače. Temelj za ugotavljanje oškodovančeve ogroženosti kot prepovedane posledice kaznivega dejanja sta resnost storilčeve grožnje in njena objektivna zmožnost, da povzroči ogroženost drugega. V tem smislu je bil v pravnomočni sodbi obstoj tega zakonskega znaka kaznivega dejanja tudi ugotovljen in obrazložen.

Z ostalimi navedbami k tej točki, ko zanikajo obstoj oškodovankine ogroženosti, izpodbijajo njeno verodostojnost in nakazujejo (možne) motive za takšno njeno izpovedbo (maščevanje, premoženjski razlogi), zagovorniki ponovno posegajo v dejansko stanje. Tega se izrecno tudi sami zavedajo, ko pojasnjujejo, da želijo na ta način zgolj osvetliti ozadje celotne zadeve, zaradi česar na te navedbe ni potrebno odgovarjati.

3. V zvezi s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ (točka III) zagovorniki trdijo, da sodba v tem delu ni obrazložena oziroma, da je brez obrazložitve glede odvzema prostosti in krivde, o čemer naj bi imela "le nekaj stavkov in nič več". Smiselno s tem uveljavljajo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je na 10. strani sodbe povzelo zakonsko bistvo obravnavanega kaznivega dejanja, med drugim tudi možne načine njegove izvršitve, nato pa je ugotovilo, da je obsojenec z opisanim ravnanjem v izreku sodbe protipravno oziroma neupravičeno posegel v oškodovankino svobodo gibanja in da je to tudi hotel storiti. Slednje v povezavi z ugotovljenimi zaostrenimi odnosi med obsojencem in oškodovanko, ki so kasneje pripeljali do razveze zakonske zveze, predstavlja očitek naklepnega ravnanja. Brez podlage so zato trditve zahteve, da izpodbijana sodba nima obrazložitve, saj so v njej navedeni razlogi, ki so bili odločilni pri ugotavljanju omenjenih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato zatrjevana procesna kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP na način, kot jo uveljavljajo zagovorniki, ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.